Jedro

Pri presoji odškodninske odgovornosti upravljalca javnih cest mora sodišče ugotoviti obstoj vseh elementov krivdne odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne zadeva istemu sodišču prve stopnje v ponovno izdelavo sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 15.301,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe dalje do plačila. Zoper prvotoženo stranko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še o pritožbenih stroških na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je bila drugotožena stranka na podlagi s prvotoženo stranko sklenjene pogodbene obveznosti, zadolžena za čiščenje oziroma vzdrževanje konkretnega pločnika, te svoje dolžnosti pa ni opravljala zadosti redno oziroma ažurno, glede tudi s strani priče K. podano izpoved, da o tej poškodbi pred škodnim dogodkom ni bil obveščen in da se je na kraj, zaradi krpanja luknje odpravil šele po obvestilu policije o obstoječi poškodbi pločnika. Drugotožena stranka ni ravnala kot dober gospodar, zato je po določbi člena 163 OZ odškodninsko odgovorna, kot komunalno podjetje in ta določba navezuje na opustitev dolžnostnega ravnanja upravljalca komunalne dejavnosti. Nato je ugotovilo, da je tožeča stranka sama s 15 % soprispevala k nastanku škodnega dogodka. O višini nepremoženjske škode, je odločilo na podlagi izpovedi tožnice in mnenja izvedenca medicinske stroke in je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožeči plačati za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja 8.800,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR, za psihične bolečine za skaženost ob upoštevanju soprispevka 1.275,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR. Nato je pri končnem rezultatu upoštevalo 15 % soprispevek. Ugotovilo je namreč diagnozo pri tožnici in sicer zlom v predelu kirurškega vratu leve nadlahtnice, odlomek velike grče leve nadlahtnice in zvin desnega gležnja. Glede prvotožene stranke pa je zahtevek zavrnilo že po temelju. Po mnenju sodišča prve stopnje, je prvotožena stranka obveznost vzdrževanja cest izpolnila že s tem, ko je na drugotoženo stranko pogodbeno prenesla svoje obveznosti, zato ni odgovorna za samo izvajanje rednega vzdrževanja občinskih cest, ampak le za izbiro ustreznega izvajalca in za izvajanje primernega nadzora nad njim. Takšne trditvene podlage pa tožeča stranka ni podala, zato je sodišče zahtevek v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko v celoti zavrnilo. O stroških, nastalih na prvi stopnje je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka in sicer v celoti glede prvotožene stranke, v preostalem delu pa glede drugotožene stranke. Po mnenju pritožbe je stališče prvostopenjskega sodišča materialnopravno napačno, ko je zavrnilo zahtevek zoper prvotoženo stranko, saj je sodišče v Ljubljani namreč v svojem sklepu II Cp 1302/2008 zapisalo, da je odgovornost za povzročeno škodo zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more prenesti, niti pogodbeno, niti kako drugače, izključiti ali prenesti na drugega, razen, če je ta možnost dana z zakonom, česar pa Zakon o javnih cestah in Zakon o izvajanju gospodarske javne službe ne določata in torej ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljalca cest. Podobno stališče je sprejeto tudi že v sklepu II Cp 540/2008 in I Cp 384/2010, oba VSL. Ker Občina L., izvaja javno gospodarsko infrastrukturo, vzdrževanja občinskih cest in javni poti preko drugotožene stranke, pa svoje odškodninske odgovornosti iz tega naslova napram tretji ne more izključiti. Po 53. členu ZGJS koncendent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionarne javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta obveznosti. Zato povzročitve škode, oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, kar je v obravnavanem primeru Občina L., svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali jo prenesti na drugega. Tožeča stranka se strinja z razlago sodišča, da je drugotožena opustila dolžne ukrepe rednega vzdrževanja cest, v kateri pojem sodi tudi pločnik. Ne more pa se tožeča stranka strinjati z očitkom sodišča o 15 % soprispevku tožnice, prav tako se ne more strinjati s prisojeno višino odškodnine, ker višina škode odstopa od sodne prakse za tovrstne poškodbe in zlasti glede tožničine posledice in trajne invalidnosti. Odškodnina iz posameznih postavk je odmerjena v prenizkem znesku in ni pravična denarna odškodnina. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Zoper obsodilni del se pritožuje drugotožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe, se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedb toženih strank glede načina in poteka padca in nastanka poškodbe. Toženi stranki sta v postopku opozarjali na nekonsistentnost navedb tožeče stranke glede načina padca, ter predvsem glede možnosti in verjetnosti padca na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Neverjetno je, da bi tožnica z desno nogo stopila v luknjo in padla, poškodovala pa bi se po drugem delu telesa. Drugotožena stranka poudarja, da sodišče ni razjasnilo dejanskega poteka nastanka škodnega dogodka, ter je napačno zaključilo, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2010 podala le določnejšo opredelitev padca. Drugotožena stranka izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do navedb obeh toženih strank, da je mehanizem nastanka poškodbe nenavaden, če ne celo skorajda nemogoč. Tožeča stranka je zatrjevala, da je z desno nogo stopila v luknjo in pri tem izgubila ravnotežje. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da je nato padla v levo. Sodišče ne pojasni, na čem je utemeljilo svojo oceno, da se je dogodek zgodil po zatrjevanju tožeče stranke in zakaj je bolj verjetno, da je tožeča stranka padla v levo in ne v desno. Drugotožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bi bila v primeru, da bi bila dejansko desna noga tožnice zagozdena v luknji in bi tožeča stranka padla na levo, bila poškodba gležnja precej težja kot pa le zvin. Sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo, s čimer je storilo bistveni kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje navaja, da je sodišče v premajhni meri ocenilo soprispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Prav tako podaja pritožbo glede prisoje pravične denarne odškodnine in meni, da je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino iz vseh naslovov.

Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam in tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, v kateri predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje, je glede materialnopravne podlage za odločitev o odškodninski odgovornosti tako glede prvo, kot drugotožene stranke sicer pravilno navedlo določbe o krivdni odgovornosti v smislu določb prvega odstavka 131. člena OZ in 135. člena OZ, ter določbe člena 163 OZ. Za krivdno odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani vsi elementi in sicer protipravnost, škodno dejanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Sodišče prve stopnje pa je v svoji obrazložitvi glede krivdne odgovornosti drugotožene stranke ugotovilo le njeno protipravno ravnanje, ki ga vidi v tem, da drugotožena stranka ni skrbela za redno vzdrževanje pločnika v smislu rednih pregledov in da te preglede ni izvajala. Vendar je to le eden od elementov krivdne civilne odškodninske odgovornosti. Sodišče je takoj po tem, ko je ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke, prešlo na obravnavanje denarne odškodnine po višini, saj je le zaključilo na podlagi mnenja izvedenca, da je tožnica utrpela zlom v predelu kirurškega vratu leve nadlahtnice, odlomek velike grče leve nadlahtnice in zvin desnega gležnja. Nato je določilo še višino pravične denarne odškodnine. V pritožbi pa drugotožena stranka pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene odgovorne navedbe, glede mehanizma nastanka poškodbe, kakor tudi glede možnosti nastanka škode. Sodišče prve stopnje torej ni v celoti zapolnilo dolžnosti obrazložitve, vseh elementov odškodninske odgovornosti. Obrazložilo je le protipravnost ravnanja in pa materialno pravo glede višine pravične denarne odškodnine, ni pa se opredelilo do odgovornih navedb toženih strank, da ni tožeča stranka uspela dokazati verjetnosti škodnega dogodka ter nastalo škodo, ki bi bila v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Do teh navedb torej glede verjetnosti nastanka škode iz opisanega škodnega dogodka s strani tožene stranke in glede vzročne zveze, se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je sicer izvedencu medicinske stroke postavilo določena vprašanja, izvedenec medicinske stroke je v svojem mnenju z dne 1. 7. 2012 (list. št. 118 do 130) podal v točki 5, tudi mnenje glede mehanizma nastanka poškodb in vpliv predhodnih in kasnejših stanj. Sodišče prve stopnje je nato mnenje obravnavalo po razpravnem načelu, vendar ne v smislu ugotavljanja še ostalih elementov krivdne odškodninske odgovornosti. Mnenje je uporabilo le v smislu ugotavljanja višine pravične denarne odškodnine. S tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 354 ZPP, s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje v ponovno izdelavo sodbe, v kateri naj se sodišče prve stopnje opredeli do vseh elementov krivdne odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, v posledici razveljavitve sodbe glede pritožbenih navedb tožeče stranke, pa tudi glede prvotožene stranke.

Utemeljena je pritožba tožeče stranke, glede zavrnitve zahtevka zoper prvotoženo stranko. V tej zvezi pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zapisalo, da je prvotožena stranka svojo obveznost rednega vzdrževanja cest izpolnila s tem, ko je na drugotoženo stranko pogodbeno prenesla svojo obveznost, zato ni odgovorna za samo izvajanje rednega vzdrževanja občinskih cest, ampak le za izbiro ustreznega izvajalca in za izvajanje primernega nadzora nad njim. Takšne trditvene podlage tožeča stranka naj ne bi podala, zato je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek zoper prvotoženo stranko. Takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje pa je napačen in je v nasprotju z že izoblikovano sodno prakso v tej zvezi, na katero opozarja tožeča stranka in so jo sodišča že zavzela (primerjaj tudi sodbo VSC Cp 714/2013). V skladu z določilom prvega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih javnih službah - ZGJS, se obvezna gospodarska javna služba določi z zakonom. Ena izmed oblik zagotavljanja javnih služb pa je tudi dajanje koncesije. Razmerje med koncendentom in koncesionarjem se ureja s koncesijskim aktom ali koncesijsko pogodbo. Tako je glede prenosa odškodninske odgovornosti, bistveno prav vprašanje narave koncesijske pogodbe. ZGJS namreč ne določa, da bi koncesijska pogodba lahko določala javno pravne obveznosti koncesionarja. Z njo je določeno predvsem medsebojno (pogodbeno) razmerje med koncendentom in koncesionarjem, kakor tudi medsebojno razmerje v zvezi z morebitno škodo, povzročeno z izvajanjem ali neizvajanjem javne službe (6. alineja prvega odstavka 39. člena ZGJS). Ureditev medsebojnega razmerja v zvezi z morebitno škodo pa ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja nasproti tretjim osebam, za kršitev tistih obveznosti, ki so po splošnih javnih predpisih naloženi koncendentu. Določilo 53. člena ZGJS sicer določa, da koncendent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo je pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzročil koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna odgovornost. Vendar pa je odgovornost za povzročeno škodo zakonita, zato je povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, ne more niti pogodbeno, niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega. Pojem subsidiarne odškodninske odgovornosti koncendenta je zato treba razlagati v skladu z načelom varstva oškodovanca na eni strani in v skladu s primarno odgovornosti Občine za varno stanje cest, na drugi strani. V splošnih pravilih obligacijskega prava nastopi odgovornost subsidiarnega zavezanca takoj, ko primarni zavezanec izpolnitev odkloni in se nikakor ne zahteva, da bi moral upravičenec najprej iztožiti terjatev od primarnega zavezanca. Če pa ni določeno, niti dogovorjeno drugače, pa postane subsidiarna obveznost po zavrnitvi izpolnitve s strani primarnega zavezanca solidarna (takšno razlago določbe 53. člena ZGJS je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009). V ustaljeni sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da upravljalec javne ceste, ne more biti s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem prost vseh obveznosti nasproti oškodovancu. Dolžnosti upravljalca ceste niso izčrpane le s podelitvijo koncesije, ter z izvajanjem nadzora nad posledičnim dajanjem navodil za delo. Položaj uporabnikov cest zaradi porazdelitve pristojnosti in obveznosti v zvezi z vzdrževanjem javnih cest med državo, lokalnim skupnostim in njihovimi pogodbenimi partnerji, ne sme biti ogrožen niti otežen. Zato se uporabnikov, vsebina koncesijske pogodbe ne tiče in velja ta le v notranjem razmerju med koncendentom in koncesionarjem. Te materialnopravne določbe, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri prisojanju odškodninske odgovornosti prvotožene stranke, vse v okviru tožbenih navedb. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP in je zato sodišče druge stopnje s tem sklepom razveljavilo sodbo prve stopnje tudi glede prvotožene stranke in vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje v ponovno izdelavo sodbe (člen 354 ZPP).

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje obema pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje, ki izhajajo iz tega sklepa (člen 362 ZPP), izdelati novo odločitev, pri kateri bo upoštevalo odločitev sodišča druge stopnje, v kolikor pa bo ugotovilo, da ni možno brez obravnave sprejeti ponovne odločitve, naj razpiše narok za glavno obravnavo in odloči o vseh spornih vprašanjih, katere sta izpostavili tožeča in tožena stranka glede krivdne odgovornosti obeh toženih strank, ter glede ostalih izpostavljenih vprašanj.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (člen 165 ZPP).