Jedro

Upravni organ je okoliščine glede davčnega dolga nepravilno obravnaval kot tisto dejstvo, da se tožnik ni oziroma se ne bo podrejal pravnemu redu RS. V domnevi, ki je zakonsko določena, gre namreč za neopredeljiv besedni pojem, ki ga je treba razlagati v zvezi z vsemi dejanskimi okoliščinami obravnavanega primera.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011 z dne 30. 6. 2011, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo, št. 214-544/2011 z dne 30. 6. 2011, je Upravna enota Velenje odločila, da se prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca A.A. (tožnika v tem sporu) z začasnim prebivališčem v B., na naslovu …, zavrne (točka 1 izreka). Pod točko 2 izreka je odločeno, da mora tujec zapustiti državo v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti te odločbe. Pod točko 3 je odločeno, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

Organ prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je tožnik 21. 3. 2011 pri Upravni enoti Velenje vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanja v RS, iz razloga zaposlitve ali dela. Organ prve stopnje pojasnjuje celotni postopek in obvestila tožniku, ki se nanašajo na manjkajoče listine ter navaja, katere listine si je organ pridobil od pristojnih organov po uradni dolžnosti. Ugotovljeno je, da je bil tožnik do 19. 12. 2010 še samostojni podjetnik posameznik (s.p.). Davčni urad Velenje je organu 3. 5. 2011 posredoval Davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2010 in obvestilo, da ima davčni zavezanec v tem času, ko je imel še prijavljen sedež v Velenju, evidentiran dolg v višini 50.519,58 EUR (brez DDV). 30. 11. 2010 je tožnik poslovni delež samostojnega podjetnika preselil v Ljubljano in s.p. odjavil. Dne 20. 12. 2010 je ustanovil pravno osebo A. d.o.o. s sedežem v Ljubljani. Pri tej družbi se ni zaposlil, ampak pri pravni osebi B. d.o.o., katere ustanovitelj je njegov sin in je bil v njej prokurist. Pri izračunu zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v državi RS je ugotovljeno, da tožnik ne izkazuje zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja. Iz davčnega obračuna je ugotovljeno, da znaša razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki za leto 2010 9.879,40 EUR davčne izgube. Ker je znašal njegov dolg do države na dan 29. 4. 2011 50.519,58 EUR, davčna izguba pa znaša 9.879,40 EUR, tožnik ni izkazal zadostnih sredstev za preživljanje.

Upravni organ je tožnika v skladu z prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) povabil in ga seznanil z vsemi ugotovitvami, ki izhajajo iz predloženih listin. V nadaljevanju navaja še predložene sklepe davčne izvršbe, ki pa se nanašajo na prometne prekrške. Vložen je tudi sklep z dne 27. 6. 2011 o spremembi zastopnikov pri pravni osebi B. d.o.o. in sicer, da se tožnik kot prokurist razreši. Glede dolga v višini 50.519,58 EUR je tožnik izjavil, da to ni več njegov dolg, ker je pravno osebo s firmo A. d.o.o. prepisal na novo pravno osebo s firmo C. d.o.o., katere lastnik in zakoniti zastopnik je D.D. Od njega je prevzel tudi dolg. Glede neplačevanja prispevkov pri pravni osebi B. d.o.o. izjavlja, da pravna oseba za svoje zaposlene plačuje prispevke, o čemer bo predložil dokazila do 15. 6. 2011. Odločitev o zavrnitvi prošnje temelji na prvi in peti alinei prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena tega zakona v povezavi z 32. členom istega zakona, ki določa pogoje za izdajo dovoljenja. Iz vseh listin je razvidno, da tožnik nima zagotovljenih zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v RS. Ugotovljeni tožnikovi prihodki v višini 1.278,03 EUR na eni strani so nižji od njegova dolga do države iz naslova neporavnanih davčnih obveznosti na drugi strani, ker ta znaša 51.172,70 EUR, sam pa ni dokazal nasprotnega. Prav tako je neplačevanje prispevkov razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, zato je upravni organ odločil kot je navedeno v izreku te odločbe.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo potrdila odločitev prvostopnega upravnega organa, vendar z deloma drugačnimi razlogi odločitve. Pravilna je sicer odločitev organa prve stopnje, da je neporavnanega tožnikovega dolga v višini 51.172,70 EUR, kar izhaja iz dopisa Davčnega urada Velenje z dne 22. 6. 2011, št. DT 4255-292/2011, 2-16011-14, kar pomeni, da se tožnik ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije, in da tudi dolg, ki ga je imela družba B. d.o.o. 22. 6. 2010 v višini 4.078,26 EUR, za katerega je tožnik odgovarjal kot prokurist te družbe, prav tako pomeni nepodrejanje pravnemu redu RS. Tudi potrdila o zatrjevanem poravnanju prispevkov za svoje zaposlene v družbi B. d.o.o., vse do izdaje prvostopne odločbe 30. 6. 2011, tožnik ni predložil. Ni pa pravilna odločitev organa prve stopnje o tem, da nima tožnik, ker ima neporavnan dolg do države, tudi zadostnih sredstev za preživljanje. Tožnik je ta pogoj zadostnih sredstev za preživljanje izpolnjeval, saj je dokazal sredstva za preživljanje v višini 1.278,03 EUR. Za izpolnjevanje tega pogoja pa zadostujejo sredstva najmanj v višini 1.147,60 EUR. Neporavnani dolg do države ne pomeni, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, je pa to razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja odločitvi obeh upravnih organov, česar sodišče v sodbo ne povzema. Glede pogoja zadostnih sredstev za preživljanje navaja, da je njegov dohodek znašal 1.023,32 EUR mesečno skupaj z mesečnim dodatkom 249,71 EUR, kar skupaj znaša 1.278,03 EUR. Minimalni dohodek na družinskega člana znaša 229,52 EUR, kar je dovolj za izpolnitev pogoja zadostnih sredstev za preživljanje skladno s četrtim odstavkom 27. člena Zakona o tujcih. V nadaljevanju še navaja sklenjeno preživninsko pogodbo v obliki notarskega zapisa med E.E. (žena tožnika) z njegovim sinom F.F. kot preživljalcem za ženo in za hči G.G. kot preživljanki, št. Sv 237/11 z dne 10. 3. 2011, v višini 460,00 EUR in sicer vse do 1. 3. 2013. V zvezi s svojo obveznostjo do RS pojasnjuje, da iz Sklepa o davčni izvršbi Davčnega urada Velenje, št. DT 42914-703/2011, 2-16022-04 z dne 16. 2. 2011, za izterjavo zneska 49.739,44 EUR izhaja, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima tožnik do dolžnika H. d.o.o. na podlagi računov: št. 15-210 z dne 31. 8. 2010, za znesek 12.086,80 EUR, št. 17-210 z dne 31. 10. 2010 za znesek 17.422,35 EUR in št. 18-210 z dne 30. 11. 2010 za znesek 13.290,00 EUR. Poudarja, da ta davčni dolg ne vpliva na višino njegovih razpoložljivih sredstev, ker se z izvršbo ne posega na njegovo premoženje iz naslova rednih prejemkov, ki skladno z Zakonom o tujcih predstavljajo potrebna sredstva za preživljanje in je s tem zavržena domneva, da se kot tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Ni mu mogoče očitati, da je glede nastanka dolga ravnal naklepno ali s hudo malomarnostjo, ker takšnih posledic ni želel. Dolg se bo poplačal tudi iz njegova premoženja, saj je trenutno v teku izvršilni postopek za poplačilo tega dolga, pri tem pa si bo še naprej prizadeval za njegovo poplačilo. Svoj poslovni delež je prenesel na družbo C. d.o.o. in s tem prenosom tudi dolg do RS. Tožnik še vedno, poleg novega dolžnika odgovarja za obstoječi dolg v skladu s 672. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ker je delež dolžnika pridobila družba C. d.o.o., je slednja poleg tožnika solidarno zavezana za plačilo dolga (482 ZGD-1). Njegov dolg do RS se bo poplačal v izvršilnem postopku, ki je v teku, prav tako je za plačilo dolga odgovorna tudi družba C. d.o.o., kot prevzemnica poslovnega deleža tožnika. Aktivnosti tožnika je tako treba presojati v smislu prizadevanja za čimprejšnje in učinkovito poplačilo obveznosti.

Nadalje navaja, da kot prokurist ne odgovarja za vse vrste obveznosti družbe B. d.o.o. To je posebna oblika zastopanja družbe, ki opravičuje zastopnika za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (33. člen ZGD in nasl.). Prokurist je pooblaščen za opravljanje poslov, ki sodijo v dejavnost poslovanja družbe, ne odgovarja pa za vodenje ali upravljanje družbe in tudi ni odgovoren za dolgove družbe, za kar je odgovorno poslovodstvo družbe in zlasti direktor. To je urejeno v ZGD-1 in v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju in drugih predpisih. S tem predpis določa, da za obveznosti družbe s svojim premoženjem odgovarja tudi prokurist, zato zaključek upravnega organa, da je kot prokurist odgovoren za dolgove družbe B. d.o.o., ne vzdrži pravne presoje. Prokurist je pooblaščenec in ne zakoniti zastopnik in je pooblaščen za opravljanje nalog, ki mu jih zaupa poslovodstvo družbe v izvršitev. Prokure se ne more razlagati tako, da je zavezan skrbeti za vse obveznosti v družbi, ker mu to zakonodaja ne nalaga. Prilaga še potrdilo Davčnega urada Velenje, št. DT 4290-115/2011-237-16022-08 z dne 4. 7. 2011, iz katerega je razvidno, da ima davčni zavezanec B. d.o.o. na dan izdaje potrdila poravnane vse zapadle zakonske obveznosti. Do zamika tega plačila je prišlo zaradi trenutne gospodarske situacije, ker so vsa podjetja v zamudi s plačili in je družba čakala na finančni priliv, iz katerega je lahko poravnala svoje obveznosti.

Glede prostega poudarka tožnik pojasnjuje, da je dolžan upravni organ presojati razloge, ki morajo biti tudi ustrezno pravno obrazloženi. Ne zadošča, da upravni organ le navede določeno okoliščino, zaradi katere meni, da so taki razlogi podani, ampak mora utemeljiti svojo odločitev glede na konkretne dejanske okoliščine. Dejstvo, da je zoper tožnika v teku izvršilni postopek za poplačilo dolga do RS, ne more predstavljati legitimne podlage odločitvi upravnega organa, da so podani razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. To predstavlja tudi kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Odločanja o zadevah podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS, imajo izrazito ekonomsko politično naravo, zaradi česar mora organ še posebno previdno odločati v okviru proste presoje, saj so razlike v obravnavanju posamičnih vlog, s katerim se manifestira izvajanje določene upravne politike dopustne, vendar le, če imajo objektivno in upravičeno podlago in niso diskriminatorne. Dejstvo, da ima tožnik dolg do RS, ki pa ga bo tudi odplačal oziroma je izvršilni postopek v fazi poplačila, ne more predstavljati podlage za zaključek upravnega organa, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Kot je že pojasnil, je do tega prišlo zaradi splošne gospodarske krize, ki je močno prizadela gradbeno stroko. Upravni organ bi moral tudi upoštevati, da doslej ni imel neplačanih obveznosti v RS oziroma jih je poravnaval v roku. V RS živi že daljše časovno obdobje, tukaj si je ustvaril z družino dom, živi v najemniškem stanovanju in ima sklenjeno najemno pogodbo za opremljeno stanovanje za nedoločen čas. Mladoletne hčere v RS redno obiskujejo šolo, kot to izhaja iz priloženih spričeval za I.I., J.J. in G.G. Dalj časa se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo s področja gradbeništva in upa, da bo s svojim delom v celoti nadaljeval. Predlaga podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, saj izpolnjuje vse zakonske pogoje, tako bo imel možnost poplačati svoj dolg do RS. Je zgleden prebivalec, ki spoštuje moralne vrednote družbe.

Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011 z dne 30. 6. 2011 odpravi in s sodbo samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in odločbo tožene stranke ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Tožnik predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Zakon o davčnem postopku določa, da mora pravna oseba kot plačnik davka davčni odtegljaj izračunati in odtegniti ob obračunu dohodka ter plačati na dan izplačila dohodka, kot to določa 283. člen tega zakona. Če tega ne stori, je po 6. točki prvega odstavka 397. člena zakona v davčnem prekršku. Tožnik je kot prokurist družbe B. d.o.o., odgovorna oseba za zakonito poslovanje in delovanje družbe na podlagi tretjega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku v povezavi s 6. točko prvega odstavka tega člena in odgovarja za prekršek zaradi neplačanih davčnih odtegljajev. Poravnani davki in prispevki iz naslova davčnega odtegljaja, torej predloženih obrazcev, so na dan 22. 6. 2011 znašali 4.078,26 EUR, za kar je tožnik kot prokurist te družbe odgovarjal za davčni prekršek. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 201/2008 z dne 21. 9. 2009 izhaja, da prokura ne pomeni tudi pooblastila prokurista za opravljanje procesnih dejanj, kot je pooblastilo za vložitev revizije. Zato je sklicevanje na takšen sklep tožnika neustrezno, ker v izpodbijani odločbi ni sporno, ali prokura pomeni tudi pooblastilo za opravljanje procesnih dejanj, ali pa prokurist kot odgovorna oseba za zakonito poslovanje in delovanje družbe odgovarja zaradi neporavnanih davčnih odtegljajev. Prokurist družbe, ki nima plačanih davčnih odtegljajev, se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije (peta alinea prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih). Poleg tega ima še neporavnani dolg v višini 51.172,60 EUR na dan 22. 6. 2011, ki ga je ustvaril v času, ko je opravljal dejavnost samostojnega podjetnika posameznika. Tožnik predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V času obravnavanja prošnje tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca, je bila pravna podlaga za odločanje Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 64/2009, v nadaljevanju ZTuj-1-UPB6), ki je v 27. členu (pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje) v tretjem odstavku določal, da mora tujec, ki želi prebivati v RS poleg ostalih pogojev, izpolnjevati tudi pogoj zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. To je eden izmed splošnih pogojev, za katerega je sicer upravni organ prve stopnje ugotovil, da ga tožnik ne izpolnjuje, ker ne glede na sicer zadostna preživninska mesečna sredstva za svojo pet člansko družino v višini 1.278,03 EUR, tožnikov davčni dolg do Republike Slovenije, v času opravljanja samostojnega podjetništva leta 2010, znaša 50.519,58 EUR (brez DDV). Navedeno razlago glede nezmožnosti preživljanja celotne družine, je spremenila s pritožbeno odločbo tožena stranka, v kateri navaja, da davčni dolg ne vpliva na sicer zadostno izkazana preživninska sredstva petčlanske tožnikove družine. Ker je ugotovitev tožene stranke glede izpolnitve pogoja zadostnih sredstev za preživljanje zakonsko utemeljena, se sodišče ni spuščalo v tožbene ugovore, ki se nanašajo na presojo te okoliščine.

Sporno pa je vprašanje, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (da je poravnavanje davčnih obveznosti del pravnega reda med strankami ni sporno), ki ga kot zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v RS, določa peta alinea prvega odstavka 43. člena ZTuj-UBP6. Sporno je namreč vprašanje, ali tožnikov davčni dolg v višini 51.172,60 EUR, ki je razviden iz dopisa DU Velenje, št. DT 4255-292/2011, 2-16011-14 z dne 22. 6. 2011, dejansko predstavlja takšno davčno obveznost, na podlagi katere je mogoč zaključek, da se domneva, da se tožnik ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije. Kot je razvidno listin upravnega spisa in je med strankama nesporno, je tožniku davčni dolg nastal v času delovanja samostojnega podjetništva v letu 2010. Po tožnikovih navedbah, naj bi dolg nastal zaradi splošno znane krize v gradbeništvu in bo poplačan, glede na to, da mu družba H. d.o.o. Ljubljana, na podlagi izdanih računov, dolguje skupni znesek v višini 42.799,15 EUR. Izdan je tudi Sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev tega dolžnika z dne 16. 2. 2011, pa tudi sicer je ta dolg skupaj s tožnikovim poslovnim deležem prenešen na novo kapitalsko družbo, ki skupaj s tožnikom na podlagi predpisnih določb ZGD-1 odgovarja za to davčno obveznost. Po navedbah tožnika pa tudi ne gre za naklepno ali malomarno izmikanje poplačila te obveznosti.

Po presoji sodišča je upravni organ navedene okoliščine davčnega dolga nepravilno obravnaval kot tisto dejstvo, da se tožnik ni, oziroma se ne bo podrejal pravnemu redu RS. V domnevi, ki je zakonsko določena, gre za neopredeljiv besedni pojem, ki ga je treba razlagati v zvezi z vsemi dejanskimi okoliščinami obravnavanega primera. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je zoper tožnika, v zvezi z njegovim dolgom v višini 49.739,44 EUR, izdan Sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, št. DT 42914-703/2011, 2-16022-04 z dne 16. 2. 2011 in sicer z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima do H. d.o.o. Ljubljana. Ta sklep je bil izdan pred izdajo izpodbijane odločbe, kar kaže na utemeljenost okoliščine, da tožnik dejansko v času obravnavanja, zaradi neporavnanih terjatev po izkazanih računih (terjatve prav tako predstavljajo premoženje) do svojega dolžnika, ni mogel poravnati dolžnega davčnega dolga. Četudi je tožnik, ki je posloval kot s.p. vse do 19. 12. 2010 (iz tega obdobja je njegov davčni dolg), ustanovil 20. 12. 2010 d.o.o. in prenesel na to kapitalsko družbo, ki je bila v njegovi lasti podjetje s.p. in je nadalje to firmo prenesel še na pravno osebo B. d.o.o., katere lastnik in zakoniti zastopnik ni bil tožnik, je še vedno dejstvo, da tožnikov davčni dolg na podlagi določbe 672. ZGD-1 (ta določa podjetnikovo odgovornost za obveznosti) obstoja in tožnik še vedno odgovarja za vse obveznosti s celotnim svojim premoženje. To pomeni, da tožniku ni mogoče s takšnimi prenosi očitati namernega izogibanja plačilne obveznosti in s tem neupoštevanje pravnega reda RS. Nadalje je splošno znano dejstvo, da so se okoliščine poslovanja v gradbeništvu v letu 2010 in 2011 zelo poslabšale, kar še dodatno utemeljuje dvom v pravilnost odločitve upravnega organa. Iz vseh listin upravnega spisa, izjave samega tožnika na naroku za izdajo dovoljenja, kot tudi iz tožbenih navedb ni mogoče sklepati, da bi se tožnik naklepno ali iz malomarnosti izogibal poravnavi tega davčnega dolga. Iz listin upravnega spisa ni razvidno, da tožnikova terjatev proti družbi H. d.o.o. dejansko ne bi obstajala, in ker tožniku tudi ni mogoče očitati kakšnega drugega protipravnega ravnanja (deliktno ravnanje ugotovljeno s pravnomočnimi odločbami pristojnih organov), po presoji sodišča ni mogoč zaključek, da se tožnik domnevno ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Na navedeno ugotovitev delno nakazuje tudi osebno delovno dovoljenje, ki je bilo tožniku izdano 6. 5. 2011, za čas od 22. 3. 2011 do 21. 3. 2014, za katerega izdajo morajo biti prav tako izpolnjeni določeni zakonski pogoji, ki se nanašajo na ravnanje prosilca po pravnem redu RS.

Glede dolga, ki ga je imela iz naslova neporavnanih davčnih odtegljajev družba B. d.o.o. v višini 4.078,26 EUR dne 22. 6. 2011, v kateri je bil tožnik zaposlen kot prokurist (navedeni znesek je sicer po izdaji izpodbijane odločbe poravnan), sodišče ugotavlja, da prokurist glede na določbo 33. člena ZGD-1 ni zakoniti zastopnik, temveč je pooblaščenec stranke. Gre za posebno obliko splošnega poslovnega pooblastila, ki ga podeli gospodarska družba eni ali več osebam po postopku določenem v aktu o ustanovitvi (prvi odstavka 33. člena ZGD-1). Obseg prokure je določen v prvem odstavku 35. člena ZGD-1 in obsega opravljanje vseh pravnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odtujitve in obremenitve nepremičnin. Ta določba ureja pooblastilo prokuristov na materialno pravnem področju in bi moral organ prve stopnje ugotoviti, ali sodi obveznost plačila prispevkov med tista pravna dejanja, ki spadajo v zgoraj navedeno pravno sposobnost družbe. Po presoji sodišča je tudi utemeljen tožbeni ugovor, da gre za pravilno izvrševanje nalog skladno z navodili organa upravljanja družbe in izvrševanje naložene obveznosti, ki izhaja iz obsega podeljene prokure. Utemeljen je tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe ne izhaja, na podlagi katerih zakonskih določb in morebitnih določb v ustanovitvenem aktu družbe B. d.o.o. izhaja obveznost tožnika, med drugim tudi za poplačilo prispevkov zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Zgolj navedba, da je tožnik kot prokurist za te obveznosti odgovoren, ne zadostuje za ugotovitev, da se domnevno ne podreja pravnemu redu RS.

Glede na navedeno, je sodišče v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.