Jedro

Darilna pogodba, ki jo tožnica (v predmetnem postopku) prvič predloži v pritožbi, je nov dokaz, ki ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnica ni ponudila opravičljivega razloga, da je brez svoje krivde ni predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Neresnične so njene trditve, da je ni imela, saj je njeno kopijo predložila že v drugem postopku, ki se je vodil pred istim sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranke je dolžna toženim strankam povrniti pritožbene stroške v znesku 229,24 EUR v 15-ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je lastnica nepremičnine parc. št. 331/0 k.o. X do celote solastniških deležev toženih strank (do 5/6) in tožnici naložilo povrnitev stroškov toženk.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Nepremičnina parc. št. 331/0 k.o. X je bila vse od nakupa 14. 2. 1967 last tožničinega očeta in je bila le pogodbeno v lasti J. M. (sedaj J.). Slednja jo je z darilno pogodbo 18. 1. 1979 podarila očetu, ki jo je sicer ves čas imel že v posesti.

Tožnica je vedela, da mora obstajati nek papir, kot je povedala že ob zaslišanju (obravnava 1. 12. 2015). Po prejemu sodbe je v škatli, v kateri so bili različni dokumenti, stari sedemdeset let in več, slučajno našla darilno pogodbo z dne 18. 1. 1979. Z njo je J. J. podarila svojemu očetu parc. št. 331/0 k.o. X, vinograd v izmeri 1849 m2 k.o. X, ki jo je, kot se ugotavlja v darilni pogodbi, tožničin oče z nakupom pridobil od (sedaj pokojne) J. V. Te pogodbe (prilaga jo pritožbi) brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je ni imela v posesti.

Dobroverno in zakonito posest tožnice potrjuje in dokazuje tudi lokacija sporne parc. št. 331/0 k.o. X, ki meji na parc. št. 27/1 k.o. X. Na njej je starejša vinska klet, ki je služila potrebam obdelovanja sporne nepremičnine parc. št. 331/0 k. o. X. Nepremičnina parc. št. 27/1 k.o. X je tožničina last, lastništvo pa je bilo ugotovljeno v postopku P 79/2004 (s sodbo je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice glede lastninske pravice). Zaradi razjasnitve zadeve je tožnica izrecno predlagala vpogled v ta spis. V njem je na podlagi istih listin, kot v predmetni zadevi bila ugotovljena lastninska pravica, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

J. J., ki je očitno pozabila na pravni posel z dne 28. 1. 1979, se je lahko štela za lastnico le do leta 1979. Izpodbijana sodba je za tožnico kot dolgoletno dejansko posestnico in dejansko lastnico parc. št. 331 k.o. X celo krivična.

Stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti in jo je treba razveljaviti že iz tega razloga. Sodba se sklicuje na stroškovnike (B11, B8, list. št. 117), kar ne omogoča preveritve in ugotovitve utemeljenosti stroškov toženk.

3. Toženke so na pritožbo odgovorile, se opredelile do pritožbenih očitkov in predlagale njeno zavrnitev. Darilno pogodbo z dne 28. 1. 1979 je tožnica predložila sodišču že v zadevi P 79/2004. Ker tožnica ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej, je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnica je sama povedala, da je vedela, da je nepremičnina kupljena na sestro in jo zato po očetu tudi ni mogla podedovati. Izvrševanje posesti ne zadošča, saj mora biti podana tudi dobrovernost, ki je predpostavka za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

4. Sodba1 tokrat zavzame stališče, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ker niti tožnica niti njen pravni prednik nista bila dobroverna, kar je na podlagi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ (enako prej veljavna 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR in paragraf 1468 Občega državljanskega zakonika - ODZ) ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

5. Tožnica s tožbo, ki jo je vložila proti toženkam (zakonitim dedinjam pokojne J. V.) uveljavlja, da ji pripada lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 331/0 k.o. X. Tožbo gradi na trditvi, da je sporno nepremičnino skupaj s svojimi lastninskimi predniki imela v dobroverni lastniški posesti od njenega nakupa 14. 2. 1967 dalje in je lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja. Navaja, da je njen oče A. M., kot zakoniti zastopnik takrat mladoletne tožničine sestre J. M. (sedaj J.), sporno nepremičnino kupil s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 2. 1967 od J. V. (pravne prednice toženk). Navedeno parcelo je oče imel v dobroverni lasti in posesti do smrti, to je do 30. 12. 1992, od takrat dalje jo ima v dobroverni lasti in posesti tožnica.

6. Izpodbijana sodba ugotavlja, - da je tožničin oče A. M. s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 2. 1967 od prodajalke J. V., kot zakoniti zastopnik mladoletne J. M. (sedaj J.), kupil parc. št. 331/0 k.o. X (vinograd skupaj z "leseno hišico in klet, vse krito z opeko)", - da se je kasneje izkazalo, da hišica s kletjo ni stala na parc. št. 331/0 k.o. X, temveč na parc.št. 27/1 k.o. X, - da je A. M. parc. št. 331/0 k.o. X prevzel v posest ob nakupu in je z njo gospodaril do smrti, po njegovi smrti pa je ostala v posesti tožnice skupaj s parc. št. 328 in parc. št. 27, obe k.o. X, - da je bila lastninska pravica tožnice na parc. št. 27/1 k.o. X ugotovljena s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 79/2004, - da sta po 30. 12. 1992 umrlem A. M. dedovali hčeri, tožnica in J. J., - da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 27/1 in 328, obe k. o. X, - da je bila predmet zapuščinskega postopka po očetu tožnice le parc. št. 328 k.o. X, ki jo je v skladu z dednim dogovorom podedovala tožnica, - da parc. št. 331/0 k.o. X ni bila predmet dedovanja, - da je bila leta 2010 za parc. št. 331 k.o. X izvedena geodetska meritev, pri kateri tožnica ni sodelovala, - da je J. J. v letu 2006 vložila na podlagi pogodbe iz leta 1967 predlog za vpis lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 331/0 k.o. X, ki je bil zavrnjen, - da glede lastništva in nepremičnine do leta 2004 ni bilo sporov (najprej je prišlo do spora o lastninski pravici na nepremičnini s kletjo - parc. št. 27/1 k.o. X, ko je lastništvu pričel ugovarjati K., kasneje pa še glede parc. št. 331/0 k.o. X, ko je lastništvu ugovarjala prva toženka).

7. Sodba zaključek, da so toženke uspele izpodbiti dobrovernost tožnice, utemeljuje s tem, (1) da je oče tožnice, ki je pogodbo sklepal kot zakoniti zastopnik, vedel, da je nepremičnina kupljena za njegovo hči (J. takrat M.), čeprav jo je sam prevzel v posest, (2) da je tožnica, ki je bila s kupoprodajno pogodbo seznanjena že v zapuščinskem postopku po očetu, vedela, da oče ni lastnik, in (3) da je J. J. štela, da je nepremičnina njena.

8. Pritožba navedenemu zaključku nasprotuje. Nosilna teza pritožbe je, da je bila nepremičnina parc. št. 331/0 le "pogodbeno" last J. J., dejansko pa je bila očetova, kar sta kasneje tudi uredila z (zemljiškoknjižno neizvedeno) darilno pogodbo z dne 18. 1. 1979, ki jo pritožbi priloži. 9. Navedena pogodba je, kot navaja pritožba sama, nov dokaz in bi jo pritožbeno sodišče smelo upoštevati le, v kolikor bi tožnica izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.2

10. Tožnica, kot pravilno izpostavljajo toženke v odgovoru na pritožbo, opravičljivega razloga za nepredložitev navedene pogodbe že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila. Neresnične so tožničine trditve, da tega ni mogla storiti že prej, saj je to pogodbo predložila že v postopku P 79/20043 (gre za prilogo A3 v spisu). Predložena pogodba je zato nedopusten dokaz, ki ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Sicer pa tožnica v predmetnem postopku tudi ni zatrjevala, da je J. J. v letu 1979 sporno parcelo podarila svojemu očetu A. M. Njena izpovedba na naroku (glavna obravnava 1. 12. 2015), na katero se pritožba sklicuje, pomanjkljive trditvene podlage ne nadomešča. V pritožbi prvič navedenih trditev pritožbeno sodišče iz istih razlogov, kot predložene darilne pogodbe, zato ne sme upoštevati.

11. Sodišče odloča v okviru ponujene trditvene in dokazne podlage strank (7. člen ZPP, 212. člen ZPP). Drugačna odločitev glede parc. št. 27 k.o. X v postopku P 79/20044 ne pomeni, kot poskuša prikazati pritožba, da tožnici pripada lastninska pravica na podlagi priposestvovanja tudi na vtoževani nepremičnini. Povedano drugače, odločitev v postopku P 79/2004 temelji na trditvah (in dokazih), ki sta jih stranki ponudili v tistem postopku.

12. Tožnica je z dokaznim predlogom "vpogled v spis naslovnega sodišča P 79/2004" predlagala, da se iz spisa preberejo sodbe (zapisnik glavne obravnave z dne 1. 12. 2015) in ne, da se vpogledajo v njem predloženi dokazi. Sodišče prve stopnje je takemu dokaznemu predlogu sledilo in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni.

13. Odločitev sodbe je, upoštevaje v predmetni zadevi ponujeno trditveno (in dokazno) podlago strank, materialnopravno pravilna.

14. Odločitev o stroških ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo in jo je mogoče preizkusiti. Po utrjeni sodni praksi zadošča, da se sodba sklicuje na stroškovnike (v njih je pregledno označeno, katere stroške in v kakšni višini jih sodišče priznava), ki bi si jih tožnica lahko pogledala in preverila pravilnost odmere.

15. Po povedanem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP). Povrniti pa mora potrebne pritožbene stroške toženkam za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom v skupnem znesku 229,24 EUR (odgovor na pritožbo po tar. št. 3200 89,60 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, povišanje za zastopanje štirih strank po tar. št. 1200, 78,30 EUR, povečano za 22% davek na dodano vrednost).

17. Odločitev o povrnitvi zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 Sodba Okrajnega sodišča v Brežicah P 12/2016 z dne 19. 1. 2016 (tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno) je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1149/2016 z dne 19. 10. 2016 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2 Po določbi 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. 3 Nanj se sicer pritožba sama sklicuje, čeprav v zvezi z drugimi pritožbenimi trditvami. 4 V njej je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožeča stranka kot dobroverna posestnica pridobila lastninsko pravico na parc. št. 27/1 k.o. X na podlagi priposestvovanja.