Jedro

Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka je imela pravico zahtevati odpravo napak, kar je tudi storila. Ker do odprave napak ni prišlo, je upravičeno zahtevala zamenjavo vozila. Ker pa ji tožena stranka vozila tudi zamenjati ni hotela, je upravičeno zahtevala protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa, kakršnega je kupila. Če je namreč zahtevek na plačilo protivrednosti vozila garancijski, ga je potrebno enako obravnavati kot zahtevek za zamenjavo vozila. Ne gre torej za razdrtje pogodbe in odškodnino, temveč za nadomestno izpolnitev.

Če pa tožena stranka vozila ni hotela zamenjati, tudi nima pravice do amortizacije zanj. Če je tožeča stranka medtem vozilo uporabljala, je to počela upravičeno, saj je sklenila veljavno kupno pogodbo. Takšno uporabo bi tožena stranka lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči plačati 4.184.400,00 SIT, tožeči stranki pa naložilo, da mora v 3 dneh, potem ko ji bo tožena stranka plačala navedeni znesek, izročiti avtomobil znamke CIMOS XM 2L AMBIANCE. Toženko je nadalje obvezalo k plačilu pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano prvostopno sodbo spremenilo. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki 3.981.000,00 SIT ob hkratni obveznosti tožeče stranke, da toženi stranki izroči navedeno vozilo. Sicer je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili reviziji tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje neupravičeno znižalo prisojeno odškodnino za 6,40%. To sodišče je namreč zmotno štelo, da je bilo tožniku prodano vozilo s katalizatorjem in da zato zanj velja nižji prometni davek. Tožnik je v resnici kupil avtomobil brez katalizatorja.

Tožena stranka pa vlaga revizijo zaradi tega, ker sodišči prve in druge stopnje pri odločanju nista upoštevali amortizacije vozila. Revizijskih razlogov ne navaja. Trdi, da je tožnik pred razdrtjem pogodbe vozilo uporabljal in z njim prevozil 15000 km. Ni sprejemljivo, da bi bil tožnik za to amortizacijo obogaten. Ker pa je tožena stranka kupnino, znižano za amortizacijo, tožniku že ponudila, in sicer pred pravdnim postopkom, je bil ta nepotreben. Meni še, da je bilo vozilo po nepotrebnem toliko časa pri tožeči stranki. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi le sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in nasprotnima strankama (390. člen zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Na revizijo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Reviziji nista utemeljeni.

Tožeča stranka v reviziji neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je dejansko znižalo prisojeno odškodnino za znesek, ki predstavlja razliko med prometnim davkom, ki ga je treba plačati za vozilo s katalizatorjem in za vozilo brez katalizatorja. Ali ima vozilo, katerega protivrednost tožnik zahteva, katalizator ali ne, je dejansko vprašanje. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da ga ima. Izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Kakšnega nasprotja med listinami v spisu in ugotovitvami v sodbi sodišča druge stopnje, to je procesnih kršitev v zvezi s spremembo na drugi stopnji, pa tožeča stranka ni uveljavljala.

Tudi tožena stranka neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka je imela pravico zahtevati odpravo napak, kar je tudi storila. Ker do odprave napak ni prišlo, je upravičeno zahtevala zamenjavo vozila. Ker pa ji tožena stranka vozila tudi zamenjati ni hotela, je upravičeno zahtevala protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa, kakršnega je kupila. Če je namreč zahtevek na plačilo protivrednosti vozila garancijski, ga je potrebno enako obravnavati kot zahtevek za zamenjavo vozila. Ne gre torej za razdrtje pogodbe in odškodnino, temveč za nadomestno izpolnitev.

Če pa tožena stranka vozila ni hotela zamenjati, tudi nima pravice do amortizacije zanj. Če je tožeča stranka medtem vozilo uporabljala, je to počela upravičeno, saj je sklenila veljavno kupno pogodbo. Takšno uporabo bi tožena stranka lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake. Napake bi morala odpraviti ali pa vozilo zamenjati. Ker tega ni storila, mora sama nositi breme zmanjšanja vrednosti vozila zaradi uporabe. Ne gre tudi prezreti, da tožnik ni uveljavljal povračila škode, ki jo je pretrpel zaradi tega, ker avtomobila z napakami ni mogel uporabljati v želenem obsegu, in tudi ne tistih stroškov, ki jih je imel s tem, da je vozilo vozil na popravilo oziroma druge stroške, ki jih je v zvezi z napakami na vozilu imel. Tudi če bi tožena stranka imela pravico do uveljavitve zmanjšane vrednosti vozila zaradi morebitne prekomerne uporabe, bi bil takšen zahtevek v konkretnem primeru neutemeljen. Končno pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi povsem pravilno ugotovili, da tožena stranka postavlja ta zahtevek zgolj pavšalno. Tudi v reviziji ostaja pri takšnem splošnem in tudi iz tega razloga neupoštevnem ugovoru.

Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna kljub delno drugačni kvalifikaciji pravnega razmerja med pravdnima strankama na prvi in drugi stopnji.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je reviziji kot neutemeljeni zavrnilo. Izrek o stroških je odpadel, ker tožeča stranka ni priglasila stroškov odgovora na revizijo, obe stranki pa s svojima revizijama nista uspeli.