Jedro

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (1. točka 1. odstavka 376. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka: sodišče prve stopnje je prekoračilo obtožbo, ker je obdolženca spoznalo za krivega, da je dne 12.6.1992 posekal tri bukve v izmeri 4 m3 in dne 5.10.1991 3 bukve v izmeri 2 m3 lesa, česar pa obtožba obdolžencu ni očitala. Bistvena kršitev postopka (čl. 364/I-11 ZKP) je podana tudi v tem, ker je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da je obdolženec dne 6.2.1992 posekal 15 m3 lesa, ne da bi navedlo kakršnekoli razloge, zakaj obdolženca v tem delu oprošča obtožbe.

Nadalje izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj šteje, da je obdolženec krčil gozd v večjem obsegu, kar pomeni, da ni obrazložen obstoj odločilnih dejstev. Končno sodišče prve stopnje tudi ni utemeljilo, zakaj se je odločilo za preklic pogojne obsodbe na podlagi 55. člena KZ SFRJ, čeprav bi tudi s tem v zvezi moralo pojasniti, zakaj sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo , če bi vedelo za to dejanje.

Izrek

Ob reševanju pritožb obdolženca in javnega tožilca se izpodbijana sodba razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Obdolženi je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja uničevanja gozdov po 1. odstavku 157. člena KZ RS, za katero mu je bila na podlagi navedene zakonske določbe izrečena kazen dveh mesecev zapora. Pogojna obsodba, izrečena obdolžencu s pravnomočno sodbo, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje uničevanja gozdov po 1. odstavku 157. člena KZ RS določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, je bila preklicana. Na podlagi 1. odstavka 55. člena v zvezi s 3. odstavkom 54. člena KZ SFRJ je bila obdolžencu, upoštevaje kazen 6 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe ter kazen 2 mesecev zapora iz izpodbijane sodbe, na podlagi 3. točke 2. odstavka 48. člena KZ SFRJ izrečena enotna kazen 7 mesecev zapora. Obdolženec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka na podlagi 4. odstavka 98. člena ZKP.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila obdolženec in javni tožilec.

Obdolženec izrecno ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga, iz vsebine njegove pritožbe pa je moč razbrati, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga pa, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in mu izreče "milejšo kazen".

Javni tožilec se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu določi oziroma izreče višji posamezno in enotno kazen.

Ob reševanju pritožb obdolženca in javnega tožilca je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (1. točka 1. odstavka 376. člena ZKP), je bilo ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 9. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ker je prekoračilo obtožbo. Sodišče prve stopnje je samo spremenilo opis kaznivega dejanja in je obdolženca med drugim spoznalo za krivega tudi, da je dne 12.6.1992 posekal tri bukve v izmeri 4 m3 lesa in dne 5.10.1991 tri bukve v izmeri 2 m3 lesa. Ker javni tožilec v obtožnem predlogu (list. št. 37) obdolženca teh dveh posekov ni obtožil, je sodišče prve stopnje z navedeno spremembo opisov kaznivega dejanja storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 364. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo omenjeno, spremenilo opis kaznivega dejanja tudi tako, da je iz opisa dejanja v obtožnem predlogu izpustilo prvo in tretjo anlineo. V zvezi s prvo alineo je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je obdolženec za ta del dejanja že bil pravnomočno obsojen ni pa v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj iz opisa dejanja izpušča tudi očitek, da naj bi obdolženec dne 6.2.1992 posekal 15 m3 lesa, kar mu očita obtožba v tretji alinei. Zgolj domnevati je mogoče, da je sodišče prve stopnje štelo, da za ta del obtožbe ni dovolj dokazov, ker pa v razlogih sodbe takšnega svojega stališča sploh ni utemeljilo, je tudi v tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP.

Enako kršitev je sodišče prve stopnje storilo tudi s tem, ker v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj šteje, da je obdolženec v večjem obsegu krčil gozd, kar sta zakonska znaka obravnavanega kaznivega dejanja. S tem v zvezi se izpodbijana sodba sklicuje na pričevanje policista Z. B., ki naj bi se "spoznal na gozd" in ki je ocenil, da je pri poseku 18 dreves v skupni izmeri 20 m3 šlo za "opustošenje gozda". Obtožba obdolžencu očita, da naj bi "v večjem obsegu krčil gozd", dokazov in dejstev, ki bi dopuščala takšen pravni zaključek pa izpodbijana sodba ne navaja. Sicer pa bi odgovor na vprašanje, za kakšne vrste uničenje gozda je šlo in ali gre za uničenje v večjem obsegu, lahko dal le strokovnjak gozdarske stroke.

Končno je treba tudi ugotoviti, da izpodbijana sodba, s katero je bila obdolžencu na podlagi 1. odstavka 55. člena v zvezi s 3. odstavkom 54. člena KZ SFRJ preklicana prejšnja pogojna obsodba, tudi nima razlogov o tem, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za preklic pogojne obsodbe, kar pomeni, da sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. V 1. odstavku 55. člena KZ SFRJ so navedeni kriteriji za preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja, zato bi moralo sodišče prve stopnje, če se je že odločilo za preklic pogojne obsodbe, tudi ugotoviti in obrazložiti obstoj zakonskih pogojev za takšno odločitev (11. tč. 1. odst. 364. čl. ZKP).

Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno obstoj dejanja in obdolženčevo krivdo presojati zgolj v okviru opisa kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe (člen 346 ZKP). V obrazložitvi sodbe pa bo moralo sodišče prve stopnje tudi navesti ustrezne razloge o vseh točkah sodbe (člen 357 ZKP).

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP, KZ SFRJ) je podana v 4.členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91/I z dne 25.6.1991).