Jedro

Zavarovalnico je o nastanku zavarovalnega primera v roku treh dni dolžan obvestiti zavarovalec in ne oškodovanec. Ker je sankcija za neizpolnitev te obveznosti zavarovalca zgolj odškodninska, če zavarovalnici nastane škoda zaradi ugotavljanja temelja in višine njene obveznosti, ne pa izguba pravic iz sklenjene zavarovalne pogodbe, vprašanje pravočasnosti obvestitve zavarovalca o nastalem zavarovalnem primeru v tem sporu ni relevantno, saj je to dejstvo odločilno le v razmerju zavarovalnice in zavarovalca, ne pa v razmerju zavarovalnice do oškodovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 62.381,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2010 dalje. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 30,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita napačno oceno izvedenih dokazov in neizčrpan dokazni postopek v zvezi s samim škodnim dogodkom in obsegom škode s predlaganim izvedencem iz varstva pri delu ter v zvezi s prijavo škodnega dogodka toženi stranki z zaslišanjem priče A. A. 6. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji izvedenih dokazov izhajalo iz opisa škodnega dogodka in nastanka škode, kot ga je ponudil tožnik v tožbeni naraciji in sicer: - da je voznik gradbenega stroja (zavarovanega pri toženi stranki) E. Š., razlagal betonske robnike s tovornega vozila, - da je z vilicami stroja dvignil paleto z robniki, pri obračanju na makadamu zapeljal v luknjo, vilice in paleta robnikov na njej je zanihala in robniki so z vilice popadali oziroma se speljali na stekla na stojalih in jih razbili, - da so se betonski robniki razsuli direktno na šest stojal s stekli, ostala stekla na štirih stojalih pa so bila poškodovana od delcev stekel, ki so se ob razbitju razleteli naokrog, in ostalih okoliščin v zvezi s tem škodnim dogodkom in sicer: - da tožeče stranke v času škodnega dogodka ni bilo na gradbišču in da jo je o njem obvestil vodja gradbišča V. H., ki je tudi fotografiral kraj škodnega dogodka, da je predstavnik tožeče stranke S. R. izpolnil odškodninski zahtevek iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti z dne 13. 9. 2010, ki je bil tudi posredovan toženi stranki, - da sta obseg škode ugotavljala S. R. in V. H., na tej osnovi je S. R. izdelal popis loma stekel in ga posredoval svojemu naročniku G., ki naj bi urejal zadevo s toženo stranko.

7. Tožena stranka ni izrecno oporekala obsegu poškodovanih stekel, izrecno pa je oporekala vzročni zvezi med zatrjevanim opisanim škodnim dogodkom in zatrjevanim obsegom škode, torej, da z opisanim ponesrečenim manevriranjem upravljalca stroja pri razlaganju palete z betonskimi robniki ni moglo priti do zatrjevane škodne posledice. Ne gre torej le za vprašanje obsega škode, pač pa za vprašanje, ali je bil opisani škodni dogodek sploh vzrok za nastanek zatrjevane škode, ali pa je do poškodovanja stekel prišlo morda iz drugega vzroka.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je v času škodnega dogodka na gradbišču nahajal le upravljalec zavarovanega stroja E. Š., zato se je prvostopenjsko sodišče posebej osredotočilo na izpoved navedene priče in fotografije, ki naj bi izkazovale dejansko stanje ob nastanku škode v posledici ponesrečenega manevra razkladanja palete robnikov. Pri tem je izpovedbo priče E. Š., da je zaradi ugreza delovnega stroja prišlo do zdrsa cele palete z robniki in njenega padca na stojala s stekli (ki jo v tem delu povzema tudi pritožnica), presojalo tudi v povezavi s fotografijami, s katerimi je tožeča stranka dokazovala stanje po opisanem škodnem dogodku. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da na nobeni od predloženih fotografij ni razviden položaj palete, ki naj bi padla na stojala s stekli, na fotografijah (A10 in A11) pa je razvidna le navzkrižna lega krajših kosov betonskih robnikov, take ugotovitve pa tudi tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Glede na to, da tudi priča E. Š. ni mogla zanesljivo potrditi situacije na gradbišču v času nezgode, kot jo izkazujejo fotografije, je prvostopenjsko sodišče upoštevaje še druge okoliščine (glede avtorstva in časa nastanka fotografij nezadostne jasnosti položaja padle palete), tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno navedene fotografije presodilo kot neverodostojen dokaz posledic nezgode pri razkladanju palete robnikov. Čim pa je tako, po presoji pritožbenega sodišča tudi izvedenec iz varstva pri delu (po predlogu tožeče stranke) oziroma izvedenec druge vrste specialnosti (po predlogu tožene stranke) v zbranem dokaznem gradivu ni imel dovolj zanesljivih podatkov o posledicah padca palete z robniki na stekla, iz katerih bi lahko ocenil oziroma ugotovil, ali je do zatrjevane škode prišlo iz vzroka neposrečenega manevriranja pri razkladanju palete z robniki. Že iz tega razloga je neutemeljen pritožbeni očitek neizčrpanega dokaznega postopka zaradi neangažiranja izvedenca ustrezne stroke in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to, da tudi E. Š. ni znal natančneje pojasniti, koliko stekel je bilo dejansko poškodovanih, je ob tako nezanesljivih dokazih prvostopenjsko sodišče pri presoji vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo pravilno sklepalo na neizkazanost navedene vzročne zveze iz splošnih življenjskih izkušenj in poznavanja osnovnih fizikalnih zakonitosti.

9. Tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek zoper toženo stranko iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti po polici št. 4476271324-8 (priloga B7), sklenjenega z lastnikom delovnega stroja, s katerim naj bi bila tožeči stranki povzročena škoda, M. B. s. p. Pritožnica v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja neutemeljeno ji izražen očitek prvostopenjskega sodišča (v točki 9 obrazložitve), da je bila njena obveznost obvestitve tožene stranke o nastanku zavarovalnega primera, enaka obveznosti zavarovanca iz sklenjene zavarovalne pogodbe, ki je bil v obravnavanem primeru tudi zavarovalec, kajti s sklenjeno zavarovalno pogodbo je bil zavarovan njegov premoženjski interes - njegova odškodninska odgovornost za škodo kot posledico nastanka zavarovalnega primera. Po prvem odstavku 941. člena OZ je namreč zavarovalnico o nastanku zavarovalnega primera v roku treh dni dolžan obvestiti zavarovalec in ne oškodovanec. Ker je sankcija za neizpolnitev te obveznosti zavarovalca zgolj odškodninska, če zavarovalnici nastane škoda zaradi ugotavljanja temelja in višine njene obveznosti, ne pa izguba pravic iz sklenjene zavarovalne pogodbe, vprašanje pravočasnosti obvestitve zavarovalca o nastalem zavarovalnem primeru v tem sporu ni relevantno, saj je to dejstvo odločilno le v razmerju zavarovalnice in zavarovalca, ne pa v razmerju zavarovalnice do oškodovanca. Zato za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po materialnem pravu ni relevantno, kdaj je M. B. toženo stranko obvestil o spornem zavarovalnem primeru, posledično pa se kot nepotreben izkaže tudi dokaz z zaslišanjem priče A. A. o pravočasni obvestitvi tožene stranke o škodnem dogodku. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi neizvedbe zaslišanja navedene predlagane priče. Da morebitna nepravočasna obvestitev zavarovalnice o nastanku zavarovalnega primera ne vpliva na pravice oškodovanca do odškodnine, pa izrecno izhaja tudi iz drugega odstavka 965. člena OZ. Sicer pa je bila tožeča stranka s predlogom izvedbe tega dokaza prekludirana. Sama v pritožbi navaja, da se je že na dan škodnega dogodka vedelo, kdo je povzročitelj škode. Iz tega pa izhaja, da je tožeča stranka lahko pri zavarovancu tožene stranke pridobila informacije o obvestitvi tožene stranke glede škodnega dogodka. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da tega dokaza ni mogla pravočasno brez svoje krivde predlagati že na prvem naroku za glavno obravnavo (četrti odstavek 286. člena ZPP).

10. Pravilno pa prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je v primeru vložene direktne tožbe oškodovanca zoper zavarovalnico po prvem odstavku 965. člena OZ na oškodovancu trditveno in dokazno breme o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti tožene stranke oziroma njenega zavarovanca (točka 5 obrazložitve), ki pa ga tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla do stopnje prepričanja sodišča o vzročni zvezi med ravnanjem delavca zavarovanca tožene stranke in zatrjevano škodo. Pritožnica namreč zmotno meni, da sta v predmetnem postopku relevantni zgolj izpovedba prič E. Š. (voznika delovnega stroja, s katerim naj bi prišlo do škodnega dogodka) in M. B. (lastnika delovnega stroja in delodajalca Š.), s katerima je potrjeno dejstvo škodnega dogodka in posledično nastanka škode.

11. Kot je razbrati iz razlogov prvostopenjskega sodišča, sodišče ne dvomi, da je prišlo pri razkladanju robnikov do njihovega padca na stekla, dvomi pa v vzročno zvezo med padcem robnikov in zatrjevano nastalo škodo. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, je pritožnica sama navedla, da se je že na dan škodnega dogodka vedelo, kdo je povzročitelj škode. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo listine tožeče stranke v zvezi z njenim uveljavljanjem odškodninskega zahtevka pri toženi stranki (priloga A2 in A3), pri čemer je še ugotovilo, da listine "Opis nezgode z dne 13. 9. 2010" (priloga B6), čeprav je kot njen avtor naveden E. Š., slednji ni sestavil. Nadalje je ugotovilo, da je bil dogodek prvotno prijavljen na zavarovalnico družbe G., ki naj bi primer prevalila na zavarovalnico M. B. in da je G. uveljavljal povrnitev škode iz svojega zavarovanja odgovornosti, ne pa iz zavarovanja odgovornosti M. B. Navedenega dejstva pritožnica ne prereka. Iz izvedenih dokazov prvostopenjsko sodišče torej ni moglo zanesljivo sklepati, da je do zatrjevane škode prišlo prav zaradi ponesrečenega razkladanja palete robnikov glede na to, da je po izvedbi razpoložljivih dokazov (zlasti fotografij) samo ugotovilo, da opisani mehanizem nastanka škode do zatrjevanega obsega škode ni mogel privesti.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo izvedene dokaze, utemeljeno pa ni izvedlo dokaza z izvedencem in zaslišanjem priče A. iz že zgoraj pojasnjenih razlogov. Glede na razpoložljivo dokazno gradivo je pri tem pravilno ugotovilo nedokazanost vseh elementov odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke za zatrjevano škodo in posledično materialnopravno pravilno odločilo. Ker pri tem ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.