Jedro

Ker je bila upravna odločba, s katero je bilo odločeno o obveznem cepljenju odpravljena in so njeni pravni učinki ex tunc prenehali, ni mogoče odločiti o zadržanju izvršitve vsebine te odločbe, saj ne obstaja več. Svojega pravnega položaja si torej s pritožbo v tem upravnem sporu glede upravne odločbe, katere začasno zadržanje je predlagal, prvi tožnik ne more izboljšati – ne le, da se je izvršitev inšpekcijskih ukrepov zadržala, temveč so bili ti celo odpravljeni.

Izrek

I. Pritožbi se zavržeta.

II. Prvi tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijske pisarne Velenje, št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020, s katero je bilo odločeno: da mora A. A. do 31. 12. 2020 na predpisan način omogočiti obveznost cepljenja za B. B., roj. ..., ki ga pripravi cepitelj ... po programu cepljenja in zaščite z zdravili Nacionalnega inštituta za javno zdravje za tekoče leto (1. točka izreka); da v postopku izdaje te odločbe ni bilo nobenih stroškov (2. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (3. točka izreka); zavezanka pa mora o opravljenih obveznih cepljenih takoj pisno obvestiti ZIRS OE Celje-Dravograd IP Velenje Rudarska 6a Velenje ali po e-pošti in predložiti dokazila o prejetih odmerkih cepiv glede na otrokovo starost (4. točka izreka). Ministrstvo za zdravje je pritožbo A. A. in C. C. z odločbo, št. 021-46/2020/2 z dne 7. 12. 2020, zavrnilo (razen v delu, ki se je nanašal na predlog taksne oprostitve oziroma odloga plačila upravne takse – v tem delu se je zadeva odstopila v reševanje prvostopenjskemu organu). S tožbo sta vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sta predlagala zadržanje izvršitve celotne izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve sodišča. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnika nista izkazala težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. To odločitev je oprlo na stališče, po katerem institut začasne odredbe zagotavlja varstvo pred nastankom težko popravljive škode, ki presega (pričakovane) učinke izvrševanja upravnega akta, zato mora biti konkretizacija te škode povezana z izvrševanjem konkretnega akta. Takih konkretiziranih okoliščin pa tožnika nista izkazala oziroma jih sploh nista zatrjevala. Ker ni bil izpolnjen pogoj težko popravljive škode, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s sorazmernostjo med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki jih zasleduje začasna odredba.

3. Tožnika sta zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbi, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

4. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožbi nista dovoljeni.

**O pritožbi druge tožnice**

6. ZUS-1 v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Ur. l. RS, št. 119/2008) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS.

7. V obravnavani zadevi je druga tožnica sama vložila pritožbo in v njej ni niti zatrjevala niti izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. 8. V skladu s citirano določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.1

9. Z obravnavanim pogojem in posledicami njegove neizpolnitve je bila druga tožnica seznanjena že v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je drugo tožnico z dopisom z dne 7. 4. 2021 pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, druga tožnica pa ga ni predložila. Glede na opisani potek zadeve jo Vrhovno sodišče ni ponovno pozivalo k predložitvi navedenega potrdila.

10. Po četrtem odstavku 343. člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače, pritožba ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice.

11. Zato je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo druge tožnice kot nedovoljeno zavrglo.

**O pritožbi prvega tožnika**

12. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

13. Na obstoj pravnega interesa, kar je ena izmed procesnih predpostavk, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.2 To velja tudi pri odločanju o začasni odredbi.3

14. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Kadar upravnega akta, na katerega je vezana začasna odredba, ni več, preneha tudi pravna korist in pravovarstvena potreba za odločanje o začasni odredbi v upravnem sporu.4

15. V prvem odstavku 273. člena Zakon o splošnem upravnem postopku določa, da če organ, zoper katerega odločbo je pravočasno sprožen upravni spor, ugodi vsem tožbenim zahtevkom, ne da bi s tem kršil pravice koga drugega, lahko dotlej, dokler ni končan spor, odpravi ali spremeni svojo odločbo iz razlogov, zaradi katerih bi jo lahko odpravilo sodišče. 16. To določbo je v obravnavani zadevi uporabilo Ministrstvo za zdravje v zvezi z zadevnim upravnim sporom in z odločbo, št. 021-46/2020/13 z dne 6. 4. 2021, odpravilo svojo odločbo (odločbo Ministrstva za zdravje, št. 021-46/2020/2 z dne 7. 12. 2020) ter ugodilo pritožbi A. A. in C. C. zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijske pisarne Velenje, št. 0612-836/2019-11 z dne 14. 4. 2020, to odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje navedenemu inšpektoratu.5

17. Ministrstvo za zdravje je z dopisom z dne 7. 4. 2021 o tem obvestilo Upravno sodišče, odločbo z dne 6. 4. 2021 pa je priložilo kot prilogo k dopisu. Upravno sodišče je tožnika s pozivom z dne 14. 4. 2021 pozvalo, ali vztrajata pri svoji tožbi, v kakšnem delu in ali razširjata tožbo tudi na novi upravni akt, ter jima poslalo navedeno odločbo, s katero sta se skupaj z vročitvijo poziva tudi seznanila.

18. Ker je bila upravna odločba, s katero je bilo odločeno o obveznem cepljenju B. B., odpravljena in so njeni pravni učinki _ex tunc_ prenehali,6 ni mogoče odločiti o zadržanju izvršitve vsebine te odločbe, saj ne obstaja več. Svojega pravnega položaja si torej s pritožbo v tem upravnem sporu glede upravne odločbe, katere začasno zadržanje je predlagal, prvi tožnik ne more izboljšati – ne le, da se je izvršitev inšpekcijskih ukrepov zadržala, temveč so bili ti celo odpravljeni.

19. Na podlagi navedenega je prenehal pravni interes prvega tožnika za pritožbo zoper izdan sklep (začasno odredbo) sodišča prve stopnje.

20. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo prvega tožnika zavrglo kot nedovoljeno.

21. Prvi tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Druga tožnica pa pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Npr. I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 122/2015 in druge. 2 Tako VSRS v sklepih I Up 63/2021 z dne 21. 4. 2021 in I Up 284/2014 z dne 8. 10. 2014. 3 Sklep VSRS I Up 284/2014 z dne 8. 10. 2014. 4 Primerjaj sklep VSRS I Up 284/2014 z dne 8. 10. 2014. 5 Ministrstvo za zdravje je namreč ugotovilo, da v postopku pred izdajo odločbe organa druge stopnje še ni bilo odločeno o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki sta ga tožnika podala skupaj s pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo. V ponovljenem postopku bo moral organ prve stopnje odločiti o vrnitvi v prejšnje stanje in odvisno potem od te odločitve nadaljevati postopek odločanja v zadevi. 6 Odprava upravne odločbe namreč pomeni, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo odpravljene odločbe. Tako Čebulj, J. v Kerševan, E. in Kovač, P. (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, Javno podjetje Uradni list RS, d. o. o. in Pravna fakulteta UL, 2020, str. 747.