Jedro

Javna razsvetljava je nedvomno del občinske komunalne službe, tudi njeni stroški (izgradnje in funkcioniranja) bremenijo občino, zato jo je, glede na določbe 71. člena ZPNačrt in občinskega odloka, upravičeno šteti med objekte in omrežje infrastrukture, ki so v opravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih služb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je župan (kot drugostopni organ) odločil, da se prvostopna odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 25. 5. 2010 v celoti spremeni tako, da se glasi: Območje opremljanja, kjer se nahaja stavbna parcela št. 312/12 k.o. ... (kjer bosta investitorja gradila stanovanjsko hišo) se nahaja na območju individualne zazidave na cesti … (1. točka izreka); investitorja sta na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju individualne zazidave (Odlok, Uradni list RS, št. 109/2007) dolžna plačati komunalni prispevek za cestno omrežje v makadamski izvedbi, fekalno in meteorno kanalizacijo, vodovodno in hidrantno omrežje in javno razsvetljavo, po tam navedenem izračunu, v skupni višini 23.158,98 EUR (2. točka izreka); komunalni prispevek v navedeni višini morata zavezanca nakazati na tam naveden račun še pred izdajo gradbenega dovoljenja (3. točka izreka).

V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je s pritožbo izpodbijano prvostopno odločbo spremenil ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča št. I U 1315/2009 z dne 4. 3. 2010 in sicer tako, da se odmeri komunalni prispevek le za komunalno opremo, ki je v času vložitve vloge za odmero komunalnega prispevka oziroma ob izdaji prvostopne odločbe že bila zgrajena, medtem ko se del prispevka zaradi nedokončanega asfaltiranja, v višini 6.960,47 EUR, s to odločbo ne odmeri. Ta del bo v skladu s sedmim odstavkom 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) odmerjen kasneje z novo odločbo. Pritožbeni ugovor, da za odmero komunalnega prispevka za javno razsvetljavo ni pravne podlage v prvem odstavku 71. člena ZPNačrt, je neutemeljen, saj je javna razsvetljava kot del občinske komunalne opreme v upravljanju občinske komunalne službe zajeta v komunalni opremi iz prvega odstavka 71. člena ZPNačrt. Kot občinska gospodarska javna služba je javna razsvetljava na območju Občine Slovenj Gradec organizirana na podlagi 4. člena Odloka o gospodarskih javnih službah Občine Slovenj Gradec (Uradni list RS, št. 83/94). Glede pritožbenih navedb, da velikost zemljišča in neto tlorisna površina objekta nista določeni v skladu z drugim in tretjim odstavkom 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Pravilnik, Uradni list RS, št. 95/2007), pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je bila v obravnavanem primeru velikost gradbene parcele določena s parcelacijo na podlagi Lokacijskega načrta in individualne stanovanjske zazidave, ki ga je izdela A.A. d.o.o. in znaša 791 m2. Navedena površina je bila upoštevana pri izračunu komunalnega prispevka. Glede pritožbenih navedb o določitvi neto tlorisne površine (NTP) pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je v konkretnem primeru bila NTP določena z Odlokom in sicer znaša za 17 stanovanjskih hiš 3.098,25 m2 oziroma 182,25 m2 za posamezno stanovanjsko hišo. NTP je v skladu z Odlokom za vseh 17 hiš v zazidavi enaka. Za tožnika je to ugodno, saj je tako določena NTP nižja, kot to sicer izhaja iz Projekta za pridobitev gradbenega dovoljena. Po tretjem odstavku 5. člena Pravilnika je lahko delež NTP pri izračunu komunalnega prispevka od 30 do 70 odstotkov, v obravnavanem primeru pa ta delež, v skladu z Odlokom, znaša 50 odstotkov. Obračunski stroški so za posamezno vrsto komunalne opreme na obračunskem območju preračunani na enoto mere, to je na m2 parcele in na m2 neto tlorisne površine po tam navedeni preglednici. Obračunski stroški za posamezno vrsto komunalne opreme so bili določeni na podlagi dejanskih stroškov izgradnje posamezne vrste komunalne opreme na podlagi celotne velikosti individualne zazidave, ki znaša 12.043,00 m2 in na podlagi neto tlorisne površine objektov kar znaša za 17 stanovanjskih hiš 3.098,25 m2 oziroma 182,25 m2 za stanovanjsko hišo. Po 9. členu Odloka znaša delež parcele pri izračunu komunalnega prispevka 0,50, delež neto tlorisne površine objekta 0,50, faktor dejavnosti je enak 1 za vse stavbe, oprostitev plačila komunalnega prispevka ni. Velikost stavbnega zemljišča za odmero komunalnega prispevka je bila ugotovljena na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov in znaša 791,00 m2. Skupni komunalni prispevek za komunalno opremo na obračunskem območju se obračuna s seštevanjem izračunanih komunalnih prispevkov za posamezno vrsto komunalne opreme. Glede na navedeno je pritožbeni organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnika v tožbi navajata, da je drugostopni organ sicer upošteval njune pritožbene navedbe v delu, ki se nanaša na odmero komunalnega prispevka za nezgrajeno cestno infrastrukturo (asfalt), vendar pa je pri določitvi (delitvi) stroškov komunalnega opremljanja na del, ki odpade na cestno infrastrukturo v makadamski izvedbi in del, ki odpade za asfaltiranje, ravnal „precej po domače“, saj je delež stroškov nezgrajene cestne infrastrukture določil tako, da je celotni znesek prepolovil. Iz obrazložitve ni moč jasno razbrati, ali je občina v tovrstno komunalno opremo dejansko vložila tolikšna sredstva, kot jih želi pridobiti s komunalnim prispevkom. Občina v obračun komunalnega prispevka ne bi smela vključiti javne razsvetljave, saj le ta ni zajeta v določbah prvega odstavka 71. člena ZPNačrt. Tega ne spremenijo niti določbe občinskega Odloka o gospodarskih javnih službah, po katerih se javna razsvetljava opravlja kot občinska javna služba. Upravni organ pri izračunu komunalnega prispevka ne bi smel upoštevati površine cele gradbene parcele (791,00 m2), ampak le površino stavbišča (115,02 m2). Sklicevanje na površino parcele po parcelaciji v lokacijskem načrtu je neustrezno, saj lokacijski načrt ni predpis, ki bi določal način izračuna komunalnega prispevka, ampak je potrebno upoštevati Pravilnik, po katerem se pri površini stavbnega zemljišča v primeru, ko parcela objekta ni določena, upošteva izmera stavbišča pomnožena s faktorjem 1,5. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano drugostopno odločbo z dne 11. 8. 2010, kakor tudi delno prvostopno odločbo z dne 25. 5. 2010 in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka jima je dolžna povrniti napačno zaračunan komunalni prispevek v višini 23.158,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejetega plačila, tožena stranka pa jima je dolžna plačati tudi stroške tega postopka v roku 15 dni pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da se je velikost stavbnega zemljišča parcele št. 312/12 k.o. … 791,00 m2 določila na podlagi parcelacije zazidave, ki temelji na sprejetem Odloku o lokacijskem načrtu individualne zazidave. Za pripravo Odloka so bili uporabljeni podatki iz parcelacije, ki je bila izvedena na podlagi navedenega lokacijskega načrta. Tožbeni ugovor, da upravni organ pri izračunu komunalnega prispevka ne bi smel upoštevati površine cele gradbene parcele, ampak le površino stavbišča, je neutemeljen glede na določbe drugega in tretjega odstavka 5. člena Pravilnika. Projektant lahko velikost parcele določi kot zmnožek površine stavbišča s faktorjem 1,5 le v primeru. če parcela v prostorskem aktu ni določena. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor glede nezakonitega upoštevanja javne razsvetljave, saj je le ta del občinske komunalne službe, občina pokriva tudi stroške njenega financiranja (izgradnje, elektrike). Takšno je tudi stališče Ministrstva za okolje in prostor, izraženo v mnenju z dne 18. 12. 2009 (v spisih zadeve). Na območju Občine Slovenj Gradec je javna razsvetljava organizirana kot gospodarska javna služba na podlagi 4. člena Odloka o gospodarskih javnih službah Občine Slovenj Gradec. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je Občina vrednost makadamskega dela cestne infrastrukture ugotovila nezakonito s tem, ko je celotno vrednost del (vključno z asfaltiranjem) razpolovila. Takšna razdelitev stroškov je namreč določena na podlagi izkušenj pri gradnji občinskih cest, ki kažejo, da znašajo stroški makadamske ureditve v primerjavi s stroški asfaltiranja približno polovico vrednosti celotne investicije. Tudi če bi se odločili za drugačno delitev vrednosti investicije, to ne bi vplivalo na končno višino odmerjenega komunalnega prispevka. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna izpodbijana drugostopna odločba, s katero je župan tožene stranke odločil, da se delna odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 25. 5. 2010 v celoti spremeni in se glasi tako, kot je navedeno v izreku izpodbijane drugostopne odločbe.

Iz določb ZPNačrt glede komunalnega prispevka izhaja, da je to plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. Zavezanec je investitor, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta (80. člen). Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost. Podrobnejša merila predpiše minister, občina pa lahko skladno z njimi predpiše še svoja podrobnejša merila (82. člen). Po določbah drugega odstavka 5. člena Pravilnika se pri površini stavbnega zemljišča (eno od meril za odmero komunalnega prispevka, ki jih določa prvi odstavek 82. člena ZPNačrt) upošteva velikost parcele. Za parcelo, za katero se odmeri komunalni prispevek, se po 2. členu Pravilnika šteje zemljiška parcela ali njen del na katerem je mogoče zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek), za parcelo pa se šteje tudi parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek). Zemljišče tožnikov (parc. št. 312/12 k.o. ...), kjer bosta gradila stanovanjsko hišo, leži na območju, ki je urejeno s prostorskim aktom in sicer Odlokom o lokacijskem načrtu. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožena stranka imela podlago, da je pri izračunu komunalnega prispevka upoštevala velikost parcele, ki je določena z veljavnim prostorskim aktom. Le če parcela v prostorskem aktu ne bi bila določena (ni grafične niti pisne opredelitve parcele), lahko projektant njeno velikost določi kot zmnožek površine stavbišča s faktorjem 1,5. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor glede upoštevanja velikosti celotne gradbene parcele (791,00 m2).

V obravnavanem primeru investitorja gradita stanovanjsko hišo, ki se nahaja na območju individualne zazidave. Na podlagi Odloka o programu opremljanja sta dolžna plačati komunalni prispevek za cestno omrežje v makadamska izvedbi, fekalno in meteorno kanalizacijo, vodovodno in hidrantno omrežje in javno razsvetljavo v skupni višini 23.158,98 €. Upravni organ je komunalni prispevek odmeril le za tisto komunalno opremo, ki je bila v času izdaje prvostopne odločbe že zgrajena. V zvezi s tem sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, v smislu katerega ne bi smeli v obračunu komunalnega prispevka upoštevati javne razsvetljave. Javna razsvetljava je nedvomno del občinske komunalne službe, tudi njeni stroški (izgradnje in funkcioniranja) bremenijo občino, zato je, glede na določbe 71. člena ZPNačrt in Odloka, upravičeno šteti med objekte in omrežje infrastrukture, ki so v opravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih služb. Za svojo odločitev je zato upravni organ navedel pravilne in utemeljene razloge, povzete v uvodnem delu te sodbe, na katere se sodišče sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožbeni ugovor, da je občina s tem, ko je znesek stroškov za celotno izvedbo ceste samo prepolovila (makadamska izvedba in asfaltiranje), ravnala nezakonito je neutemeljen že zaradi svoje pavšalnosti, saj tudi tožnik ne pove, ali in v čem bi naj bil določen znesek makadamske izvedbe ceste po njegovem mnenju previsok. Po presoji sodišča se tožena stranka upravičeno sklicuje na dolgoletne izkušnje pri gradnji cest v asfaltni izvedbi, po katerih znašajo stroški makadamske ureditve polovico vrednosti celotne investicije, drugo polovico pa znašajo stroški asfaltiranja.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnika v obravnavanem primeru v sporu nista uspela, zato sta dolžna sama nositi svoje stroške postopka.