Jedro

Če pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog, da v sodni praksi sodišč druge stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ni enotnosti, Vrhovno sodišče RS pa o tem še ni odločalo, mora v pritožbi navesti odločitve drugostopenjskega sodišča, ki kažejo na različnost odločanja in utemeljiti, v čem se kaže zatrjevana različnost v odločanju. Vrhovno sodišče RS je sprejelo številne odločbe v zvezi z razlago 112. člena ZDR, drugostopenjsko sodišče pa je odločilo v skladu s to prakso, zato zatrjevana neenotnost sodne prakse ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožnik je potem, ko je toženo stranko dne 21.7.2004 pisno opomnil, da mu je za mesece april, maj in junij 2004 izplačala plačo z zamudo, dne 27.7.2004 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 362.385,25 SIT iz naslova odpravnine in 124.670,00 SIT iz naslova odškodnine za odpovedni rok. Ugodilo je le zahtevku na plačilo 8.500,00 SIT za licenco za varnostnika. Ugotovilo je, da je tožena stranka po opominu za plačilo plače za mesec junij 2004 v zakonskem roku izpolnila svojo obveznost, zato ni bilo pogojev za izredno odpoved PZ po 4. alineji prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR).

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je tožniku prisodilo odpravnino in odškodnino. Določbo 112. člena ZDR je razlagalo tako, da delavec ne izgubi pravice do izredne odpovedi PZ, če delodajalec v osmih dneh po prejemu opomina izpolni svojo obveznost na plačilo plače. Bistveno je, da so za odpoved PZ podani pogoji iz 4. alineje prvega odstavka navedenega člena. Ti pogoji so bili podani. Sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, ker je ugotovilo, da za to niso podani pogoji po prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1).

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navajala je, da v tej zadevi gre za pravno vprašanje, ali ima tožnik pravico do odpravnine in nadomestila plače zaradi izredne odpovedi. Sodna praksa delovnih sodišč je o tem vprašanju različna, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Tožena stranka je tožniku izplačala dolgovano plačo tistega dne, ko je prejela pisni opomin, izredno odpoved pa je tožnik podal štiri dni potem. Vrhovno sodišče bo moralo sprejeti stališče o razlagi pojma pisnega opomina na izpolnitev obveznosti pred izredno odpovedjo PZ, ki jo da delavec in o pravočasnosti odpovedi v zvezi s tem.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP), v zvezi z odločbama US RS št. U-I-55/04-10 in Up-90/04-15 z dne 6.4.2006, je bila pritožba vročena nasprotni stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje dopusti revizijo, "če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo". Tretji odstavek 32. člena ZDSS-1 določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje, da ne dopusti revizije, dovoljena pritožba le iz razloga po 2. alineji prvega odstavka navedenega člena. V dosedanji sodni praksi je to sodišče v številnih zadevah (na primer sklepi: VIII Pri 5/2005 z dne 22.11.2005, VIII Pri 1/2006 z dne 41.2.2006 in VIII Pri 2/2006 z dne 14.2.2006 in v pozneje sprejetih sklepih) sprejelo stališče, da mora pritožnik zaradi vsebine 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 v pritožbi točno navesti, od katerih odločitev Vrhovnega sodišča odstopa odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: VDSSL), ki jo izpodbija s pritožbo. Če uveljavlja razlog različnega odločanja na VDSSL, mora v pritožbi navesti odločitve navedenega sodišča, ki kažejo na tako različnost odločanja in utemeljiti, v čem se kaže takšna različnost odločanja. To sodišče je tudi v več zadevah prejelo stališče, da je za uspeh pritožbe, ki je vložena na podlagi 2. alineje 32. člena ZDSS-1, odločilno in bistveno le, ali so v pritožbi navedene okoliščine, ki izhajajo iz vsebine te določbe. Ni torej pomembno, katera pravna vprašanja so (lahko) pomembna za odločitev o predmetu spora, če se ta vprašanja ne nanašajo na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča in /ali VDSSL in če te konkretne odločitve niso navedene v pritožbi.

To sodišče je v zvezi z razlago določbe 112. člena, predvsem 4. alinejo prvega odstavka, odločilo v številnih zadevah (na primer: VIII Ips 365/2005 ter VIII Ips 28, 31, 32, 40, 107 in 108/2006). Praksa delovnih sodišč torej ni neenotna, odločitev VDSSL pa ne odstopa od navedenih odločitev Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je zaradi obrazloženega na podlagi določb 353. v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 odločilo kot v izreku.