Jedro

Dolžnik v ugovoru priznava obstoj in višino terjatve in ne navaja nobenih dejstev v smeri neobstoja terjatve, ki je predmet konkretnega izvršilnega postopka. V posledici tega pa tudi ne navaja dejstev v smeri preprečitve izvršbe, kar je edino možno navajati kot ugovorni razlog, zato je njegov ugovor neobrazložen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 5.8.1999 na podlagi verodostojne listine dovolilo izvršbo zaradi izterjave 188.536,50 SIT s pripadki. Stroške upnika je odmerilo na 10.500,00 SIT.

Proti sklepu je dolžnik ugovarjal, da denarja ni dvigoval z namenom, da ga ne bi vrnil. V tistem času je bil v finančnih težavah, saj se je razšel s svojo ženo in vse, kar je imel, je ostalo pri njej.

Situacija se je začela spreminjati šele v maju 1999, ko se je zaposlil. Glede na povedano sodišče prosi za podaljšanje roka za poravnavo dolga, ki bi ga odplačeval obročno. Obenem prosi tudi za oprostitev plačila izvršilnih stroškov, saj njegova plača komaj zadošča za njegovo preživetje.

Na dolžnikov ugovor je upnik odgovoril, da dolžnik le opisuje svojo finančno situacijo, ne navaja pa nobenih dejstev in ne prilaga nobenih dokazov, s katerimi bi ugovor utemeljeval. Dolžnik sploh ne ugovarja temelju in višini zahtevka. Svojo vlogo je res naslovil kot ugovor, vendar jo je smiselno mogoče razumeti kot predlog za odlog izvršbe in predlog za oprostitev plačila sodnih stroškov, s čimer pa se upnik ne strinja.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je dolžnik ugovarjal proti dovolilnemu delu sklepa o izvršbi, njegov ugovor pa štelo kot neutemeljen in ga poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (3.odstavek 62.člena in 3.odstavek 58.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik v ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni navedel, v katerem delu ga izpodbija, zato je v skladu s 1.odstavkom 62.člena ZIZ potrebno šteti, da je sklep izpodbijal v celoti. Dolžnik pa svojega ugovora ni obrazložil. Po določbi 2.odstavka 53.člena ZIZ mora namreč dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in zanje predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazložen in zato neutemeljen. Dolžnik v ugovoru ni navedel dejstev, s katerimi bi ga utemeljeval v smeri neobstoja terjatve, ki je predmet tega postopka, in v posledici tega tudi ne v smeri preprečitve izvršbe za izterjavo te terjatve, kar je edino možno navajati kot ugovorni razlog (55.člen ZIZ). V tej smeri tudi ni predložil nobenega dokaza. Dolžnik namreč smiselno priznava obstoj in višino v tej izvršilni zadevi uveljavljane terjatve. Ker se tak ugovor po določbi 2.odstavka 53.člena ZIZ šteje kot neobrazložen, je sodišče prve stopnje s tem, ko je dolžnikov ugovor poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi, ravnalo v skladu s 5.odstavkom 62.člena ZIZ. Ker se neobrazložen ugovor po določbi 2.odstavka 53.člena ZIZ šteje kot neutemeljen in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2.odstavkom 360.člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, ZPP) v zvezi s 366.členom ZPP in 15.členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo dolžnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2.točka 365.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

V pojasnilo dolžniku z ozirom na njegove pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je za odločitev o predlogu za oprostitev plačila izvršilnih stroškov v skladu s 1.odstavkom 169.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ stvarno pristojno sodišče prve stopnje.