Jedro

Delavec ima v skladu z 2. odst. 33. čl. ZVZD pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, in zahtevati, da se nevarnost odpravi. Navedena določba pa delavcu ne daje pravice, da bi izostal z dela, saj pravica do odklonitve dela ni enaka pravici do upravičenega izostanka z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je predlagal razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 3.12.2001 in 7.1.2002, ugotovitev, da mu na njuni podlagi delovno razmerje ni prenehalo in še traja, ponoven poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz dela, vključno s plačami z zamudnimi obrestmi in prispevki za socialno varnost, poleg tega pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo ter ugoditev zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev in novo sojenje. V pritožbi navaja, da je toženo stranko opozarjal na neustreznost delovnih pogojev in zahteval, da se ga seznani s pravicami do ustrezne zaščite na delovnem mestu, kar je razvidno predvsem iz dopisov z dne 14.11.2001, 15.11.2001 in dopisa toženke z dne 29.11.2001. Delo je odklonil zaradi ogrožanja zdravja, tožena stranka pa mu ni omogočila ustreznega vpogleda in seznanitve z zaščito na delovnem mestu čistilca in ustrezne zagotovitve teh pravic. Edina objektivna priča je priča G., bivši delavec toženke, medtem ko izpovedba priče R. ni verodostojna, saj je on izdelal oceno tveganja očitno v prid tožene stranke. Poleg tega ni verjeti tudi izpovedbi prič K. in R., da naj bi v kontejnerju bila potrebna zaščitna oprema. Zaradi tega ni mogoče zaključiti, da mu je bilo zagotovljeno varno delo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tožena stranka v odgovoru navaja, da bi moral tožnik izkazati, da je od dne 12.11.2001 dalje izostal z dela upravičeno, ne pa da zgolj zatrjuje, da je upravičeno odklonil delo. Delovno razmerje pri toženi stranki mu namreč ni prenehalo zaradi neupravičene odklonitve dela, temveč zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma 5 delovnih dni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnik od 13.11.2001 dalje z dela pri toženi stranki izostal neupravičeno, zaradi česar mu je delovno razmerje pri toženi stranki utemeljeno prenehalo na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da tožnik od 13.11.2001 dalje ni več prišel na delo k toženi stranki. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur.l. RS, št. 56/99, 22/2001, 64/2001) je v 2. odst. 33. čl. določil, da ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, in zahtevati, da se nevarnost odpravi. Po 4. odst. citiranega člena lahko v primeru, da delodajalec ne odpravi nevarnosti, delavec zahteva posredovanje inšpekcije dela ter o tem obvesti svet delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. Zgoraj navedena določba pa delavcu ne daje pravice, da bi izostal z dela, saj pravica do odklonitve dela ni enaka pravici do upravičenega izostanka z dela, kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje. Delavec izostane z dela iz upravičenega razloga, če se z delodajalcem izrecno dogovori za tak izostanek oz. če zaradi objektivnih vzrokov (npr. bolezen, poškodba, ...) svojega dela ni zmožen opravljati oz. na delo ni zmožen priti. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi obstajali razlogi za opravičljiv izostanek tožnika z dela, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik izostal z dela iz neupravičenih razlogov, zaradi česar mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pravica do odklonitve dela, ki jo delavcu daje 33. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu, delavcu ne daje pravice, da na delo k delodajalcu sploh ne bi več prihajal. Poleg tega pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključuje, da se tožnik ne bi mogel sklicevati niti na 34. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki določa, da ima delavec v primeru neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje pravico ustrezno ukrepati, skladno s svojim znanjem in tehničnimi sredstvi, ki jih ima na razpolago in zapustiti nevarno delovno mesto, delovni proces oz. delovno okolje. Citirani člen se namreč nanaša na primere, v katerih obstaja neposredna in neizogibna nevarnost za življenje ali zdravje (npr. neposredna nevarnost za poškodbo ali celo življenje bodisi zaradi možnosti eksplozije, požara, ...), česar pa v primeru tožnika ni bilo. Tožnik je namreč zatrjeval, da je izostal z dela zato, ker v dežju in burji brez zaščitne opreme ni mogel več delati. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je tožnik imel možnost prihajati na delo na parkirišče in se v primeru slabih vremenskih razmer zateči v enega od kontejnerjev, ki sta bila stacionirana na parkirišču, poleg tega pa so mu bila zagotovljena tudi ustrezna zaščitna sredstva za opravljanje njegovega dela.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem, da je toženo stranko opozarjal na pogoje dela, v katerih je delo pri toženi stranki opravljal. Tožnik je sicer imel pravico odkloniti delo (ob izpolnjevanju pogojev, navedenih v 33. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu) in od tožene stranke zahtevati odpravo nevarnosti oz. nepravilnosti, ni pa imel pravice izostati z dela. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, v okviru katerih tožnik izpodbija verodostojnost izpovedb prič R. in K.. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo izpovedbe navedenih prič ter priče G., in z ozirom na preostale dokaze, ki so bili predloženi s strani obeh pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, tako da navedena pritožbena trditev, ki zatrjuje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ni utemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo ni odločalo, ker niso bili priglašeni.