Jedro

Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30 - 42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.

ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.

ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).

V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I/A v zvezi s točko I/B, II in III ter v točki II sklepa tako, da se na novo v celoti glasi: „I.A/ Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 832,58 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov v neto višini.

I.B/ V presežku se tožbeni zahtevek (za plačilo razlik do bruto zneska 23.694,18 EUR, zmanjšanih za plačilo pripadajočih davkov in prispevkov, in za plačilo zneska 6.346,03 EUR) zavrne.

II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova preveč izplačanih plač do višine vtoževane terjatve iz točke I/A. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati znesek 832,58 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 806,30 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zoper sodbo in zoper sklep v I. točki izreka zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v znesku 542,82 EUR (točka I/A), kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je ugotovitev njene terjatve do vtoževanega zneska 30.040,21 EUR, pa je zavrnilo (točka I/B izreka sodbe). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 448,92 EUR (točka II izreka sodbe). Odločilo je, da je po pobotanju obeh terjatev tožnica dolžna toženi stranki plačati znesek 75,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila (točka III izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na 2. točko tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala, da ji je dolžna obračunati vsoto prikrajšanja mesečnih plač v bruto znesku … EUR za obdobje od 5. 7. 2009, vključno s prikrajšanjem zadnje mesečne plače do dneva zadnje obravnave in da ji je po odvodu in nakazilu davkov in prispevkov od izračunanega bruto zneska dolžna izplačati neto znesek od bruto zneska … EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini … EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (točka I izreka sklepa) Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške v znesku 838,39 EUR, po poteku paricijskega roka iz tega sklepa pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe (točka II izreka sklepa).

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo (razen zoper točko I/A izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in zoper sklep sodišča prve stopnje iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 8. člena Meril A., ki predpisujejo obračunavanje ur vaj v višini izhodiščnega plačilnega razreda visokošolskega sodelavca asistenta. Sodišče prve stopnje je nezakonito prevzelo obračunavanje vaj tožene stranke, ki je vaje obračunavala z uporabo formule za preračunavanje ur vaj v ure predavanj (v nadaljevanju: Formula), saj za to ni podlage. Formula nikoli ni bila objavljena in je zanjo tožnica izvedela šele, ko je tožena stranka sodišču predložila izračune plač. Posledica uporabe Formule v nasprotju z določili prvega odstavka 63. člena ZVis in določilom 8. člena Meril A. je povečanje neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) z 9 na 10 ur in povečanje dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO). Način vrednotenja ur vaj je v 8. členu Meril A. jasno določen. Nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 37. člena ZVis, ki se nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov in ne na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev. Določba 89. člena Statuta A. še jasneje kot 37. člen ZVis potrjuje njeno stališče. Sodišče ni upoštevalo, da sta osnovi za izračun pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev tedenska pedagoška obveznost posameznika in letna pedagoška obveznost v trajanju 30 tednov, ampak je prevzelo osnovo tožene stranke v trajanju 40 tednov. Izvajanje pedagoške obveznosti v trajanju 40 tednov in izračunavanje količine ur NPO in DPO na osnovi Direktive EU št. 77/452/EEC je napačno, ker ta ne opredeljuje pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Akreditirani študijski program B. enako kot program C. na Fakulteti za D. Univerze v E. in ostalih visokih šolah, ki imajo akreditiran program C., ne opredeljuje za visokošolske učitelje števila ur NPO v izvajanju pedagoške dejavnosti. Programi opredeljujejo število ur, ki jih morajo opraviti v izobraževalnem procesu študenti in pogoje in način izvajanja pedagoškega procesa. Ugotovitev sodišča, ali traja študijsko leto 30 ali 40 tednov, je v nasprotju z izpovedjo F.F., ki je izpovedala, da plače nimajo nič z akreditiranim programom, česar pa sodišče ni upoštevalo in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča o različni dolžini študijskega leta na osnovi avtonomije univerze, saj je sodišče zmotno uporabilo določilo 6. alinee drugega odstavka 6. člena ZVis. Navaja, da se študijski programi rešujejo s povečanjem števila izvajalcev programov in ne s povečanjem pedagoške obveznosti izvajalcev programov s 30 na 40 tednov. V tem delu sodba nima razlogov in je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nezakonito povečanje pedagoške obveznosti zaradi uporabe Formule in povečanje zaradi izračunavanja pedagoške obveznosti na osnovi 40 tednov sta razloga nastanka prikrajšanj pri plači. Navaja, da dokazni predlog za branje izjav prič G.G., dekana H. fakultete in I.I., dekana J. fakultete, ni prepozen, ker je tožnica njuno zaslišanje lahko predlagala šele, ko se je na osnovi izvedenih dokazov v teku narokov za glavno obravnavo izpostavila potreba za njuno zaslišanje. Ne strinja se z zavrnitvijo dokaza za postavitev novega izvedenca, ki je bil predlagan zaradi preverjanja njenih izračunov in pravnih izhodišč. Zaključek sodišča, da mora tožena stranka vaje preračunati v predavanja, ker so predavanja in vaje različno vrednotene, je napačen. Eno je vrednotenje vaj, drugo je preračunavanje vaj v predavanja. Tožena stranka v spornem obdobju do sprejetja Sprememb Meril A. v letu 2009 ni imela nobene pravne osnove za preračunavanje ur vaj v ure predavanja. Napačna je ugotovitev sodišča, da številno tednov izvajanja NPO ne vpliva na količino ur DPO. Zmotno je stališče sodišča, da letna pedagoška obveznost ne vpliva na mesečno plačo. Samo na osnovi ur tedenske pedagoške obveznosti ni mogoče izračunati ur NPO in posledično ne ur DPO. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu o načinu obračunavanja mesečne plače. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more izplačati več kot tri ure DPO. Povečano število ur DPO je povzročila tožena stranka, ko je tožnici nezakonito odredila količino ur pedagoške obveznosti preko zakonskega maksimuma. Te povečane ure je bila tožnica dolžna opraviti in jih je tožena stranka dolžna plačati. Razlogi sodišča o enačenju NPO in DPO, da je bil z Uredbo določen način obračuna NPO in da se lahko NPO zveča in zmanjša, so v nasprotju z določilom 63. člena ZVis in je splošno sklicevanje na Merila A. nerazumljivo. Prav tako so razlogi sodišča, da zato ker pred sprejetjem Uredbe ni bilo mogoče obračunati vrednost ure DPO in da je bilo potrebno upoštevati način obračuna, kot ga je v tem obdobju dejansko izvajala tožena stranka, v nasprotju z določili petega odstavka 63. člena ZVis in določili tretjega odstavka 3. člena Meril A. o enakem plačilu DPO. Sodišče je dovolilo in odločilo o pobotnem ugovoru, čeprav niso bili podani zakonski pogoji. Tožena stranka tega ugovora ni uveljavljala na prvem naroku za glavno obravnavo in v nasprotju z določili 180. člena ZPP na naroku dne 3. 11. 2014 ni opredelila pobotnega zahtevka, zato pobotni ugovor ni sklepčen. Sodišče je zato v nasprotju z določbo prvega odstavka 310. člena ZPP odločilo o zahtevku, ki ga tožena stranka ni uveljavljala. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo vse dokazne predloge tožnice, ko je dokazni postopek izvajalo izključno v smeri zatrjevanj tožene stranke in je celotni pravdni postopek vodilo s favoriziranjem tožene stranke ter z restriktivno uporabo določil ZPP v odnosu to tožnice, zlasti ker je zavrglo del tožbe, ker je ugodilo pobotnemu ugovoru tožene stranke, ker je toženi stranki prisodilo odvetniške stroške, ki jih ni prijavila in ker sodišče za pritožbo zahteva ponovno predložitev pooblastila, kar v pritožbenem postopku ni potrebno. Tožnica razlogov in opravičila za prekoračitev 30 - dnevnega roka, ki ji ga je za opredelitev tožbenega zahtevka postavilo sodišče, ni navedla, ker je pričakovala, da bo sodišče, ki pozna kompleksnost izračunov plač, razumelo in sprejelo zamudo. Prikrajšanja pri plačah tožnica sama ne zna izračunati, strokovnjak, ki je izračunal prikrajšanja za tožbo, je zaradi spremembe v izračunavanju vaj moral izračune narediti na drugi osnovi, katere pa zaradi zasedenosti in kompliciranosti izračunov ni mogel narediti v postavljenem roku. Tožbeni zahtevek je sklepčen, priloženi so bili vsi dokazi in je bil primeren za obravnavo, tako da niso podani pogoji za zavrženje dela tožbe. Poleg tega je sodišče toženi stranki prisodilo stroške, ki jih tožena stranka ni imela oziroma jih ni prijavila. Na zadnjem naroku dne 3. 11. 2014 je pooblaščenka tožene stranke na zapisnik priglasila stroške za takse in stroške izvedenca. Taks v tem postopku ni bilo, izvedenca pa je plačala tožnica. Stroškov odvetnikov, ki sta zastopala toženo stranko, pooblaščenka sploh ni priglasila in ni osnove za odločanje o teh stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, v katerem je zmotno presodilo, da je pobotni ugovor tožene stranke utemeljen in v delu, v katerem je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v neto namesto v bruto znesku.

6. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo skladno z določili Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Ur. l. RS, št. 2/2002, s spremembami) in ZPP, ki se na podlagi 19. člena ZDSS-1 uporablja v individualnih delovnih sporih, če ni v ZDSS-1 drugače določeno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek s favoriziranjem tožene stranke. Prav tako ni podana kršitev po citirani določbi, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni za presojo pravilnosti obračuna tožničinih plač v spornem obdobju (od oktobra 2005 do 5. 7. 2009), ostale predlagane dokaze pa je utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za branje zapisnikov o zaslišanju prič G.G., dekana H. fakultete in I.I., dekana J. fakultete v spisu pod opr. št. Pd 408/2009, saj je ta dokazni predlog tožnica podala prepozno (po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo), pri tem pa ni navedla razlogov, zakaj tega dokaznega predloga ni mogla podati pravočasno. Razlogi, ki jih tožnica navaja šele v pritožbi, predstavljajo pritožbeno novoto in so zato neupoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer se pritožbeno sodišče strinja, da dekana v tej zadevi ne bi vedela povedati ničesar pomembnega, zato neizvedba tega dokaza ni mogla vplivati na pravilnost oziroma popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca finančne stroke, saj pritožbeni razlogi, da bi ta lahko preveril tožničine lastne izračune prikrajšanj pri plači za sporno obdobje, ne predstavljajo utemeljenega razloga za postavitev novega izvedenca. V 254. členu ZPP je določeno, da samo v primeru, če je tudi dopolnitev izvedenskega mnenja nestrokovna, pomanjkljiva, nejasna, nerazumljiva in nelogična, sodišče ponovi dokazovanje z drugim izvedencem. Sodišče prve stopnje je prikrajšanje pri plači v spornem obdobju ugotavljalo s pomočjo izvedenke finančne stroke mag. K.K., ki je podala izvid in mnenje, ter jo v postopku tudi zaslišalo. Po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledi izvedenskemu mnenju, saj je izvedenka izčrpno in jasno odgovorila na postavljena vprašanja, ki sta jih postavljali obe stranki, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ni namen izvedenca preveriti pravilnost izračuna ene ali druge pravdne stranke, in še posebno ne pravnih izhodišč, ki so v presoji sodišča, temveč mora izvedenec podati izvid in mnenje na podlagi podatkov v spisu in prilog, kot jih posredujeta pravdni stranki. Glede na prepričljivo in strokovno izvedensko mnenje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebe po postavitvi drugega izvedenca.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zlasti ta kršitev ni podana zaradi domnevne odsotnosti razlogov o pravni podlagi za odločitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo, saj je uporaba materialnega prava v izpodbijani sodbi v zadostni meri obrazložena, sodišče pa je za svojo odločitev, kljub nasprotnim trditvam pritožbe, navedlo tudi pravno podlago.

8. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba zatrjuje s tem, da sodišču očita protispisnost zaključka o 40 tedenskem trajanju študijskega leta, ki naj bi bil v nasprotju z izpovedjo priče F.F. o tem, da plače nimajo nič z akreditiranim programom. Očitana kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedeno pomeni, da je omenjena kršitev - protispisnost - podana zgolj takrat, ko obstaja takšno nasprotje, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da študijsko leto traja 40 in ne 30 tednov, predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta očitek ni utemeljen, kar pa bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Tožnica je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu predavateljica s predmetnega področja C.. Trdila je, da ji tožena stranka v obdobju od oktobra 2005 do 5. 7. 2009 ni pravilno obračunavala plač. Tožnici naj bi tožena stranka glede na določila Zakona o visokem šolstvu (Zvis; Ur. l. RS, št. 64/1993, s spremembami) odredila preveč ur neposredne pedagoške obveznosti, ur pa tudi ni pravilno obračunavala. Napačno naj bi upoštevala, da je letna pedagoška obveza zgolj 30 in ne 40 tednov, tako da njena letna obveza znaša 270 ur (30 tednov x 9 ur) neposredne pedagoške obveze.

10. ZVis v 63. čl. določa, da neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, za višjega predavatelja znaša 9 ur tedensko, za asistenta pa 10 ur tedensko. Nadalje ZVis določa, da oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom, za katerega pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (drugi odst. 63. čl.). Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ tri ure višjemu predavatelju in štiri ure asistentu (tretji odst. 63. čl.). Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost (četrti odst. 63. čl.). Iz 37. čl. ZVis nadalje izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra (1. odst.), da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno (drugi odst. 37. čl. ZVis).

11. Nadalje iz Akta o oblikah neposredne pedagoške obveznosti A. (A3 in B7) izhaja, da so za višjega predavatelja in predavatelja oblike neposredne pedagoške obveznosti predavanja, vaje, nastopi, hospitacije in seminarji (3. čl.). Tožena stranka je imela sprejeta tudi Merila A. (A7 in B3). Iz 3. čl. meril med drugim izhaja, da mora delavec za osnovno plačo glede na svoje delovno mesto na tedenski ravni v času organiziranega študijskega procesa opraviti naslednjo neposredno pedagoško obveznost: višji predavatelj in predavatelj 9 ur tedensko, asistent 10 ur tedensko. Iz 8. čl. Meril A. (B4), ki so bila sprejeta dne 4. 5. 2005, izhaja, da vaje niso enako vrednotene kot predavanja. Določeno je, da se visokošolskim učiteljem opravljene vaje obračunajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z doktoratom. V primeru, da ima višji predavatelj naziv magister znanosti, se opravljene vaje obračunavajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z magisterijem, v kolikor pa ima predavatelj le univerzitetno izobrazbo, se mu opravljene vaje obračunajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z univerzitetno izobrazbo.

12. V konkretnem primeru je sporno, kako in na kakšen način je tožena stranka tožnici sploh obračunala plačo iz naslova ur dodatne pedagoške obveznosti ter ali jo je obračunala v pravilni višini.

13. Tožnica je, čeprav je bila predavateljica, v spornem obdobju v glavnem izvajala vaje in ne predavanj. Tožena stranka je pojasnila, da je glede na dejstvo, da vaje niso vrednotene enako kot predavanja, ob upoštevanju 8. čl. Meril A. morala izračunati, koliko ur vaj mora tožnica opraviti za 9 ur predavanj oz. ker je imela tožnica na podlagi sklepov dekana obveznost opraviti dodatno pedagoško obveznost (9 + 3), koliko ur vaj mora tožnica opraviti za 12 ur predavanj, kar je tožena stranka izračunala s pomočjo posebne formule.

14. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da tožničina osnovna plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja letna pedagoška obremenitev (enako stališče je VDSS zavzelo že v zadevi opr. št. Pdp 692/2012 z dne 16. 1. 2013). Glede na 37. čl. ZVis je očitno, da študijski proces lahko traja različno dolgo, in sicer od 30-42 tednov. V drugem odstavku 37. čl. ZVis je resda določeno, da če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta (in ne pedagoškega delavca) ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, vendar si dela študentov na fakulteti enostavno ni mogoče predstavljati brez pedagoških delavcev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se navedeni člen nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov in ne na pedagoško obremenitev visokošolskih učiteljev. Ker je študijski program tožene stranke nedvomno vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki skladno z Evropsko direktivo 77/452/EEC traja 3 leta in obsega 4600 ur teoretičnega, praktičnega in individualnega študija, določila, da študijski program traja 40 tednov. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je določitev dolžine trajanja študijskih programov skladna z načelom avtonomije, po katerem deluje Univerza A., kot je to določeno v 6. alinei drugega odstavka 6. člena Zvis.

15. Neposredna tedenska pedagoška obveznost, na katero je v skladu z Merili A. vezana osnovna plača, znaša za tožnico 9 ur. Iz Meril A. (3. čl.) izhaja, da mora tožnica za osnovno plačo glede na svoje delovno mesto na tedenski ravni v času organiziranega študijskega procesa opraviti 9 ur neposredne pedagoške obveznosti. Osnovna plača je torej izrecno vezana na tedensko in ne na letno število opravljenih ur neposredne pedagoške obveznosti. Tudi ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letne obveznosti ur neposredne pedagoške obveznosti, zato ni mogoče upoštevati stališča pritožbe, da je tožničina plača odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je.

16. ZVis v drugem odst. 63. čl. določa, da oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in zanj pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo. Tožena stranka je na podlagi navedene zakonske določbe v Aktu o oblikah neposredne pedagoške obveznosti utemeljeno določila oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti. Iz tega akta izhaja, da so za višjega predavatelja in predavatelja oblike neposredne pedagoške obveznosti predavanja, vaje, nastopi, hospitacije in seminarji (3. čl.). Nadalje pa je v 8. čl. Meril A. določila, da vaje niso enako vrednotene kot predavanja. ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, ob upoštevanju zahtevnosti dela. Iz 8. čl. Meril fakultete tako izhaja, da tožnica ne bi dosegla osnovne plače, če bi opravila zgolj 9 ur vaj na teden in to kljub temu, da so tudi vaje neposredna pedagoška obveznost. Ker so vaje zaradi manjše zahtevnosti dela manj vrednotene od predavanj, je tožnica morala opraviti več vaj za to, da je dosegla osnovno plačo. 17. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da ji ure vaj preračuna v ure predavanj. Tožena stranka je imela takšno podlago v 8. čl. Meril A., ki so bila, kot izhaja iz izvedenih dokazov, sprejeta že 4. 5. 2005 (B4) in ne šele v letu 2009, kot to trdi tožnica. Ker iz Meril jasno izhaja, da ena ura vaje vrednostno ni enaka eni uri predavanja, tožena stranka niti tožničine tedenske delovne obveznosti niti njene plače ni mogla izračunati na drugačen način, kot da je izračunala, koliko ur vaj mora tožnica oddelati, da doseže osnovno plačo. Tožena stranka je to storila in s pomočjo matematične formule ugotovila, koliko ur vaj je morala tožnica opraviti, da bo to vrednostno enako devetim uram predavanj, oziroma ker je imela tožnica na podlagi sklepov dekana obveznost opraviti dodatno pedagoško obveznost (9+3), koliko ur predavanj mora tožnica opraviti, da bo to vrednostno enako dvanajstim uram predavanj. Navedeno pomeni, da je tožnica po preračunu po faktorju za vaje delala 12 ur predavanj (9 + 3) oz. je tožničina neposredna in dodatna tedenska pedagoška obveza znašala skupaj 12 ur predavanj. Takšno formulo za preračun vaj v predavanja je mogoče povzeti iz 8. čl. Meril A. z dne 4. 5. 2005. 18. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja podlago za izračun vrednosti ur dodatne pedagoške obveznosti Uredba o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. 69/2008 z dne 8. 7. 2008), ki velja od dne 9. 7. 2008 in je bila sprejeta na podlagi 22. e) čl. Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Tožena stranka je nedvomno v tej uredbi imela podlago, da od dne 9. 7. 2008 dalje tožnici ure dodatne pedagoške obveznosti obračunava na podlagi formule za preračun ur vaj v ure predavanj. V četrtem odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti. Iz citiranih pravnih aktov (63. čl. ZVis in Meril A.) izhaja, da so ure neposredne pedagoške obveznosti temeljna, vendar ne edina obveznost tožnice kot višje predavateljice, njihova zgornja tedenska meja je osnovni delovni normativ, ki pa se lahko zveča ali zmanjša. Tožnica je bila tako za osnovno plačo dolžna opraviti 9 ur neposredne pedagoške obveznosti (predavanj) na teden in v kolikor je imela manj predavanj oziroma je opravljala samo vaje, je morala opraviti več ur, da je po preračunu dosegla izpolnitev 9 ur neposredne pedagoške obveznosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je način določitve vrednosti dodatne pedagoške obveznosti, kot je določen v dopolnitvi Uredbe, skladen s četrtim odstavkom 63. čl. ZVis, zato ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka ure dodatne pedagoške obveznosti (po sprejetju dopolnitve Uredbe) vrednotiti in izplačati drugače, kot je to določeno v Uredbi.

19. Pred sprejetjem Uredbe o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju (pred dnem 9. 7. 2008) v predpisih, objavljenih v Uradnem listu RS, sicer res ni bila določena posebna formula, na podlagi katere bi bilo mogoče obračunati vrednost ure dodatne pedagoške obveznosti, vendar je tožena stranka pojasnila, da je v tem obdobju upoštevala za tožnico količnik 3,60, število ur neposredne pedagoške obveznost in dodatne pedagoške obveznosti ter pripadajoče dodatke in stimulacije. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tak izračun ni bistveno razlikoval od izračuna v obdobju po sprejemu uredbe. Tudi sicer je sodna izvedenka navedeni izračun potrdila kot pravilnega.

20. Sodna izvedenka finančne stroke je ob upoštevanju pravnih izhodišč (da študijski program traja 40 tednov, da je osnovna plača vezana na tedensko število opravljenih ur neposredne pedagoške obveznosti in da število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo), ki jih je VDSS že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 692/2012 z dne 16. 1. 2013, preverila obračune plač, kot jih je tožena stranka obračunavala in izplačevala tožnici v spornem obdobju. Pri tem je tudi pravilno upoštevala, da dodatki za dodatno pedagoško obveznost ne gredo, saj plačilo ure dodatne pedagoške obveznosti ni vključeno v osnovno plačo, na katero so vezani dodatki, določeni v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/1994 s spremembami) ter se dodatki upoštevajo zgolj pri urah tedenske neposredne pedagoške obveznosti po prvem odstavku 63. člena ZVis. Izvedenka je za sporno obdobje ugotovila tožničino prikrajšanje pri plači, ki je v letu 2006 znašalo 489,37 EUR bruto, v letu 2007 15,47 EUR bruto in v letu 2008 327,74 EUR bruto. Prikrajšanje tožnice pri plači v spornem obdobju skupno znaša 832,58 EUR bruto.

21. Ob ugotovljenem skupnem prikrajšanju pri plači v bruto znesku 832,58 EUR pa je nato sodišče zmotno ugotovilo obstoj tožničine terjatve do tožene stranke le v neto znesku 524,82 EUR, pri čemer je tožnica tudi v tožbenem zahtevku prikrajšanje pri plači uveljavljala v bruto znesku. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska plače, se v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (Zdoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji) ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. Enako velja glede na področne zakone tudi za prispevke za socialno varnost. To pomeni, da bo morala tožena stranka od ugotovljenega prikrajšanja pri plači v bruto znesku 832,58 EUR odvesti davke (in prispevke) v višini, kot to izhaja iz predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto zneski bodo zato predstavljali tiste zneske, ki bodo od dosojenih bruto zneskov ostali po odvodu davkov in prispevkov. Delodajalec je tako dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od prejemkov, od katerih se, v skladu z zakonom o obdavčevanju, obračunava, odteguje in plačuje davčne odtegljaje. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje pravilno ugotoviti obstoj tožničine terjatve do tožene stranke v bruto znesku 832,58 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa v neto višini, kar pomeni, da je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo akontacijo dohodnine in prispevkov od navedenega bruto zneska. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in točko I/A izreka v povezavi s točko I/B izreka delno spremenilo, tako da se ugotovi obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 832,58 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov v neto višini, v preostalem delu pa je pritožbo tožnice delno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del točke I/B izreka.

22. Pritožba pa je utemeljena tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je pobotni ugovor, ki ga je podala tožena stranka, utemeljen. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 3. 11. 2014 podala pobotni ugovor glede preplačila plač, ki jih je v vtoževanem obdobju prejela tožnica. Izvedenka je nato zaradi podanega pobotnega ugovora tožene stranke izračunala, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici v določenih letih izplačala več, kot bi ji pripadalo iz naslova mesečne plače, in sicer v letu 2005 znesek 148,87 EUR neto, v letu 2007 38,41 EUR neto, v letu 2008 29,34 EUR neto, v letu 2009 znesek 240,53 EUR neto in v letu 2010 2,76 EUR neto, skupno torej 448,92 EUR neto. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pobotni ugovor tožene stranke (da glede preplačil podaja pobotni ugovor) ni v zadostni meri substanciran oziroma obrazložen, tako da zgolj na podlagi teh navedb tožene stranke ni mogoče zaključiti, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova preplačil plač. Tožena stranka namreč ni navedla razlogov oziroma ni izkazala, na kakšni podlagi naj bi v spornem obdobju tožnici preveč izplačala plačo, zaradi česar bi lahko od tožnice terjala vračilo preveč izplačane plače. Brez navedbe konkretnejših razlogov (domnevna nezakonitost izplačila iz naslova plače, do katere naj tožnica ne bi bila upravičena) pa ni mogoče presojati, ali tožena stranka od tožnice utemeljeno terja vračilo preveč izplačanih plač ali ne. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 448,92 EUR neto. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni materialno pravni presoji ugotoviti, da terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 448,92 EUR neto ne obstoji oziroma ne obstoji do višine vtoževane terjatve.

23. Pritožba zoper I. točko sklepa ni utemeljena. V I. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje tožbo, ki se je nanašala na 2. točko tožbenega zahtevka, zavrglo, ker vse do zaključka glavne obravnave ni bila sposobna za obravnavo, saj v njej ni bilo opredeljenih zneskov vtoževanih prikrajšanj in vtoževanih nateklih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je ob razpisu naroka z dne 31. 5. 2012 tožnico pozvalo, da po višini opredeli prikrajšanje tudi glede 2. točke tožbenega zahtevka, česar pa tožnica ni storila. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje določljivosti, posledične izvršljivosti in razumljivosti opisanega dajatvenega zahtevka na obračun vsote prikrajšanja mesečnih plač v bruto znesku in izplačilo neto zneskov, v katerem znesek (bruto) prikrajšanja ni naveden, čeprav je med strankama sporen. Dajatveni zahtevek v pravdnem postopku mora biti postavljen in opisan v tožbenem predlogu tako, da omogoča v primeru tožbenega uspeha prisilno izvršitev, če tožena stranka (dolžnik v izvršilnem postopku) prostovoljno ne želi izpolniti terjatve iz pravnomočno ugodenega zahtevka. Če višina prikrajšanja ne bi bila sporna, bi se dal opisni dajatveni zahtevek v izvršbi praviloma tudi prisilno izvršiti. Dajatveni zahtevek mora biti, če se glasi na plačilo denarja, praviloma izražen v denarnem znesku. Neopredeljenega tožbenega zahtevka po višini sicer ves čas postopka sporne bruto višine prikrajšanja sodišče prve stopnje ni smelo vsebinsko obravnavati, zato je tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

24. Delno utemeljena je pritožba v delu, v katerem tožnica graja odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da je v postopku v pretežnem delu uspela tožena stranka, v delu, v katerem je uspela tožnica, pa niso nastali posebni stroški. Odmera prvostopenjskih pravdnih stroškov temelji tako na tretjem odstavku 154. člena ZPP, vendar pa je tožena stranka v tem postopku po spremembi izpodbijanega dela sodbe uspela v višini 29.207,63 EUR. Pritožbeno sodišče je zato potrebne stroške tožene stranke odmerilo ob uporabi določb 155. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08, s spremembami), in sicer v skupni višini 806,30 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 - 640,90 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV. Pravilno pa sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo nagrade za narok, glede na to, da tožene stranke na naroku ni zastopal odvetnik. Priznane stroške je tožena stranka uveljavljala že v odgovoru na tožbo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče toženi stranki priznalo stroške, ki jih ni uveljavljala.

25. Na podlagi prvega odstavka 351. člena in 5. alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v točkah I/A v zvezi z I/B, II in III izreka tako, da je ugotovilo obstoj tožničine terjatve do tožene stranke v višini 832,58 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov v neto višini, ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice do višine vtoževane terjatve iz točke I/A in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati znesek 832,58 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek. V preostalem, glede zahtevka za plačilo razlik do bruto zneska 23.694,18 EUR, zmanjšanih za plačilo pripadajočih davkov in prispevkov in za plačilo zneska 6.346,03 EUR, pa je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in skladno z 353. členom ZPP v zvezi z 365. členom ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep o zavrženju dela tožbe.

26. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj za rešitev zadeve niso relevantne, sodišče pa presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in v obrazložitvi navede razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa prvi odstavek 360. člena ZPP.

27. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo vsebinsko uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.