Jedro

Novela ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, je namreč s spremembo tretjega odstavka 359. člena ZKP dodala ustrezno podlago za odločanje o režimu prestajanja (vrsti zavodskega oddelka). Ker pa je takšna možnost za sodišče predvidena zgolj za sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega (tretji odstavek 359. člena ZKP), medtem ko zakonodajalec slednje ni uredil tudi za primere, v katerih obdolženec poda predlog za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku po pravnomočnosti obsodilne sodbe, kot je to sicer urejeno za druge, taksativno navedene načine izvršitve kazni zapora v prvem odstavku 129.a člena ZKP, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavrglo, pravilna. Povedano drugače, ZKP vsebuje pravno podlago zgolj za odločanje sodišča o predlogu obdolženca za prestajanje kazni na odprtem oddelku ob izreku obsodilne sodbe, ne pa tudi za odločanje o kasnejših predlogih, torej predlogih, ki so bili vloženi po pravnomočnosti sodbe. O takšnih predlogih je po nastopu kazni zapora pristojen odločati direktor zavoda za prestajanja kazni zapora (81. člen ZIKS-1).

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca obsojenega A. A. se delno ugodi in izpodbijana odločba v točki I izreka odpravi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z odločbo (pravilno odločbo in sklepom) I IKZ 24267/2017 z dne 11. 10. 2021 pod točko I izreka zavrnilo prošnjo obsojenega A. A. in njegovega pooblaščenca za odložitev izvršitve kazni zapora in odločilo, da mora obsojenec takoj nastopiti kazen zapora. Pod točko II izreka pa je zavrglo predlog obsojenca in njegovega pooblaščenca za prestajanje kazni v odprtem oddelku Rogoza Zavoda za prestajanja kazni zapora Maribor. Obsojenec bi moral na prestajanje kazni eno leto in šest mesecev zapora, ki mu je bila zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 24267/2017 z dne 18. 2. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 24267/2017 z dne 22. 1. 2021, pravnomočno dne 15. 2. 2021. Obsojenec bi kazen zapora moral nastopiti dne 17. 5. 2021 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor.

2. Proti odločbi se je po pooblaščencu pritožil obsojenec, ki uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da predlogu za odložitev izvršitve kazni zapora ugodi, podrejeno, da ugodi predlogu za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku in podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritrditi je pooblaščencu, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Sodišče prve stopnje je namreč izpodbijano odločbo izdalo, ne da bi obsojencu dalo možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo odločbe. Ob preizkusu razlogov izpodbijane odločbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev glede zavrnitve predloga za odložitev izvršitve kazni zapora v pretežnem delu temelji na pisnem mnenju posebne zdravniške komisije z dne 30. 9. 2021, ki pa je bilo obsojenčevemu pooblaščencu vročeno šele skupaj z izpodbijano odločbo dne 18. 10. 2021 (vročilnica, pripeta k list. št. 735). Navedeno pomeni, da je bila kršena obsojenčeva pravica do izjave. Obsojenec, ki z mnenjem posebne zdravniške komisije ni bil seznanjen, se namreč do njega ni mogel opredeliti. Pritožnik v zvezi s tem tudi utemeljeno izpostavlja odločbo Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021, v kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije v točki 8 obrazložitve pojasnilo, da mora biti strankam omogočeno, da (izvedensko) mnenje kritično analizirajo, ocenijo, uveljavljajo ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizirajo ter se tako izjavijo o tem dokaznem gradivu in se do njega opredelijo. Ker sodišče prve stopnje obsojencu ni dalo možnosti, da se izjavi o mnenju posebne zdravniške komisije, ki je pomembno vplivalo na odločitev v izpodbijani odločbi, je bistveno kršilo pravila upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Do preostalih pritožbenih navedb, s katerimi pooblaščenec izraža nestrinjanje s samim mnenjem, pa se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljene kršitve ni posebej opredeljevalo.

5. Neutemeljene pa so na tem mestu uveljavljane pritožbene navedbe, da je izrek izpodbijane odločbe o takojšnjem nastopu kazni zapora nezakonit. V pritožbi izpostavljeni prvi odstavek 20. člena ZIKS-1 se namreč nanaša na prvi poziv obsojencu za nastop kazni zapora, kateri je bil obsojencu v obravnavani zadevi vročen že 15. 4. 2021, zaradi česar sodišče prve stopnje navedene določbe ni kršilo.

6. Pravilna pa je odločitev v točki II izreka izpodbijane odločbe, katero je sicer sodišče prve stopnje obrazložilo s pomanjkljivimi razlogi, da določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še niso bile usklajene z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa način prestajanja kazni v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Novela ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, je namreč s spremembo tretjega odstavka 359. člena ZKP1 dodala ustrezno podlago tudi za odločanje o režimu prestajanja (vrsti zavodskega oddelka). Ker pa je takšna možnost za sodišče predvidena zgolj za sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega (tretji odstavek 359. člena ZKP), medtem ko zakonodajalec slednje ni uredil tudi za primere, v katerih obdolženec poda predlog za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku po pravnomočnosti obsodilne sodbe, kot je to sicer urejeno za druge, taksativno navedene načine izvršitve kazni zapora v prvem odstavku 129.a člena ZKP, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavrglo, pravilna. Povedano drugače, ZKP vsebuje pravno podlago zgolj za odločanje sodišča o predlogu obdolženca za prestajanje kazni na odprtem oddelku ob izreku obsodilne sodbe, ne pa tudi za odločanje o kasnejših predlogih, torej predlogih, ki so bili vloženi po pravnomočnosti sodbe. O takšnih predlogih je po nastopu kazni zapora pristojen odločati direktor zavoda za prestajanja kazni zapora (81. člen ZIKS-1).

7. Na tem mestu pa ni odveč dodati, da sta postopek odložitve kazni zapora in postopek v zvezi s predlogom obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku dva ločena postopka. Glede prvega se namreč uporabljajo določbe ZIKS-1 in ZUP, glede drugega pa določbe KZ-1 in ZKP, zaradi česar bi bilo o predlogu obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku pravilneje odločiti s (posebnim) sklepom in ne z odločbo.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka te odločbe in sklepa (tretji odstavek 251. člena ZUP in tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Tretji odstavek 359. člena ZKP določa, da lahko sodišče v sodbi odloči tudi o načinu izvršitve kazni.