Jedro

Ureditev izločitve sodnika v ZPP sodniku ne daje posebne pritožbe zoper odločitev o njegovi (ne)izločitvi. Izločitev namreč ni pravica (privilegij) sodnika, temveč je pravica (orodje) strank za zagotavljanje poštenega postopka in legitimnosti sodstva.

Postopanje sodnika (ne glede na to, ali gre za višjega sodnika ali ne), ki meni, da so v zadevi podane kakšne okoliščine, ki pomenijo izključitveni ali odklonitveni razlog, določa 71. člen ZPP. V tem primeru sodnik svoje razloge za izločitev sporoči predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Pri tej odločitvi ne gre za ugoditev ali zavrnitev sodnikovega predloga o (ne) obstoju izločitvenega razloga, zoper katero bi sodnik, ki se z (ne)izločitvijo ne bi strinjal, imel pravno sredstvo. Iz navedene zakonske ureditve nedvoumno izhaja, da so s sporočilom predsedniku sodišča v skladu z navedeno določbo zakona pomisleki, ki jih ima posamezni sodnik v svojo nepristranskost izčrpani.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je podpredsednik Upravnega sodišča na podlagi 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnil predlog višjega sodnika A. A. (v nadaljevanju: pritožnik) za izločitev iz sojenja v tem upravnem sporu iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP. Pritožnik je predlog za izločitev utemeljeval s tem, da v ponovljenem postopku (po odločbi Ustavnega sodišča, ki je delno razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno sojenje z napotkom, da sodišče opravi glavno obravnavo) obstajajo razlogi za izločitev zaradi njegovega subjektivnega vnaprejšnjega prepričanja (subjektivni kriterij) in obstoja dvomov v videz nepristranskosti sodišča (objektivni kriterij).

2. Podpredsednik Upravnega sodišča je v izpodbijanem sklepu utemeljil, da dejstvo, da je sodnik kot sodnik poročevalec že sodeloval v isti zadevi istega pritožnika, ni okoliščina, ki bi utemeljevala njegovo izločitev. Skliceval se je na sodno prakso in v teoriji splošno sprejeto stališče, da zaradi narave sodnikovega odločanja sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, ne more biti izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP. Odločanje o tožbah, ki so sodniku dodeljene v skladu s pravili Sodnega reda, in zavzemanje pravnih stališč, je namreč bistvo sodnikovega dela. Dejstvo, da je sodnik že sodeloval pri odločanju, in je menil, da glavne obravnave ni treba opraviti, Ustavno sodišče pa je sprejelo drugačno stališče, ni zakonski razlog za izločitev. Že zaradi narave sodnega odločanja v nobenem primeru ne more biti objektivni izločitveni razlog sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, niti konkretna sodnikova odločitev v posamezni zadevi, katere pravilnost in zakonitost se presoja v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi I Up 139/2015 z dne 28. 10. 2015. 3. Zoper navedeni sklep Upravnega sodišča vlaga pritožnik pritožbo. Zatrjuje, da izpodbijani sklep temelji na nepravilni razlagi in nepravilni uporabi določbe 6. točke 70. člena ZPP. Navaja, da je v prejšnji točki opisano stališče v izpodbijanem sklepu v nasprotju s sodno prakso ESČP, saj zagovarja ureditev, ki je pod minimalnimi standardi nepristranskosti sojenja, ki jih je vzpostavilo ESČP. Razlaga določbe 6. točke 70. člena ZPP v izpodbijanem sklepu pa tudi ni skladna s sodno prakso Ustavnega sodišča v zvezi s 23. členom Ustave. Zatrjuje, da navedena določba izrecno ne izključuje možnosti, da je razlog za izločitev lahko tudi (izjemoma) dejstvo, da je ista zadeva vrnjena sodniku v ponovno odločanje, takšno razlago pa podpira tudi sistematična razlaga. Navaja, da sklep Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, ni primerljiv z obravnavano zadevo. Pritožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in odloči o zahtevi za izločitev ali zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Izločitev je eden izmed procesnih institutov, ki služi zagotavljanju pravic strank do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave kot dela pravice do sodnega varstva. ZUS-1 ne ureja instituta izločitve sodnika, zato se za to vprašanje v obravnavanem primeru v celoti uporabljajo določbe 70. do 75. člena ZPP (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

6. Po presoji Vrhovnega sodišča ureditev izločitve v ZPP sodniku ne daje posebne pritožbe zoper odločitev o njegovi (ne)izločitvi. Izločitev namreč ni pravica (privilegij) sodnika, temveč je pravica (orodje) strank za zagotavljanje poštenega postopka in legitimnosti sodstva.1 Takšno razumevanje tega instituta pa izhaja tudi iz odločb Evropskega sodišča za človekove pravice in odločb Ustavnega sodišča, na katere se v pritožbi sklicuje pritožnik.

7. Ureditvi procesnih pravil za stranke, ki zahtevajo izločitev, sta namenjeni določbi 72. in 73. člena ZPP. V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZPP o zahtevi stranke za izločitev odloča predsednik sodišča. Po določbi petega odstavka tega člena zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, ni posebne pritožbe, razen v primeru, da se zavrne zahteva za izločitev višjega sodnika.2 To pa pomeni, da je posebna pritožba zoper sklep o zavrnitvi strankine zahteve za izločitev sodnika zagotovljena stranki (in ne tudi sodniku), in sicer le zoper sklep o zavrnitvi izločitve višjega sodnika. Ta določba je namreč namenjena varovanju specifičnega položaja stranke - katere zahteva za izločitev višjega sodnika je bila zavrnjena - ki nepravilnosti ali nezakonitosti takega sklepa sicer ne bi imela možnosti uveljavljati v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari.

8. Postopanje sodnika (ne glede na to, ali gre za višjega sodnika ali ne), ki meni, da so v zadevi podane kakšne okoliščine, ki pomenijo izključitveni (okoliščine iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP) ali odklonitveni razlog (6. točka 70. člena ZPP, katerega je uveljavljal pritožnik), pa določa 71. člen ZPP (in ne 73. člen ZPP, kot se napačno sklicuje podpredsednik prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu). V tem primeru sodnik svoje razloge za izločitev sporoči predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi (drugi odstavek 71. člena ZPP). Pri tej odločitvi ne gre za ugoditev ali zavrnitev sodnikovega predloga o (ne) obstoju izločitvenega razloga, zoper katero bi sodnik, ki se z (ne)izločitvijo ne bi strinjal, imel pravno sredstvo. Iz navedene zakonske ureditve nedvoumno izhaja, da so s sporočilom predsedniku sodišča v skladu z navedeno določbo zakona pomisleki, ki jih ima posamezni sodnik v svojo nepristranskost izčrpani.

9. Ker torej pritožba zoper izpodbijani sklep po določbah ZPP ni dovoljena, je Vrhovno sodišče, kljub danemu pravnemu pouku o dovoljeni pritožbi v izpodbijanem sklepu, pritožbo pritožnika kot nedovoljeno zavrglo. Kljub napačnemu pravnemu pouku namreč nihče ne more pridobiti več pravic, kot mu jih daje zakon.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo moralo zavreči na podlagi1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Navedena razlaga izločitve izhaja tudi iz Kodeksa sodniške etike, točka 9, str. 24. 2 Peti odstavek 73. člena ZPP določa, da zoper sklep, s katerim se zahtevi za izločitev ugodi, ni pritožbe, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, pa ni posebne pritožbe. Kadar se zavrne zahteva za izločitev višjega sodnika, je zoper sklep posebna pritožba.