Jedro

Za solidarno odgovornost je treba, da je vsak od solidarnih zavezancev kršilec neke pravice iz tega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo tudi v preostalem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II I 2006/05867, z dne 7.6.2006 in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na izpovedbo priče U. P., bivše zaposlene pri toženi stranki. Kontrola tožeče stranke pa ni sledilo in je odreklo verodostojnost in legitimnost. Tožeča stranka ima po zakonu pravico pobirati in razdeljevati avtorske honorarje. Zadeva je podobna kot pri RTV in njihovih kontrolorjih in njihovim zapisnikom sodišče verjame. Tožena stranka izstavljenih računov ni zavrnila, tožeča stranka pa je morala obračunati DDV. Vsaj to bi morala plačati tožena stranka. Tožena stranka je bila uporabnik avtorskih del, ki se predvajajo preko zvočnikov na hodnikih. S tem je svojim gostom nudila neko ugodje in je dobila korist. Ni pomemben izvor glasbe, ampak kdo jo uporablja. To določa 158. in 159. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Tožena stranka je lastnik lokala in sem gre tudi predvajanje na hodniku trgovskega centra. BTC in tožena stranka odgovarjata solidarno, kar izhaja iz 2. odstavka 165. člena ZASP. Po 2. odstavku 165. člena odgovarja za celotno kršitev toženec tudi, če gre za solidarno odgovornost. Ker je bilo več kršiteljev odgovarjajo solidarno. BTC nima poslovnih prostorov v tem delu in nima interese, da bi glasbo predvajal obiskovalcem lokala tožene stranke.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba najprej graja ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in nato sprejeto dokazno oceno. Meni, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi prič U. P. in da bi moralo slediti zapisnikov njihove kontrolorke D. Š.. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da zapisniki D. Š. sestavljajo zasebno listino tožeče stranke. Tudi če bi bila javna listina, bi tožena stranka lahko izpodbijala ugotovitve. Tožena stranka pa je zatrjevala, da ugotovitve kontrolorke ne držijo, ker ni imela nikoli v lokalu glasbenega stolpa, TV sprejemnika ali kasetofona. Iz predloženih zapisnikov pa sledi, da naj bi tožena stranka enkrat imela glasbeni stolp, drugič pa kasetofon in TV sprejemnik. Zapisniki niso podpisani s strani prodajalcev v lokalu tožene stranke oziroma kakšne priče, ki naj bi bila zaposlena pri tožeči stranki. Na podlagi opravljenih zaslišanj, to je direktorja tožene stranke in tedanje zaposlene pri toženi stranki, je tako sodišče ugotovilo, da ni mogoče slediti predloženim zapisnikom in priči D. Š.. Zadnja je še sedaj povezana s tožečo stranko, saj pogodbeno še dela za njih. Tedaj zaposlena U. P. ni več povezana s toženo stranko, zato ji je sodišče sledilo. Zmotno pa meni pritožba, da je sodišče odreklo legitimnost njenim dokazom, to je predloženim zapisnikom o kontroli. Sodišče je le ocenilo predložene dokaze in na podlagi celotnega dokaznega postopka sprejelo odločitev.

Zmotno meni tožeča stranka, da bi bila upravičena v vsakem primeru vsaj do zaračunanega DDV na izstavljene račune. Med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena pogodba in tožena stranka je uspela dokazati, da ni predvajala ali uporabljala glasbe, za katero bi morala plačati izstavljene račune. Pač pa je tožena stranka predložila v spis dokaze po B 1 in B 2, iz katerih sledi, da je zavračala račune in obveščala tožečo stranko, da nima aparatov za predvajanje glasbe in da so opomini tožeče stranke brezpredmetni. Zato bi morala tožeča stranka stornirati račune oziroma poskrbeti za vračilo DDV po davčnih predpisih.

Pritožba nadalje trdi, da tudi če tožena stranka ni predvajala glasbe v svojem lokalu, bi morala odgovarjati solidarno s podjetjem BTC po 2. odstavku 165. člena ZASP, ker se sliši glasba iz hodnikov v njej lokal. Pri tem pritožba ne upošteva, da je za solidarno odgovornost treba, da je vsak izmed solidarnih zavezancev kršilec neke pravice iz tega zakona. Za toženo stranko pa ni mogoče ugotoviti, da bi kršila pravice iz ZASP. Dejstvo, da so zvočniki na hodniku, hodnik pa ni last tožene stranke, ni mogoče razlagati tako, da je tožena stranka zato uporabnik avtorskih del, ki so zaščitena. Tožena stranka ne predvaja glasbe in ni lastnik zvočnikov ali hodnika, od koder naj bi se potrditvah pritožbe slišala glasba, zato te glasbe ne uporablja. Zato je tudi neutemeljena razlaga tožene stranke iz pritožbe, da s tem, ko prihaja glasba iz hodnika, tožena stranka nudi svojim gostom ugodje in je zato uporabnik.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).