Jedro

Ker sta pravdni stranki v pogodbi določili način valorizacije pogodbene vrednosti z indeksom TOM, ki ga Statistični urad RS tudi po 01. 01. 2007 še vedno izračunava in izračun objavlja na svojih spletnih straneh, za kar je pristojen, ne more biti nobenega utemeljenega razloga za prenehanje valorizacije po tem datumu. Okoliščina, da je po vključitvi Republike Slovenije v euro območje stopnja inflacije bistveno nižja kot v času sklenitve pogodbe je sama po sebi upoštevana v višini TOM, kot merilu indeksacije obveznosti. To pomeni, da je indeksacija v tem obdobju ustrezno nižja. Zgolj to pa ne more biti razlog za izključitev indeksacije, ki sta jo pravdni stranki izrecno dogovorili v pogodbi v dopustnem obsegu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 54147/2008 z dne 06. 08. 2008 razveljavi v prvem odstavku izreka glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 31.889,99 EUR od 02. 04. 2008 do 06. 08. 2008 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 240.256,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 04. 2008 dalje do plačila. Hkrati pa je naložilo toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.947,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožbo v pritožbenem roku vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov ni priglasila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Razlogi izpodbijane sodbe

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki dne 21. 07. 1998 sklenili pogodbo o dolgoročnem posojilu (priloga A1) ter nato še aneks št.1 k pogodbi o dolgoročnem posojilu z dne 31. 03. 1999 (priloga A2), s katerima je tožeča stranka toženi stranki dodelila dolgoročno posojilo v znesku 50.000.000,00 SIT (208.646,30 EUR) z odplačilno dobo desetih let z vključenim štiriletnim odlogom plačila glavnice in obresti, pri čemer se je tožena stranka posojilo zavezala vrniti v 24-ih četrtletnih obrokih, z zapadlostjo prvega obroka štiri leta od datuma nakazila sredstev. Iz 2. člena pogodbe o dolgoročnem posojilu in iz 2. člena aneksa je razvidno, da se glavnica revalorizira po veljavni temeljni obrestni meri v skladu z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, letna fiksna obrestna mera za dano posojilo pa znaša 0%. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo v višini 240.256,22 EUR, sestavljeno iz zneska 29.130,39 EUR na račun še nerazporejene glavnice kredita, iz zneska 179.235,84 EUR na račun specificiranih zapadlih in neplačanih zneskov kredita in zneska 31.889,99 EUR na račun specificiranih zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih zneskov kredita. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in toženi stranki naložilo plačilo celotnega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 02. 04. 2008 dalje do plačila.

Navedbe v pritožbi

6. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo dovoliti revalorizacije tudi po uvedbi EUR, to je po 01. 01. 2007, ker euro ne predstavlja zgolj domačega denarja, temveč gre za denar, ki je v uporabi v državah, ki tvorijo evropsko monetarno unijo. Statistični urad RS ni pristojen določati obrestne mere za ohranjanje vrednosti evra. Z uvedbo evra revalorizacija po 394. in 396. členu Zakona o obligacijskih razmerjih(1) (v nadaljevanju: ZOR) ni več dopustna, saj ne gre več za obdobje visoke inflacije, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče in zaradi katere naj bi bila indeksacija dopustna. Poleg tega pa bi tožeča stranka, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 279. člena ZOR, zamudne obresti od občasnih zapadlih denarnih terjatev, v tem primeru posameznih anuitet, ki so zapadale v plačilo kvartalno, lahko zahtevala šele od dneva, ko je zahtevek za njihovo plačilo vložen pri sodišču in ne od dneva zapadlosti.

Razlogi za delno zavrnitev pritožbe

7. Pritožbene navedbe, da z uvedbo evra s 01. 01. 2007 odpade pravna podlaga za revalorizacijo s TOM(2), so neutemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 36. točki obrazložitve, Uredba Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. 06. 1997 v nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem evra določa, da uvedba evra ne vpliva na spremembo pogojev iz pravnih instrumentov in ne odvezuje od obveznosti iz njih. Ker sta pravdni stranki v pogodbi določili način valorizacije pogodbene vrednosti z indeksom TOM, ki ga Statistični urad RS tudi po 01. 01. 2007 še vedno izračunava in izračun objavlja na svojih spletnih straneh(3), za kar je pristojen na podlagi četrtega odstavka 3. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1 Uradni list RS, št. 56/03, 105/06), ne more biti nobenega utemeljenega razloga za prenehanje valorizacije po tem datumu. Okoliščina, da je po vključitvi Republike Slovenije v euro območje stopnja inflacije bistveno nižja kot v času sklenitve pogodbe je sama po sebi upoštevana v višini TOM, kot merilu indeksacije obveznosti. To pomeni, da je indeksacija v tem obdobju ustrezno nižja. Zgolj to pa ne more biti razlog za izključitev indeksacije, ki sta jo pravdni stranki izrecno dogovorili v pogodbi v dopustnem obsegu v smislu 396. člena ZOR. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča glede dopustnosti revalorizacije glavnice posojila s TOM tudi po uvedbi evra.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi zamudne obresti od posameznih obrokov posojila, ki so zapadali v plačilo kvartalno, tožeča stranka lahko zahtevala šele od dneva, ko je zahtevek za njihovo plačilo vložen pri sodišču. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v skladu s sodno prakso potrebno predmetni 3. odstavek 279. člena ZOR razlagati tako, da velja le za tiste občasne terjatve, ki so po naravi najbližje obrestim, t.i. ''civilne plodove'' temeljne obveznosti. Obroki danega posojila tako ne predstavljajo občasnih denarnih terjatev v smislu 3. odstavka 279. člena ZOR, pač pa gre za del same glavnice in gre torej za delne izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je upravičeno zahtevala plačilo zamudnih obresti od zapadlosti neplačanih obrokov glavnice, ki so po obračunu tožeče stranke do 1.4.2008 znašale 31.889,99 EUR.

Razlogi za delno ugoditev pritožbi

9. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na tako imenovane procesne obresti, to je zamudne obresti od obračunanih zamudnih obresti. V skladu z drugim odstavkom 279. člena ZOR je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti šele od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke in ji prisodilo zamudne obresti tudi od že obračunanih obresti od 02. 04. 2008 in ne šele od dneva vložitve predloga za izvršbo, to je 06. 08. 2008. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del obrestnega zahtevka, za katerega tožeča stranka nima materialnopravne podlage. Posledično je tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v obrestnem delu delno razveljavilo (peta alinea 358. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 351. člena ZPP). V preostalem delu pa je glede na neizkazane pritožbene razloge pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del sodbe potrdilo (353. Člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

10. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela samo v sorazmerno majhnim delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 - ZRTVS-B, 83/01 - OZ, 30/02 - ZPlaP in 87/02 – SPZ) – v nadaljevanju ZOR.

(2) Temeljna obrestna mera.

(3) Dostopno na: https://www.stat.si/indikatorji.asp?id=22.