Jedro

S pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno, da tožnica ni več upravičena do denarne socialne pomoči, je odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožnici v spornem obdobju izplačana denarna socialna pomoč, zato je nastala njena obveznost vrnitve preveč izplačanih zneskov. O tem je toženec pravilno odločil z dopolnilno odločbo, ki se izda v primerih, ko pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se dopolnilna odločba z dne 21. 8. 2008 in odločba toženke z dne 7. 10. 2008 v celoti odpravita in, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka pritožbe oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe. Meni, da način, da upravni organ izda delno odločbo, ki za stranko ni sporna in glede katerega nima pravnega interesa za pritožbo, kasneje pa, ko postane ta pravnomočna, izda dopolnilno odločbo, pravno ni sprejemljiv in ni zakonit, saj s tem upravni organ zavede stranko. Tako je v danem primeru zavedel tožnico, da se zoper odločbo z dne 9. 2. 2007 o prenehanju socialnega prejemka ni pritožila, saj ni imela pravnega interesa. Ko je postala zadeva pravnomočna je upravni organ odločal za nazaj v zvezi z razmerji, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in tako posegal v pravnomočno razrešena razmerja. Obrazložitev sodišča in navajanje odločilnih razlogov za sodbo je v tem delu v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da bi toženka z direktno tožbo lahko zahtevala pri sodišču vrnitev neopravičeno prejete socialne pomoči s sklicevanjem na pravila obligacijskega prava in tako pritrjuje navedbam in stališčem tožnice, ni pa mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da toženka ni posegla v že odločena razmerja. Sodišče bi se moralo spustiti tudi v tožbene navedbe, ki se nanašajo na napačno citiranje zakona v odločbi z dne 9. 2. 2007, kot varuh zakonitosti, saj so upravni in državni organi v postopkih odločanja dolžni pravilno uporabljati ustrezne zakonske in podzakonske predpise, ko odločajo o pravicah in obveznostih državljanov in drugih oseb. Odločba toženke z dne 21. 8. 2008 nima ustrezne pravne podlage niti pravilne obrazložitve. Tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in bi moralo sodišče takšno odločbo odpraviti. Prav tako ne more biti zakonita odločba organa druge stopnje z dne 7. 10. 2008, ki je nezakonito odločbo organa prve stopnje potrdila. Postopek, v katerem sta bili napadeni odločbi sprejeti je bil nepravilen, torej nezakonit, dejansko stanje zadeve pa nepravilno ugotovljeno in bi sodišče moralo ravnati po določilu 81. in 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Sodba ima sicer tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker izrek nasprotuje razlogom sodbe oz. so ti razlogi med seboj v nasprotju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 7. 10. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 21. 8. 2008, s katero je ta odločil, da je tožnica dolžna vrniti neopravičeno prejeto socialno pomoč za obdobje od 1. 2. 2006 do 31. 3. 2006 v znesku 1.805,04 EUR v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oz. so ti razlogi med seboj v nasprotju. Pri tem navaja, da tudi sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navede, da bi toženka z direktno tožbo lahko zahtevala pri sodišču vrnitev neopravičeno prejete socialne pomoči in v posledici tega ni mogoče sprejeti zaključka sodišča, da tožnica nima prav in, da upravni organ ni posegel v že odločena razmerja. Pritožba tako uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Očitana kršitev po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razlog o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve. Ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v izreku sodbe in v razlogih sodbe. Kršitev postopka iz 14. točke je podana takrat, ko sodbe zaradi nerazumljivega ali protislovnega izreka, zaradi pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovne obrazložitve ter nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, objektivno zaradi navedenih napak ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi na strani 4 v 4. odstavku izrecno navede, da je napačno stališče tožnice, da je prvostopenjski organ z dopolnilno odločbo posegel v že odločena razmerja, saj je z dopolnilno odločbo odločil o vprašanju vračila denarne socialne pomoči, za katero je bilo pravnomočno odločeno, da je bila s strani tožnice prejeta neopravičeno, vendar pa o samem vračilu z glavno odločbo še ni bilo odločeno. V nadaljnjem odstavku izrecno navede, da sodišče meni, da sta tako dopolnilna odločba prvostopenjskega organa kot dokončna odločba toženke pravilni in zakoniti in vsebujeta vse bistvene sestavine ter pravno podlago, na osnovi katere sta bili izdani, saj se sklicujeta na 39.a in 41. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembama). Nadalje v 3. odstavku na isti strani obrazložitve sodišče pojasni, da je toženka v zadevi, v skladu z 1. odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), z dopolnilno odločbo odločila o vprašanjih, ki z dokončno in pravnomočno odločbo z 9. 2. 2007 niso bila zajeta, to je o vračilu neopravičeno prejete denarne socialne pomoči. Tožena stranka je torej imela na razpolago postopek, kakor ga je izvedla in, za katerega je sodišče prve stopnje ocenilo, da je pravilen in zakonit, lahko pa bi toženka vračilo neopravičeno prejete denarne socialne pomoči zahtevala z vložitvijo direktne tožbe pri sodišču, s sklicevanjem na pravila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o neopravičeni pridobitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem pravilno uporabilo materialno pravo, to je 39.a in 41. člen ZSV. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja pa to tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnici z odločbo z dne 19. 1. 2006 priznana pravica do denarne socialne pomoči v višini 196,05 EUR mesečno od 1. 2. 2006 dalje. Z odločbo z dne 9. 2. 2007 je toženka odločila, da se odločba z dne 19. 1. 2006 razveljavi s 1. 2. 2006 ter, da upravičenost do denarne socialne pomoči, do katere je bila upravičena tožnica, preneha s 1. 2. 2006. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 21. 8. 2008 pa je toženec izdal dopolnilno odločbo, s katero je odločil o vračilu neopravičeno prejete denarne socialne pomoči za čas od 1. 2. 2006 do 31. 10. 2006 v znesku 1.805,04 EUR. V spornem obdobju je tožnica poleg denarne socialne pomoči prejemala tudi pokojnino, ki je bila priznana s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od 1. 5. 2005 dalje ter ji je bila dne 5. 1. 2007 priznana tudi pravica do varstvenega dodatka za čas od 1. 10. 2005 dalje. Ti zneski iz obeh naslovov so bili tožnici tudi izplačani.

Z novelo Zakona o socialnem varstvu (ZSV-D, ur. l. RS, št. 106/2006) je bil 41. člen ZSV spremenjen. Določeno je, da denarna socialna pomoč, ki jo je upravičenec prejel na podlagi odločbe centra za socialno delo, ki je bila na podlagi 3. odstavka 36.d, 39., in 39.a člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, odpravljena oz. razveljavljena, je v višini razlike med prejeto denarno socialno pomočjo in denarno socialno pomočjo, do katere je upravičen na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oz. razveljavitve, neopravičeno prejeta denarna socialna pomoč in jo je upravičenec dolžan vrniti. V 2. odstavku 41. člena pa je določeno, da center za socialno delo odloči o vračilu neopravičene prejete denarne socialne pomoči v primeru odprave oz. razveljavitve odločbe iz 1. odstavka tega člena v istem postopku. Neopravičeno prejeto denarno socialno pomoč je upravičenec dolžan vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Za razsojo v sporni zadevi je bistvena ugotovitev, da je toženec z odločbo z dne 9. 2. 2007 odločil, da tožnica od 1. 2. 2006 dalje ni več upravičena do denarne socialne pomoči. S tem, ko je odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožnici v spornem obdobju izplačana denarna socialna pomoč, je nastala tudi obveznost vrnitve preveč izplačanih zneskov, skladno s 3. odstavkom 190. člena OZ in pa 2. odstavkom noveliranega 41. člena ZSV.

Zaradi pravnomočne odločitve o odpadu pravne podlage so irelevantne pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče spuščati v presojo pravnomočne odločbe toženke z dne 9. 2. 2007, saj je ta postala pravnomočna in je tožnica ni izpodbijala z izrednimi pravnimi sredstvi, predmet sodne presoje je bila dokončna odločba toženke z dne 7. 10. 2008. Toženka je torej imela ustrezno pravno podlago za svojo odločitev, razen tega pa pri izdaji izpodbijane odločbe tudi ni prišlo do kršitev, ki bi vplivale na zakonitost odločbe. Iz izreka prvostopenjske dopolnilne odločbe z dne 21. 8. 2008 povsem jasno izhaja, da je tožnica dolžna vrniti neopravičeno prejeto denarno socialno pomoč za obdobje od 1. 2. 2006 do 31. 10. 2006 v skupnem znesku 1.805,04 EUR v 30 dneh od dokončnosti te odločbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter v uvodu praviloma citira materialne predpise to je ZSV in ZUP, tako da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ima odločba neustrezno pravno podlago in ne pravilno obrazložitev ter, da tudi ni pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem, upoštevajoč 1. odstavek 154. člena v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.