Jedro

Odločilno dejstvo, ki ga je sodišče moralo ugotavljati v postopku je torej bilo, ali je tožena stranka opustila obveznost poskrbeti za postavitev prometnega znaka, ki bi opozarjal na divjad na cesti. To dejstvo pa je bilo, med pravdnima strankama sporno. Po 454. čl. ZPP pa lahko sodišče izda odločbo brez razpisa naroka le v primeru, če med strankama dejansko stanje ni sporno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine v višini 66.983,00 SIT. Sodbo je izdalo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da je v zadevi ni bilo potrebno opraviti. Tožnikov zahtevek je bil namreč odškodninski, tožnik pa po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ni ponudil dokazov za svojo trditev, da je tožena stranka opustila dolžno ravnanje, zaradi katerega je tožniku nastala škoda. Nedokazanost enega od elementov civilnega dilikta, ki mu je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno oporekala, je imela zato za posledico zavrnitev tožnikovega zahtevka. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki. V pritožbi najprej navaja, da ni bil opozorjen na to, da se zadeva vodi po pravilih, ki veljajo za postopke v sporih majhne vrednosti, kot tudi ne na posledice, če teh pravil ne bo upošteval. Že zato naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da je prekludiran, ker ni pravočasno predlagal zaslišanja dodatnih prič oziroma svojega dokaznega predloga konkretiziral, nepravilno. Po vložitvi tožbe je bil dalj časa priklenjen na posteljo, zato je ob prejemu odgovora na tožbo sporočil pooblaščenki, da podatkov o pričah ni uspel priskrbeti. Ne glede na to pa meni, da bi sodišče že na podlagi ponujenih dokazov, če bi jih izvedlo, lahko ugotovilo, da je izkazal, da so na kritičnem mestu, kjer je prišlo do škodnega dogodka, pogosti prehodi divjadi. Predlagal je namreč poizvedbo na Policijski postaji Postojna in zaslišanje policistov, ki sta obravnavala tožnikov primer in mu tudi povedala, da je policija obravnavala več primerov povoženja divjadi na tem odseku, dalje je predlagal zaslišanje lovca I.D. o prehodih divjadi in končno tudi lastno zaslišanje o vseh tožbenih navedbah. Sam se je namreč pogovarjal z več osebami, ki so mu povedale, da so že imeli nezgode na istem cestnem odseku. Sodišče bi zato moralo predlagane dokaze izvesti, opustitev izvedbe glavne obravnave pa predstavlja kršitev iz 10. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba je utemeljena. Tožnikov tožbeni zahtevek je odškodninski, na njemu je bilo zato, da dokaže vse elemente splošnega civilnega delikta, to je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja (v konkretnem primeru opustitve) tožene stranke, da je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik utrpel škodo na regionalni cesti med Ribnico in Bujami zaradi trčenja s srnjakom, ki je skočil pred tožnikov avtomobil, kot tudi ne, da na kritičnem odseku ceste ni stal prometni znak, ki bi opozarjal udeležence v prometu na nevarnost prehoda divjadi. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da bi tak prometni znak moral stati, ker je na tem odseku ceste že večkrat prišlo do podobnega trčenja, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da ji kakšne opustitve ni mogoče očitati, ker je prišlo do tožnikovega trka s srnjakom na delu ceste, kjer ni šlo za običajen prehod divjadi. Odločilno dejstvo, ki ga je sodišče moralo ugotavljati v postopku je torej bilo, kot to obrazlaga tudi prvostopenjsko sodišče v svoji odločbi, ali je tožena stranka opustila obveznost poskrbeti za postavitev prometnega znaka, ki bi opozarjal na divjad na cesti. To dejstvo pa je bilo, kot je bilo zgoraj povzeto, med pravdnima strankama sporno. Po 454. čl. ZPP pa lahko sodišče izda odločbo brez razpisa naroka le v primeru, če med strankama dejansko stanje ni sporno. V konkretnem primeru zato sodišče ni imelo podlage za izdajo odločbe brez naroka. Opustitev izvedbe glavne obravnave predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki pa se upošteva samo v primeru, če se v pritožbi stranka nanjo sklicuje. Ker tožeča stranka izpodbija prvostopno odločbo prav iz tega razloga, je moralo pritožbeno sodišče že zato izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pritožba tožeče stranke pa tudi utemeljeno opozarja, da je (ne glede na to, da spisovni podatki potrjujejo, da ob vročitvi odgovora na tožbo res ni bila pozvana, da mora na vlogo odgovoriti v nadaljnih 8 dneh) določena dokazila za svojo trditev o pogostem prehodu divjadi ponudila že v tožbi, saj je pri dokaznem predlogu za zaslišanje priče I.D. izrecno navedla, da bi med drugim ta priča, ki je bil lovec in je na kraju samem prevzel povoženega srnjaka, lahko izpovedal o prehodih divjadi. Predlagal je tudi zaslišanje obeh policistov, ki sta opravila ogled, ob katerem naj bi bilo tudi rečeno, da tožnikov primer ni prvi tak dogodek srečanja z divjadjo na omenjeni cesti in predlagal je tudi lastno zaslišanje v zvezi s tožbenimi trditvami, med te pa spada tudi navedba, da je od drugih oseb izvedel, ko se je pogovarjal o svoji nezgodi, da je na predmetnem delu ceste že prihajalo do srečanj vozil z divjadjo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (354. čl. ZPP).