Jedro

Ni torej povsem jasno, ali je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, ker je menilo, da je z drugimi dokazi dokazano, da potrdilo ni ponarejeno. Če je tako, je treba pojasniti, da sodišče res ni zavezano izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Pritožnica torej pravilno opozarja, da zavrnitev dokaznega predloga, ki je predlagan za dokazovanje odločilnega dejstva, z vnaprejšnjo dokazno oceno ni dopustna.

Preden bi lahko sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza zato, ker stranka njegove izvedbe ni omogočila (gre za razloge o nepredložitvi primerjalnega gradiva), bi morala biti stranka k predložitvi gradiva pozvana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče tožečo stranko na to opozorilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja ničnost posojilne pogodbe, sklenjene med prvo toženko kot posojilojemalko in drugim tožencem kot posojilodajalcem. Sama je nastopala kot zastavna dolžnica. Njene trditve je mogoče strniti tako: v posojilni pogodbi je sicer navedeno, da je prva toženka prejela 37.000,00 EUR, prejela pa je nižji znesek, ki je bil v resnici dogovorjen in posojen. V pogodbi navedena glavnica naj bi prikrivala oderuške obresti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bilo v resnici posojenih 37.000,00 EUR.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa vsaj njeno razveljavitev.

Izpostavlja, da je prva toženka tožbeni zahtevek pripoznala. Sodišče bi moralo njeno pripoznavo upoštevati vsaj kot priznanje dejstev. Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati.

Pritožnica tudi analizira odgovor na tožbo drugega toženca in meni, da zaslišanja strank ni predlagal kot dokaz za svoje navedbe iz 1. in 3. točke odgovora na tožbo. Sodišče pa je dokazni predlog upoštevalo širše. Pretežni del pritožbene graje pa je namenjen zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa. Pritožnica meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni substancirano obrazložilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog. S tem je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Napačno je stališče, da dokaza z izvedencem grafologom ni treba izvesti, ker obstoji pravnomočna oprostilna kazenska sodba, v kateri je sodišče s pomočjo izvedenca ugotavljalo pristnost podpisa na spornem potrdilu. Sodišče ni vezano na mnenje iz drugega postopka. V zvezi s potrdilom pa je še nekaj protislovnosti.

To, da tožeča stranka ob predlaganju dokaza ni navedla primerjalnega gradiva za prvo toženko, ne more biti razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Primerjalno gradivo je mogoče pridobiti brez težav.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Drugi toženec je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje prvotoženkino pripoznavo tožbenega zahtevka upoštevati vsaj kot priznanje dejstev. Celo, če bi bilo tako, pa je trditvam nasprotoval drugi toženec. Glede na naravo sosporništva na toženi strani, ki jo je sodišče prve stopnje povsem pravilno analiziralo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, trditev, ki jim je nasprotoval drugi toženec, prva toženka pa ne, ni moglo šteti za priznane.

7. To, da toženec glede navedb v 3. točki odgovora ni predlagal svojega zaslišanja, ne drži. Katera naj bi bila odločilna dejstva, ki jim je toženec sicer nasprotoval, dokazov za svoje trditve pa ni ponudil, višje sodišče iz pritožbe ne more razbrati. Na kaj naj bi vplivale pritožbene trditve o tem, da drugi toženec v zvezi s svojimi navedbami v 1. točki odgovora na tožbo ni predlagal svojega zaslišanja, torej ni jasno. Očitek sodišču prve stopnje, da je izvedlo dokaze v zvezi z neprerekanimi trditvami, je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ali pa (glede na situacijo) iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V vsakem primeru gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožnik tisti, ki mora zatrjevano kršitev opisati, opredeliti in vsebinsko obrazložiti. Ker pritožnica tega ni storila, pritožbenega preizkusa ne more doseči. 8. Utemeljena pa je pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa. Najprej mora pritožbeno sodišče pojasniti, da je na naroku za glavno obravnavo sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je dokaz nepotreben. Obrazložitve, zakaj je izvedba dokaza nepotrebna,(1) sodišče na naroku ni podalo, zato tožeča stranka zavrnitve ni mogla grajati že na naroku in to lahko stori v pritožbi.(2) Dokaz z izvedencem je bil predlagan v zvezi s trditvijo, da je potrdilo ponarejeno oziroma za ugotavljanje verodostojnosti potrdila o prejemu denarja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o odločilnem dejstvu (da je bilo posojenih 37.000,00 EUR) oprlo tudi na sporno potrdilo (dokazna ocena v 16., 18., 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Stališče sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je dokaz nepotreben, ker „za odločitev v tem sporu ni bilo pravno odločilno“, ni povsem jasno. V nadaljevanju obrazložitve sodišče prve stopnje obrazloži, da je dokazni predlog zavrnilo, ker je iz ostalih izvedenih dokazov pridobilo vse dejansko in pravno odločilne okoliščine za presojo. Ni torej povsem jasno, ali je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, ker je menilo, da je z drugimi dokazi dokazano, da potrdilo ni ponarejeno. Če je tako, je treba pojasniti, da sodišče res ni zavezano izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem.(3) Pritožnica torej pravilno opozarja, da zavrnitev dokaznega predloga, ki je predlagan za dokazovanje odločilnega dejstva, z vnaprejšnjo dokazno oceno ni dopustna.

9. Če je sodišče prve stopnje menilo, da izvedba dokaza ni potrebna, ker je sodišče v kazenskem postopku že ugotavljalo pristnost podpisa na potrdilu, kar je obrazložilo v 21. točki obrazložitve na 12. strani sodbe, pa ima pritožnica prav, ko izpostavlja, da ni dopustno sklicevanje na dokaz, izveden v drugem postopku, če pravdni stranki s tem nista soglašali.(4) V kazenskem postopku, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni mogla sodelovati. V skladu s 14. členom ZPP pa je sodišče vezano le na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, na oprostilno sodbo ni vezano.

10. Preden bi lahko sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza zato, ker stranka njegove izvedbe ni omogočila (gre za razloge o nepredložitvi primerjalnega gradiva v 21. točki na 12. strani obrazložitve izpodbijane sodbe), bi morala biti stranka k predložitvi gradiva pozvana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče tožečo stranko na to opozorilo.

11. V 21. točki na 13. strani obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje še obrazložilo, da prva toženka v svoji izpovedi ni niti poskušala zanikati, da je podpisala potrdilo. Tudi če bi bilo tako, je zaslišanje strank le za eden od dokazov. Stališče, da zaradi rezultata dokazovanja z enim od dokazov, ni treba izvesti dokaza za dokazovanje nasprotnega, pa predstavlja (kot je bilo zgoraj pojasnjeno) nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Poleg tega pa pritožnica tudi utemeljeno izpostavlja, da je prva toženka izpovedala, da potrdila ni podpisala (zapisnik o glavni obravnavi 9. 11. 2015, list. št. 62 v spisu).

12. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo dokaza z grafologom je torej prišlo do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo kršitev odpravilo, saj ne gre za takšno kršitev, ki bi jo lahko odpravilo pritožbeno sodišče ne da bi s tem nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank.

13. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari; odločitev o pritožbenih stroških pa je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Lahko bi ta izraz pomenil, da dokaz ni predlagan za dokazovanje odločilnega dejstva, lahko pa bi pomenil, da je to dejstvo že dokazano.

Op. št. (2): Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 206/2015 Op. št. (3): dr. A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka, Podjetje in delo, št. 6/1999. Op. št. (4): Sodišče se v tem primeru sicer niti ni sklicevalo na dokaz in tudi ni videti, da bi ga vpogledalo, sklicevalo se je na rezultat kazenskega postopka.