Jedro

Ker je bilo imetniku stanovanjske pravice s pravnomočno sodbo odpovedano stanovanjsko razmerje glede stanovanja, ki ga je zasedal v površini 38,50 m2, je s tem izgubil tudi pravico do razširitve na izpraznjene stanovanjske prostore (po izselitvi sostanovalcev) v smislu določbe 1. odst. 88. člena prejšnjega ZSR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, po katerem je terjal ugotovitev veljavnega obstoja razmerja med njim in prvo toženo stranko po stanovanjski pogodbi št. 14623 z dne 1.4.1991, po kateri bi naj bil tožnik imetnik stanovanjske pravice oz. najemnik stanovanja v K., v skupni izmeri 70,60 m2, z vsemi pravicami in obveznostmi v skladu s stanovanjsko pogodbo. Glede na tak izid pravde je sodišče prve stopnje tožniku naložilo plačilo 34.960,00 SIT pravdnih stroškov tretje tožene stranke in 62.054,00 SIT pravdnih stroškov stranskega intervenienta. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo. Po njegovih navedbah jo izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da si je spričo pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka ustvarilo napačno predstavo glede spornega stanovanja kot stanovanjske enote, saj ne gre za fizično dve ločeni stanovanji, temveč le za eno (na katerem je bilo prvotno vzpostavljeno sostanovalsko razmerje), po prvi pogodbi z dne 15.6.1987 v izmeri 38,50 m2 in po drugi pogodbi z dne 1.4.1991 razširjeno na izmero 70,6 m2 - tako, da je prva pogodba vsebovana v drugi pogodbi. Z izpodbijano odločitvijo pa je to negirano, čeprav prva pogodba in njen obstoj med strankami sploh ni sporna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določbo 5. odstavka 47. člena prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih, čeprav je upoštevna določba le tista iz 1. odstavka 47. člena istega zakona, saj je šlo v primeru spornega stanovanja v letu 1991 za stanovanje, ki je bilo tedaj v družbeni lastnini. Zato tudi ne more biti stanovanjska pogodba podlaga za nastanek stanovanjskega razmerja v danem primeru, temveč pridobitev stanovanjske pravice in prevzem stanovanja (1. odst. 47. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih). Tožnik je tako v času nastanka pravnega razmerja izpolnjeval oba pogoja za nastanek stanovanjskega razmerja, saj je pridobil stanovanjsko pravico na podlagi sodne odločbe (N 132/91), ki je bila pozneje sicer razveljavljena, stanovanje pa je tudi že prevzel, kar ugotavlja v razlogih izpodbijane sodbe končno tudi sodišče prve stopnje. Da je bila v nepravdnem postopku na prvi stopnji izdana odločba N 132/91 pozneje razveljavljena, ni pomembno, saj je ob sklenitvi pogodbe 1.4.1991 ta odločba vendarle bila izdana. Prav zaradi njene poznejše razveljavitve bi moralo sodišče v tej pravdi počakati na pravnomočni zaključek nepravdnega postopka, ali pa to vprašanje samo rešiti kot predhodno vprašanje, saj je bistvenega pomena za pravilno odločitev v tej pravdi. Končno tožnik graja tudi prvostopno stališče o neobstoju pasivne legitimacije druge in tretje tožene stranke, kakor tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V zvezi s preizkusom izpodbijane sodbe je odločilnega pomena dejstvo, ugotovljeno že v postopku na prvi stopnji, da je bilo sedanjemu tožniku (kot tedanjemu imetniku stanovanjske pravice) na podlagi tožbe pravne prednice sedanje prve tožene stranke (kot tedanje stanodajalke) s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju z dne 16.9.1993, opr. št. P 511/90-17, odpovedano stanovansko razmerje na stanovanju v K., obsegajoče dve sobi, predsobo in kopalnico v skupni izmeri 38,50 m2 ter mu naložena izselitev in izpraznitev tega stanovanja. Učinkov te pravnomočne sodbe v obsegu, v katerem je bilo z njo že odločeno o pravnem razmerju med istima strankama, ni mogoče izničiti oz. zaobiti na način, kot je to hotel doseči spričo uveljavljanega zahtevka tožnik v tej pravdi. Ker pa tožnik v pritožbi sam zatrjuje, da v primeru stanovanja v K. ne gre za dve fizično ločeni stanovanji, temveč le za eno, veliko 70,60 m2 (na katerem je bilo prvotno vzpostavljeno sostanovalsko razmerje), ne more že iz tega razloga priti do neenotnega oz. različnega pravnega režima na stanovanju kot celoti, saj je glede dela (vsaj po tožnikovih trditvah) tega stanovanja tožniku že bilo pravnomočno odpovedano stanovanjsko razmerje - vključno z naloženo mu izselitvijo in izpraznitvijo stanovanja. Sicer pa čim je tožniku s pravnomočno sodbo odpovedano stanovanjsko razmerje glede stanovanja v Kranju, ki ga je zasedal v površini 38,50 m2 po "prvi" pogodbi z dne 15.6.1987, je s tem izgubil tudi pravico do razširitve na izpraznjene stanovanjske prostore (po izselitvi sostanovalcev) v smislu določbe 1. odstavka 88. člena prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih. S tem pa je tožniku odgovorjeno tudi na njegovo pritožbeno sklicevanje na razveljavljeno prvostopno odločbo, izdano v nepravdnem postopku (N 132/91), dalje na pritožbene trditve o nujnosti rešitve predhodnega vprašanja in na trditve o zmotnem sklicevanju sodišča prve stopnje na določbo 5. odstavka 47. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Glede pomanjkanja pasivne legitimacije druge in tretje tožene stranke pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne razloge sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe s tem v zvezi. Neutemeljena je končno tudi pritožbena graja prvostopne odločitve o pravdnih stroških. Iz obrazložitve tega dela prvostopne odločitve namreč jasno izhaja, a so bili tretji toženi stranki in stranskemu intervenientu v celoti priznani priglašeni pravdni stroški po priloženima stroškovnikoma, ki sta sestavni del spisa - in to v skladu z Odvetniško tarifo. Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku), je bilo treba tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.