Jedro

Podrejeni tožbeni zahtevek (tretji odstavek 182. člena ZPP), je postavljen pogojno: sodišče o njem odloči le, če zavrne primarni zahtevek. Če pa ugodi primarnemu zahtevku, o podrejenem zahtevku ne odloča, saj za to niso izpolnjene procesne predpostavke.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se delno spremenita, tako da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke P. d.o.o. L. proti toženi stranki O. O., o katerem je odločeno v prvem odstavku točke 1. prvostopenjske sodbe, ki se glasi: "Tožeča stranka P. d.o.o. L., L., je lastnik nepremičnin parc. št. 3520/2 dvorišče v izmeri 982 m2, poslovna stavba v izmeri 335 m2, vpisanih pri z.k. vl. št. 460 k.o..." V ostalem se revizija zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke P. d.o.o. L. (v nadaljevanju tožeča stranka), s katerim je uveljavljala, da je lastnica nepremičnine parc. št. 3520/2 vl. št. 460 k.o... in s katerim je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek O. O. (v nadaljevanju tožena stranka), po katerem sta neveljavni pogodba z dne 20.5.1994 in aneks z dne 28.7.1994, ter nadaljnji zahtevek za izročitev nepremičnine parc. št. 3520/2 vl. št. 460 k.o..., ki je predmet navedene pogodbe in aneksa. Ugotovilo je, da temelji lastninska pravica tožeče stranke na pogodbi z dne 20.5.1994 in aneksu z dne 28.7.1994, ki ju je za toženo stranko podpisal tedanji predsednik sveta Krajevne skupnosti O. dr. S. N.. Njegovo upravičenje za zastopanje Krajevne skupnosti O. kot pravne prednice tožene stranke je temeljilo na 3. členu statuta KS O. Na podlagi 7. in 11. alinee 29. člena statuta bi se prodaja spornih nepremičnin lahko opravila le na podlagi soglasja sveta KS. Toda ker je bila tožeča stranka pri sklepanju pogodbe v dobri veri, je ne morejo zadeti posledice napak, ki so nastale v sferi prodajalca. Ugotovilo je še, da pogodba ni bila navidezna in je ustvarila obveznosti za obe pogodbeni stranki. Tožeča stranka je kupnino plačala in s tem izpolnila svojo obveznost, tožena stranka pa ni omogočila zemljiškoknjižne izvedbe pogodbe. Ker je bilo ugodeno primarnemu zahtevku, o podrednem zahtevku ni bilo treba odločati. Razlogi za ugoditev zahtevku tožeče stranke pa so hkrati razlogi za zavrnitev nasprotnega zahtevka tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Pri tem se je glede zastopanja tožene stranke oprlo na 22. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo civilnemu oddelku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo na prvi stopnji napačno sojeno po pravilih za gospodarske spore. O podrejenem zahtevku tožeče stranke ni bilo odločeno. Podane so kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč podatkov o tem, ali je dalo Občinsko pravobranilstvo kakšne pripombe k pogodbi. Napačna je ugotovitev o dobri veri tožeče stranke. To izključuje izjava dr. S. N., da KS O. ne bo uveljavljala lastninskega deleža na sporni zgradbi. Izjava je bila potrebna, ker je tožeča stranka vedela, da dr. N. ni bil pooblaščen za prodajo. Tožena stranka v reviziji vztraja pri stališču, da je šlo za navidezno pogodbo. Napačno je bil uporabljen tudi 22. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Pogodbe namreč ni sklenila družbena pravna oseba, temveč nepooblaščena fizična oseba. V pravočasnem dodatku k reviziji tožeča stranka poudarja, da izrek o lastništvu ni utemeljen, ker manjka pridobitni način, gre pa za pogodbeni prenos lastninske pravice. Prekoračitev pooblastila bi bilo treba obravnavati po 87. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, vsebino in obliko pooblastila pa po 91. in 90. členu tega zakona. Navaja še, da bi voljo prodajalca lahko oblikoval le svet KS, nikakor pa ne sam predsednik KS. Tožena stranka ni naknadno odobrila posla.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača vse navedbe revizije in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija je utemeljena glede izreka o lastninski pravici tožeče stranke, v ostalem pa ne.

Tožena stranka utemeljeno opozarja na 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po katerem se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica z vpisom v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je dokazala pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, to sta pogodba z dne 20.5.1994 in aneks z dne 28.7.1994, nima pa pridobitnega načina - prav tega uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ki mu je ugodeno z drugim odstavkom 1. točke izreka prvostopenjske sodbe. Tožeča stranka le na podlagi pravnega posla lastninske pravice ni pridobila. Zato je izrek sodbe v prvem odstavku točke 1. prvostopenjske sodbe napačen. Revizijsko sodišče je v tem delu reviziji ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo obravnavani del tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je zadevo napačno obravnavalo kot gospodarski spor. To pa ni v ničemer vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Postopek je tekel pri pristojnem sodišču. Tožena stranka ni navedla ničesar o tem, da svojih procesnih pravic ni mogla uresničevati enako, kot bi jih v postopku, v katerem ne veljajo posebnosti gospodarskih sporov.

Podrejeni tožbeni zahtevek (tretji odstavek 182. člena ZPP) je postavljen pogojno: sodišče o njem odloči le, če zavrne primarni zahtevek. Če pa ugodi primarnemu zahtevku, o podrejenem zahtevku ne odloča, saj za to niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni odločalo o podrejenem zahtevku, ki je bil postavljen za primer, če bi sodišče upoštevalo ugovore tožene stranke glede veljavnosti pogodbe in ne bi ugodilo primarnemu zahtevku. V zvezi s tem je treba dodati, da tudi po revizijski spremembi z zavrnitvijo dela primarnega zahtevka niso izpolnjene predpostavke za odločanje o podrejenem zahtevku, ker bo tožeča stranka tudi po spremenjeni odločitvi pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninanh, to pa izključuje njen denarni zahtevek za povračilo vrednosti te nepremičnine.

Ni utemeljen revizijski ugovor, da ni podatkov o tem, ali je tedanje javno pravobranilstvo dalo pripombe k pogodbi ali ne. Če bi bile pripombe dane in bi to vplivalo na veljavnost pogodbe, bi morala tožena stranka to določno navesti in predlagati dokaze v postopku na prvi stopnji. V revizijskem postopku dejanskega stanja ni mogoče dopolnjevati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na nobeni stopnji sojenja pa ni mogoče upoštevati nedoločnih navedb, s katerimi se brez trditev in dokaznih predlogov omenjajo neka možna dejstva.

Ugotovitev o dobri veri tožeče stranke se nanaša na dejansko stanje. Tega v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Argumentacija revizije o tem vprašanju tudi sicer ni sprejemljiva: kasnejša listina takšne vsebine, kakršno zatrjuje revidentka, ne bi mogla vplivati na presojo o dobrovernosti tožeče stranke v času sklepanja pogodbe; če dr. N. ni bil pooblaščen za sklenitev pogodbe, velja enako za izjavo o lastništvu.

Povsem napačno je revizijsko stališče, da je pogodbo sklenil dr. N. kot fizična oseba. V pogodbi z dne 20.5.1994 in aneksu z dne 28.7.1994 je kot pogodbena stranka navedena Krajevna skupnost O.. Enako je navedeno na mestu, določenem za podpise pogodbenih strank. Navedeno je še, da Krajevno skupnost O. kot prvo pogodbeno stranko zastopa predsednik krajevne skupnosti dr. S. N.. Pogodba je opremljena z žigom Krajevne skupnosti O.. Pri takem stanju stvari je navedba, da je pogodbo sklenil dr. N. kot fizična oseba, brez vsake osnove.

Statut Krajevne skupnosti O. v tretjem členu določa, da krajevno skupnost predstavlja in zastopa predsednik sveta. Glede na takšno določbo je bil dr. S. N. kot predsednik sveta KS O. statutarni zastopnik te krajevne skupnosti. Kot tak je navzven predstavljal in zastopal krajevno skupnost. V skladu s tem je tudi podpisoval pogodbe za krajevno skupnost. Pogodbeni partnerji krajevne skupnosti, v obravnavanem primeru tožeča stranka, so se smeli upravičeno zanašati na to, da predsednik sveta KS kot zastopnik KS izraža njeno poslovno voljo. Na podlagi 22. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je dr. N. kot predsednik sveta KS veljavno sklepal pravne posle za KS in sprejemal obveznosti zanjo. Sedma in deveta alinea 29. člena statuta KS O., po katerih svet KS upravlja z družbeno lastnino ter sklepa o nabavi in prodaji osnovnih sredstev, ureja notranja razmerja v KS. Za razmerja z drugimi pa je pomemben tretji odstavek 3. člena statuta, po katerem predsednik sveta predstavlja in zastopa KS. Zato gre v obravnavanem primeru za okoliščine, ki jih ureja 22. člen ZOR. Dr. N. je bil statutarni zastopnik KS O. in je v zunanjih razmerjih zastopal in predstavljal KS. Ker ni ravnal v skladu s sedmo in deveto alineo 29. člena statuta KS, pogodba ne bi veljala, če bi tožeča stranka za to vedela ali morala vedeti. Ker je bila ugotovljena njena dobra vera, pogodba velja (drugi odstavek 22. člena ZOR).

O tem, da pogodba ni bila navidezna, navajata sodbi prve in druge stopnje pravilne razloge. Proti navideznosti zlasti govori dejstvo, da je bila pogodba izpolnjena. Tožeča stranka je plačala kupnino, ki jo je pravna prednica tožene stranke brez pripomb sprejela. Dopuščala je, da je tožeča stranka prevzela prodano nepremičnino v svojo posest in v skladu z gradbeno dokumentacijo tam zgradila objekt. Glede na navedeno uveljavljanih revizijskih razlogov ni, prav tako ne razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP in na drugem odstavku 154. člena ZPP. V revizijskem postopku sta stranki uspeli deloma, zato morata kriti vsaka svoje stroške tega postopka.