Jedro

Po presoji sodišča tožeči stranki ni mogoče očitati kršitve določb javnega poziva glede na namen dodeljenih sredstev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36008-99/2018-9 z dne 25. 9. 2018 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožeči stranki odvzame pravica do sredstev, dodeljena z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, št. 36008-99/2018-3 z dne 31. 7. 2018 za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu (NISSAN – LEAF 2) (1. točka izreka). Do pravnomočnosti te odločbe se zadrži izvršitev odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči (2. točka izreka). Iz dejanskih ugotovitev, navedenih v izpodbijani odločbi, izhaja, da je bilo vozilo prvič registrirano na tožnika dne 13. 6. 2018, dne 27. 7. 2018 pa je bilo registrirano na novega lastnika A. d.o.o., ker je tožeča stranka s to družbo sklenila pogodbo o finančnem leasingu, zaradi česar je bila lastninska pravica prenesena na leasingodajalca. Na osnovi tega tožena stranka zaključuje, da je tožeča stranka vozilo odtujila najkasneje 44 dni po opravljeni prvi registraciji, kar predstavlja kršitev prepovedi odtujitve predmeta sofinanciranja pred potekom dveh let od prve registracije, kot je določeno v točki 4.g javnega poziva. Glede na to je tožena stranka v skladu s 6. točko prvega odstavka 146.h člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) sprejela izpodbijano odločitev.

2. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima kot glavno dejavnost svojega poslovanja registrirano prodajo vozil in je tudi zastopnik – koncesionar proizvajalca Nissan, ki ga sicer zastopa uvoznik B. d.o.o. Kot takšen gospodarski subjekt nabavlja vozila neposredno pri proizvajalcu preko njegovega slovenskega zastopnika. Vozila nato nadalje prodaja t.i. končnim kupcem, torej tistim končnim kupcem, ki (lahko) nato nakup financirajo s finančnim leasingom. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka sama sebi končni kupec in je nakup za nadaljnjo lastno uporabo tega vozila financirala s finančnim leasingom. Tožena stranka materialnopravne podlage za odločitev ni razlagala po namenu oziroma ekonomskem smislu postavljenih zapovedi. Namen določbe 4.a točke javnega poziva je preprečiti preprodajo vozil, v zvezi s katerimi se odobri nepovratna finančna spodbuda. Preprečiti se torej skuša, da bi prejemnik nepovratne finančne spodbude to spodbudo sprejel, nato pa dejansko v svoji dejavnosti ekološko sprejemljivejšega vozila ne bi uporabljal, kar pomeni, da sredstva ne bi bila izplačana z namenom, da se okolje razbremeni izpusta CO2. Ekološki namen torej ne bi bil dosežen. Vse to pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo, saj je tožeča stranka ves čas ostala uporabnik vozila. Tožeča stranka vozila ni preprodala, temveč je le spremenila obliko financiranja nakupa. Nakup je likvidnostno razbremenila s pogodbo o finančnem leasingu, vozilo pa je ostalo v uporabi pri tožeči stranki. Tožeča stranka dodaja, da sama lastninska pravica in njen prenos ni odvisen od registracije vozila, to je vpisa v javno evidenco, saj vpis ni konstitutiven za ustanovitev lastninske pravice. Ta se za vozilo prenese s trenutkom sklenitve pravnega posla. Dodaja, da za toženo stranko očitno formalno lastništvo ni bistveno za pridobitev nepovratne finančne spodbude, saj je dopustila tudi sklepanje pogodb o finančnem leasingu. Pri tem tožeča stranka opozarja še na to, da je po določbah javnega razpisa vozilo vendarle dopustno uporabljati pred registracijo, saj označitev vozila s preskusnimi tablicami ali trajnimi preskusnimi tablicami ne šteje za prvo registracijo po proizvodnji novega ali predelavi starega vozila. Označitev vozila s preskusnimi tablicami pa omogoča uporabo vozila v prometu. Če bi torej tožeča stranka vozilo označila s preskusnimi tablicami, to ne bi bilo sporno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni. Ponovno se sklicuje na svoje dejanske ugotovitve in na določbe javnega poziva. Pri tem navaja tudi sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1613/2017 z dne 25. 10. 2018. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Pri vloženih stališčih sta stranki vztrajali tudi v svojih pripravljalnih vlogah in na glavni obravnavi.

5. Sodišče je s sklepom št. II U 324/2018-13 z dne 21. 3. 2021 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je zakonitost odločbe o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev iz razloga odtujitve vozila po opravljeni prvi registraciji pred potekom dveh let, kar pomeni, da gre za po dejanski in pravni plati enostavno zadevo.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki odvzame pravica do pridobljenih sredstev za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu. Tožeči stranki je bila namreč z odločbo tožene stranke št. 36008-99/2018-3 z dne 31. 7. 2018 dodeljena pravica do nepovratne finančne pomoči v višini 7.500,00 EUR na podlagi javnega poziva 55SUB-EVPO17, katerega predmet so nepovratna finančna sredstva v obliki nepovratnih finančnih spodbud za naložbe v nakup ali predelavo okolju prijaznejših vozil za cestni promet pravnim osebam. V točki 4 javnega poziva je bilo določeno, da je nepovratna finančna spodbuda lahko dodeljena samo za nove naložbe. Nova naložba je nakup ali predelava vozila, katerega prva registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na ta javni poziv. Nepovratna finančna spodbuda za nakup novega vozila se lahko dovoli samo v primeru, da bo vlagatelj po nakupu vozila prvi lastnik vozila, ki je predmet nepovratne finančne spodbude, oziroma na podlagi sklenjene pogodbe o finančnem leasingu prvi zakupnik (leasingojemalec) vozila, ki je predmet nepovratne finančne spodbude. V točki 4.g je določeno, da mora vozilo najmanj dve leti po prvi registraciji ostati registrirano in v lasti prejemnika nepovratne finančne spodbude. Predložitev dokumentacije o zaključku naložbe mora vsebovati pogodbo o izplačilu nepovratne finančne spodbude, račun za nakup vozila v primeru nakupa vozila, dokazilo o plačilu celotnega računa, v primeru finančnega leasinga pa kopijo pogodbe o finančnem leasingu za vozilo.

8. V predmetni zadevi je bila glavna obravnava opravljena 22. 4. 2021. Sodišče je v okviru dokaznega postopka vpogledalo predložene listine in zaslišalo pričo A.A., zaposleno pri tožeči stranki. Priča je povedala, da je bilo predmetno vozilo najprej registrirano kot testno vozilo, in sicer z lastnim finančnim vložkom tožeče stranke zaradi potreb, ki jih je imel Nissan. Nato so vozilo refinancirali, tako da so najeli leasing pri leasing hiši A. Ker je bilo pri tem treba zamenjati prometno dovoljenje, je tukaj sedaj vpisana leasing hiša. Ves čas so vozilo uporabljali kot testno vozilo, parkirano je bilo na dvorišču in na voljo strankam za uporabo. Tožeča stranka je zastopnik za znamko Nissan in v te namene uporablja tudi testna vozila, da jih lahko stranke preizkusijo v prodajnem salonu. Pojasnila je še, da vozilo velja za novo 6 mesecev. V primeru nakupa predmetnega vozila je bila časovna stiska zaradi lansiranja novega vozila, kar pomeni, da je bil čisto nov avto dan na trg, s tem pa so povezane novinarske konference, povabljeni gostje, šolanja za zaposlene in so zato potrebovali vozilo registrirano.

9. Relevantno dejansko stanje izhaja iz v upravnem sporu izvedenih dokazov, to je listin, ki so bile predložene že v postopku pred toženo stranko, in zaslišanja priče. Med strankama ni sporno, kar je bilo ugotovljeno že v izpodbijani odločbi, da je tožeča stranka vozilo, ki je bilo predmet nepovratne finančne spodbude po predmetnem javnem pozivu, registrirala 13. 6. 2018, nakar je (kot je povedala priča, zaradi refinanciranja) dne 23. 7. 2018 sklenila pogodbo o finančnem leasingu, zaradi česar je bilo dne 27. 7. 2018 izdano drugo prometno dovoljenje, v katerem je kot lastnik navedena leasing hiša A. d.o.o., kot uporabnik pa tožeča stranka. Vozilo je bilo ves čas v uporabi pri tožeči stranki.

10. Sklad dodeljuje sredstva z javnimi pozivi ali javnimi razpisi (146.c člen ZVO-1), o pravici vlagatelja do pridobitev sredstev Sklada in drugih sredstev, s katerimi Sklad upravlja, pa odloči z odločbo v skladu s 146.g členom ZVO-1. V 146.h členu ZVO-1 določa razloge, da se že pridobljena sredstva upravičencu odvzamejo. Izpodbijana odločitev temelji na 6. točki prvega odstavka tega člena, ki pravi, da pravico do pridobljenih sredstev Sklad odvzame z odločbo, če upravičenec ne izpolni drugih določil splošnih pogojev poslovanja Sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa.

11. Iz citirane zakonske določbe izhaja, da je namen dodeljenih sredstev eden od ključnih faktorjev pri presoji ali so podani razlogi za odvzem pravice do pridobljenih sredstev. Tudi po Uredbi Komisije (EU) št. 651/2014 je dodeljena dovoljena državna pomoč vezana na namen uporabe. Glede na to je treba izpolnjevanje določb javnega poziva razlagati v luči namena dodeljenih sredstev.

12. Namen in predmet obravnavanega javnega poziva so nepovratna finančna sredstva (nepovratne finančne spodbude) za naložbe v nakup (ali predelavo) okolju prijaznejših vozil za cestni promet, ki bodo prvič po proizvodnji (ali predelavi) registrirana v Republiki Sloveniji. Pri tem javni poziv omogoča dve obliki pridobitve takšnega vozila v uporabo. Vlagatelj vloge na predmetni javni poziv je tako lahko bodisi prvi lastnik vozila bodisi prvi zakupnik na podlagi sklenjene pogodbe o finančnem leasingu. Za izpolnitev pogojev po predmetnem javnem pozivu tako ni ključna pridobitev lastninske pravice na okolju prijaznejšem vozilu, ampak da vlagatelj to vozilo uporablja kot lastnik ali kot leasingojemalec. Namen javnega poziva je torej spodbujanje uporabe okolju prijaznejših vozil, zato pri tem ni relevantno, na kakšni podlagi vlagatelj vloge na javni razpis vozilo uporablja.

13. Izhajajoč iz zgoraj navedenega po presoji sodišča tožeči stranki ni mogoče očitati kršitve določb javnega poziva glede na namen dodeljenih sredstev. Tožeča stranka je pojasnila, da je njena dejavnost prodaja vozil, ki jih nabavlja pri proizvajalcu in jih nato prodaja končnim kupcem. V obravnavanem primeru je bilo vozilo nabavljeno kot testno vozilo novega modela avtomobila, katerega nakup je tožeča stranka nato (ko je bilo že registrirano) financirala s finančnim leasingom. Glede na to, da so tudi leasingojemalci upravičenci do sredstev po predmetnem javnem pozivu, tožeči stranki ni mogoče pripisati kršitve pravil javnega poziva. Po presoji sodišča določbe 4.g) javnega poziva, ki določa, da mora vozilo ostati registrirano najmanj dve leti po prvi registraciji in v lasti prejemnika nepovratne finančne spodbude, ni mogoče razlagati brez ostalih določb javnega poziva in njegovega namena kot celote. Ta pa je po zgoraj obrazloženem v predmetni zadevi izpolnjen, saj je tožeča stranka ves čas uporabnica predmetnega vozila (najprej kot lastnica nato kot leasingojemalka), kar nenazadnje izhaja tudi iz prometnih dovoljenj, na katera se sklicuje tožeča stranka.

14. Po obrazloženem je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialno pravo, to je določbo 146. h člena ZVO-1, saj pri razlagi določb javnega poziva in posledično odločitvi ni upoštevala namena javnega poziva za dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud. Ker tožeča stranka s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu ni kršila pravil javnega poziva, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo.

15. Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče ni sledilo stališču iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1613/2017 z dne 25. 10. 2018. 16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 €, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, torej skupno znesek 469,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).