Jedro

Ni dopustna razlaga, po kateri je sodišče v zvezi s predlogom za pregon vedno dolžno opozoriti oškodovanca na stroškovne posledice njegovega morebitnega umika. To bi poseglo v namen določbe 4. odstavka 96. člena ZKP. To bo storilo izjemoma, če bodo okoliščine primera očitno kazale na to, da gre za oškodovanca, pri katerem je glede na njegove osebne lastnosti očitno, da ne more predvideti posledic takšnega dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep v odločbi o stroških postopka spremeni tako, da sta oškodovanca R.M. in I.K. na podlagi 4. odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je s sklepom z dne 16.10.1997 na podlagi 293. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper oba obdolženca, saj sta oba oškodovanca umaknila svoja predloga za pregon in je državni tožilec umaknil obtožni predlog. Odločilo je, da po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 10.12.1997 pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da mora oškodovanec, ki umakne predlog za pregon, sicer res plačati stroške kazenskega postopka, če obdolženec ne izjavi, da jih bo plačal sam, vendar to ne velja v primeru, če oškodovanec ni bil poučen o dolžnosti plačila stroškov zaradi umika predloga za pregon. Ker sodišče oškodovancev o tem ni poučilo, jima posledic te opustitve ni mogoče naprtiti.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da Vrhovno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da na podlagi določbe 4. odstavka 96. člena ZKP naloži plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP oškodovancema. Meni, da v danem primeru pred odločitvijo o stroških postopka ni nastopila situacija, ki jo ima v mislih 14. člen ZKP. Glede na to, da plačilo stroškov postopka ni pravica, ki bi šla oškodovancu po zakonu, ga o tem ni treba poučevati.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Skladno s 14. členom ZKP sodišče obdolženca ali drugega udeleženca v postopku, ki bi iz nevednosti lahko opustil kakšno dejanje v postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, pouči o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, in o posledicah, če bi to dejanje opustil. Načelo pomoči prava neuki stranki je kot splošno načelo kazenskega procesnega prava udejanjeno ne le v citirani, temveč tudi v drugih določbah ZKP. Takšne so npr. določbe 4. odstavka 59. člena, 5. odstavka 60. člena, 4. odstavka 76. člena in 3. odstavka 186. člena ZKP. Po slednjih določbah je sodišče procesnega udeleženca o njegovih pravicah dolžno poučiti, splošna določba 14. člena ZKP pa zajema vse ostale primere, v katerih bi bil pouk o pravicah prava neuki stranki primeren, pri čemer odločitev o tem prepušča sodišču glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo v obravnavani zadevi. Podlaga, ki bo morala biti podana, da bo sodišče postopalo po 14. členu ZKP, sta ugotovitvi, da določena oseba sodi med udeležence postopka, ki jih predvideva ta določba, ter da je podan primer, ko bi lahko prišlo do tega, da bi takšna oseba zaradi svoje opustitve izgubila določene pravice, ki ji gredo po ZKP, ali bi zanjo zaradi tega nastale določene posledice.

Temeljni kriterij za presojo o tem, kdo je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, je izid postopka. Stranka, za katero se je postopek končal neugodno, mora zato praviloma plačati tudi stroške postopka (to pravilo ne velja za državnega tožilca). Izjemoma plača (po načelu krivde) stroške kazenskega postopka, ne glede na njegov izid, tisti, ki jih je povzročil, pri čemer krivde za nastanek stroškov ne gre enačiti s pojmom krivde v kazenskopravnem smislu. Gre za primere, ko je podana kriva ovadba ali umaknjena zasebna tožba ali predlog za pregon.

Pregon za nekatera kazniva dejanja je zakonodajalec v celoti prepustil zasebnemu tožilcu, pri čemer je ta (enako velja za oškodovanca kot tožilca) dolžan poravnati stroške kazenskega postopka, ki se konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe, ali s sodbo, s katero se obtožba zavrne, ali s sklepom, s katerim se postopek ustavi, ali obtožnica zavrže (3. odstavek 96. člena ZKP). Kljub temu, da stroški v postopku, ki se vodi na zasebno tožbo, nedvomno nastajajo in jih bo v opisanih primerih nosil zasebni tožilec, zakonodajalec očitno ni presodil, da bi ga bilo potrebno poučiti o možnosti nastanka te obveznosti, saj bi sicer takšno obveznost sodišču izrecno določil. Kadar se kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, vendar na predlog oškodovanca, je predlog za pregon procesna predpostavka za začetek in nadaljnjo izvedbo kazenskega postopka. Pregon za kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog oškodovanca, se vodi po uradni dolžnosti, oškodovanec pa v teh primerih neodvisno od sodišča razpolaga s predlogom - po lastni presoji ga je upravičen vložiti, ne glede na interes ostalih procesnih subjektov pa ga lahko v katerikoli fazi postopka nepreklicno umakne (57. člen ZKP), zaradi česar se kazenski postopek ustavi ali se izda zavrnilna sodba. Če sodišče obdolženca v postopku, ki se preganja na predlog, ne spozna za krivega, bodo stroški kazenskega postopka praviloma obremenjevali proračun in ne oškodovanca (1. odstavek 96. člena ZKP), saj se pregon za takšna kazniva dejanja vodi v javnem interesu. Drugače pa je, če oškodovanec pred koncem kazenskega postopka umakne predlog za pregon. Zaradi tega dejanja se kazenski postopek namreč predčasno konča in ni mogoče uporabiti pravila, po katerem se določi plačnika stroškov glede na izid postopka. V tem primeru pride zato v poštev zgoraj opisano načelo krivde za nastanek stroškov. Glede na vložitev in kasnejši umik predloga jo nedvomno nosi oškodovanec, ki je zato dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Opisano pravilo je vsebovano v 4. odstavku 96. člena ZKP.

Kljub temu ni mogoče izključiti možnosti, da bo sodišče udeleženca postopka, upoštevaje vse okoliščine primera, skladno z napotkom iz 14. člena ZKP vendarle opozorilo na posledice, ki bi jih zanj lahko imel umik predloga za pregon ali zasebne tožbe. Udeleženci kazenskega postopka so namreč lahko tudi osebe, pri katerih je glede na njihove osebnostne lastnosti očitno, da posledic takšnega dejanja ne morejo predvideti. Potrebno pa je poudariti, da bo sodišče določbo 14. člena ZKP v omenjenih situacijah uporabilo le izjemoma, če bodo okoliščine primera očitno kazale na to, da gre za takšno osebo. Sama okoliščina, da zasebni tožilec ali oškodovanec nimata pooblaščenca, za takšen sklep ne zadošča, odrasel, povprečno razumen človek je namreč sposoben predvidevati, da bo imelo njegovo dejanje v postopku določene posledice tudi v njegovi sferi. Še izjemneje kot v primeru umika predloga za pregon bo zato uporabljena določba 14. člena ZKP v primeru, ko bo zasebni tožilec želel umakniti zasebno tožbo, saj zahteva zastopanje obtožbe v kazenskem postopku v primerjavi z vložitvijo predloga za pregon bistveno večjo aktivnost in sposobnost. Pravili v zvezi s tem sta jasno postavljeni v 3. in 4. odstavku 96. člena ZKP, splošna določba 14. člena ZKP lahko zato predstavlja le izjemo od teh pravil. Če bi določbo 14. člena ZKP v povezavi z umikom predloga za pregon razlagali tako kot sodišče druge stopnje, bi s tem vzpostavili splošno pravilo, da mora sodišče oškodovanca v zvezi s predlogom za pregon vedno opozoriti na stroškovne posledice njegovega morebitnega umika. Takšna razlaga bi posegla v namen v primerjavi z določbo 14. člena ZKP specialnejše določbe 4. odstavka 96. člena ZKP in je zato nedopustna.

V obravnavani zadevi sta oba oškodovanca podala predlog za pregon obdolžencev za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ, ki se skladno s 5. odstavkom istega člena preganja na predlog. Oškodovani I.K. je predlog za pregon umaknil ustno na glavni obravnavi, oškodovani R.M. pa pisno. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi oškodovanca glede na svoje osebnostne lastnosti ne bila sposobna razumeti posledic, ki jih bo imel umik predloga za pregon. S tem so bili izpolnjeni pogoji po 4. odstavku 96. člena ZKP in bi moralo sodišče stroške kazenskega postopka naložiti v plačilo oškodovancema. Uporaba določbe 1. odstavka 96. člena ZKP je bila zato napačna in s tem kršena določba 4. odstavka istega člena.

Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v odločbi o stroških kazenskega postopka skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP spremenilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe.