Jedro

Sodišče je šele po izreku sodbe s sklepom iz spisa izločilo izjavi obdolžencev, danih organom za notranje zadeve v predkazenskem postopku. Ker bi v skladu z določilom 3.odst. 340.čl. ZKP o tem moralo odločiti najkasneje po končanem dokaznem postopku, sta bili kršeni navedena in določba 1.odst. 83.čl. ZKP. V obravnavanem primeru pa kljub temu ni podana kršitev po 8.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP, saj se razlogi prvostopne odločbe v celoti opirajo na dokaze, ki iz spisa niso bili izločeni, ne pa na izjavi obdolžencev. Zatrjevanje vložnikov, da je podana verjetnost, da je sodišče oprlo sodbo na omenjeni izjavi, ne zadostuje za ugotovitev, da je kršitev v resnici podana.

Izrek

Zahteve obsojenih D.V. in R.M. ter njunih zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.1.1998 je bil D.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo po 1. odstavku 308. člena KZ, D.V. in R.M. pa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in kaznivega dejanja ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena v zvezi s 25. členom KZ. D.V.-ju je sodišče preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 16.3.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.12.1995, in mu ob upoštevanju določene kazni 1 leto in 1 mesec zapora iz te sodbe izreklo enotno kazen 6 let in 6 mesecev zapora. R.M.-ju je sodišče preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.11.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.4.1996, in mu ob upoštevanju v njej določene kazni 6 mesecev zapora izreklo enotno kazen 5 let in 8 mesecev zapora.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi zagovornika D.V.-ja in je kaznivi dejanji lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo po 1. odstavku 308. člena KZ in ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ štelo kot eno kaznivo dejanje in ga pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ in mu nato izreklo enotno kazen 6 let in 5 mesecev zapora. Pritožbeno sodišče je v ostalem pritožbo zagovornika D.V. in pritožbo zagovornika R.M. v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: 1) obsojeni D.V. in njegov zagovornik iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi. Zahtevi sta tako kot po razlogih in predlogu praktično enaki tudi po vsebini obrazložitve. Vložnika zahtev ocenjujeta, da v ravnanju obsojenega D.V. niso podani znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, ki naj bi ga storil v sostorilstvu s soobsojenim R.M., ker ni bilo zanesljivih dokazov o nasilnem odpiranju ključavnice osebnega avtomobila in ker so izpovedbe prič o tem različne. Vložnika zatrjujeta, da obsojenca nikakor nista delovala kot sostorilca pri odpiranju vrat osebnega avtomobila.

Nadalje vložnika grajata stališče sodišča druge stopnje, ker verjameta izpovedbama obdolžencev (sedaj obsojencev) v delih, ki obremenjujejo drugega obdolženca, ne pa tudi v delih, ko drugega obdolženca razbremenjujeta. Vložnika ocenjujeta, da je podan dvom glede vprašanja, ali je bilo v osebni avtomobil sploh vlomljeno. Glede kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku 213. člena KZ obsojeni D.V. in njegov zagovornik navajata, da v ravnanju obeh obsojencev niso podani znaki tega kaznivega dejanja, saj ni bilo direktnega naklepa in ni podana zavest storilcev o skupnem delovanju za dosego cilja.

Bistvena kršitev kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) je po mnenju vložnikov podana zaradi nasprotja med izrekom izpodbijane prvostopne sodbe v točki 3. (opis kaznivega dejanja ropa) ter izvedenimi dokazi, po katerih naj bi stekla avtomobila na voznikovi strani, žarometov in zadnjega stekla ne razbil obsojeni D.V., kot mu to sicer očita sodba.

Vložnika zahteve tudi opozarjata, da je podan dvom v prištevnost obsojenega D.V. v času storitve kaznivega dejanja oziroma pravilnost ugotovitev sodnega izvedenca glede tega vprašanja.

V dopisu obsojenega D.V. svojemu zagovorniku, ki sta ga vložnika priložila zahtevama za varstvo zakonitosti, obsojenec, kot sam pravi, naknadno po proučevanju strokovne literature ugotavlja, da prepoznava na glavni obravnavi ni bila zakonita, da se postopek zoper njega ne bi smel začeti, ker ni bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, da sta bila zaseg in preiskava njegovega avtomobila protipravna, da se glavna obravnava po preteku več kot enega meseca od preložitve ni začela znova.

2) Obsojeni R.M. in njegov zagovornik sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določbe kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvah zahtev vložnika navajata, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče šele po izdaji izpodbijane sodbe izdalo sklep o izločitvi izjave obdolžencev iz spisa (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.7.1997). Nadalje vložnika uveljavljata kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek prvostopne sodbe glede dejanja, opisanega pod točko 3., povsem nerazumljiv in nelogičen.

Kršitev kazenskega zakona vložnika vidita v pravni opredelitvi, po kateri je bil obsojeni R.M. sostorilec kaznivega dejanja velike tatvine, in ker je prvostopno sodišče kot obteževalno okoliščino neutemeljeno štelo, da je obdolženec obravnavana kazniva dejanja storil v preizkusni dobi. Pogojna obsodba je bila preklicana in je šlo tako za dvakratno sankcioniranje obdolženca. Vložnika še menita, da so podane takšne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale uporabo omilitvenih določil, pri čemer posebej poudarjata okoliščino, da je bil R.M. le 2 leti nad starostno mejo 21 let, do katere se po 94. členu KZ storilca šteje za mlajšega polnoletnika.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da vložniki zahtev za trditve o vprašljivosti sostorilstva, glede sklepčnosti izreka sodbe in pomanjkljivosti obrazložitve ponujajo drugačno oceno dejanskega stanja, kot jo je sprejelo sodišče, in torej ne izpodbijajo uporabe kazenskega zakona temveč oceno dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka dodaja, da se na takšen način uveljavlja tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, medtem ko primernost kazni ne more biti predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahteve kot neutemeljene zavrne.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Iz opisa kaznivega dejanja velike tatvine pod točko 1. v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta obsojenca sodelovala pri izvršitvi tega kaznivega dejanja, pri čemer ima njuno skupno ravnanje vse znake kaznivega dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona, češ da obsojeni D.V. ni deloval kot sostorilec, ni podana. Vprašanja kot so, ali je voznik osebnega avtomobila svoje vozilo sploh zaklenil, ali in v kakšnem obsegu je lahko sodišče druge stopnje verjelo izpovedbi enega in drugega obdolženca, so vprašanja pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki jih po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zatrjevanje vložnikov, da iz zagovora obeh obdolžencev ter izpovedb zaslišanih prič ni razvidno, da bi obdolženca kaznivo dejanje ropa storila na podlagi predhodnega dogovora, prav tako predstavlja uveljavljanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer pa je treba ugotoviti, da potek dogodka kot celote kaže, da sta obdolženca ves čas s svojim ravnanjem zasledovala pridobitev premoženjske koristi, ki sta jo tudi dosegla. Na ugovore v zvezi z dejanskimi vprašanji glede naklepa in dogovora storilcev o skupnem delovanju je odgovorilo pritožbeno sodišče. Zatrjevano nasprotje med ugotovitvijo sodišča, kdo je razbil stekla na avtomobilu nemških državljanov in izpovedbo oškodovane B.D. ne predstavlja bistvene kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Prvostopno sodišče je v svoji sodbi ugotovilo, da sta oba obdolženca uporabila silo nad oškodovancema in se pri tem oprlo na izpovedbe oškodovancev kot tudi na zagovor obdolžencev. Pri oceni dokazov je prvostopno sodišče izrecno upoštevalo, da sta bila oškodovanca prestrašena, tako da vrstnega reda dogajanja morda nista natančno opisala, ni pa nobenega dvoma, da sta imela obdolženca predmet, podoben kladivu, vsak nekaj časa v rokah. Ugotovitev v izreku sodbe, da je bil obsojeni D.V. tisti, ki je razbil avtomobilska stekla, je torej rezultat dokazne ocene v skladu s prosto presojo dokazov in zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Ta okoliščina za sam obstoj kaznivega dejanja tudi ni odločilna, saj je iz opisa dejanja razvidno, da sta obsojenca silo uporabila tudi neposredno zoper oškodovanca in od njiju zahtevala denar, ki jima je bil potem izročen.

Obdolženca sta bila po kaznivem dejanju ropa prijeta na podlagi podatkov, ki jih je o storilcih in njunem avtomobilu policiji dala oškodovana B.D. Pregled osebnega avtomobila so policisti opravili po prijetju in v skladu z določilom 2. odstavka 148. člena ZKP, tega pregleda ni mogoče šteti kot nezakonito (hišno) preiskavo. Prepoznava obsojencev kot storilcev na glavni obravnavi s strani oškodovancev ne more biti v ničemer sporna, kakšna kršitev naj bi bila v tej zvezi podana, vložnik posebej ne navaja.

Glavna obravnava z dne 25.9.1997, preložena na 30.10.1997, bi se morala začeti znova glede na določbo 3. odstavka 311. člena ZKP (določba je bila spremenjena z novelo ZKP, Ur. l. RS, št. 72, z dne 23.10.1998). Vendar pa v zvezi s tem pravilno ugotavlja drugostopenjsko sodišče, da je bila glavna obravnava ponovno preložena in se je 6.1.1998 začela znova, zato prejšnja kršitev pravila, da se mora glavna obravnava po preložitvi za več kot en mesec začeti znova, ni relevantna.

Sodišče prve stopnje je res šele po izreku sodbe s sklepom z dne 29.7.1997 izločilo izjavi obdolžencev, dani organom za notranje zadeve v predkazenskem postopku iz spisa. V skladu z določilom 3. odstavka 340. člena ZKP bi moralo sodišče o tem odločiti najkasneje po končanem dokaznem postopku in je zato treba ugotoviti, da je sodišče kršilo določbe 1. odstavka 83. člena in 3. odstavka 340. člena ZKP. Takšno kršitev je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče upoštevati, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Zgolj zaradi prepozne izločitve navedenih izjav pa ni podana kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Razlogi prvostopne odločbe so v celoti oprti na dokaze, ki iz spisa niso bili izločeni. Obsojeni R.M. in njegov zagovornik v svojih zahtevah nista navedla niti enega primera, v katerem bi sodišče obstoj odločilnih ali pomembnih dejstev in okoliščin utemeljevalo na podlagi izjav obdolžencev, danih policiji, je pa glede na njuna zagovora, podana v preiskavi, možno, da sta tu marsikaj povedala podobno ali enako kot v izjavah policiji. Zatrjevanje vložnikov, da je podana verjetnost, da je sodišče sodbo oprlo tudi na omenjeni izjavi, ne zadostuje za ugotovitev, da je kršitev v resnici podana. Vrhovno sodišče glede na zakonite dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje imelo za podlago pri odločanju v tej zadevi, ugotavlja, da ni izkazano, da bi bila uveljavljena kršitev podana. K temu je treba dodati, da bi se sodišče z izjavama obdolžencev seznanilo tudi v primeru, če bi ju izločilo po končanem dokaznem postopku.

Pri odmeri kazni, ki jo sodišče opravi v mejah, ki so predpisane z zakonom, se upošteva tudi prejšnje življenje storilca. Obsodba zaradi kaznivega dejanja prav gotovo predstavlja obteževalno okoliščino, to pa še toliko bolj, če je novo dejanje storjeno v času preizkusne dobe, določene s pogojno obsodbo, ki je bila izrečeno za prej storjeno kaznivo dejanje. Ta okoliščina v ničemer ni zajeta v kazni, določeni v preklicani pogojni obsodbi, zato tu ne more iti, kot zatrjuje vložnik, za dvojno kaznovanje.

Ali bi okoliščine, uveljavljane v pritožbenem postopku, narekovale uporabo omilitvenih določil, je lahko vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in primernosti izrečene kazni, v čem naj bi bil v zvezi s tem kršen zakon, vložnik ne pojasnjuje. Prav tako vložnik ni navedel, za kakšno kršitev naj bi šlo v zvezi s stališčem pritožbenega sodišča, po katerem triindvajsetletni storilec kaznivega dejanja ni več mlad. Za storilca, ki kaznivo dejanje stori po enaindvajsetem letu KZ nima posebnih določb o kaznovanju in zanj veljajo splošna pravila za odmero kazni. V tem okviru sodišče ob upoštevanju konkretnega primera samo presoja, katere okoliščine vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se vložniki v svojih zahtevah sklicujejo oziroma da so zahteve v prej navedenih delih vložene zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene.