Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da je prvotoženki na podlagi 1. odst. 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 5/82 in 14/84) prenehala stanovanjska pravica, ker se je iz spornega stanovanja dne 26.5.1989 izselila in ga na podlagi podstanovalske pogodbe v celoti oddala drugotoženki. Sodišči pa sta nadalje ugotovili, da se je prvotoženka izselila že pred vložitvijo tožbe, pohištvo, ki je ostalo, pa je prodala drugotoženki. Zato je bil pravilno pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvotoženko.

Pravilno je bil tudi pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženko. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prvotoženka, kot imetnica stanovanjske pravice, sporno stanovanje s pogodbo, sklenjeno med toženkama dne 26.5. 1989, v celoti oddala v podnajem drugotoženki, ki je v stanovanju potem ves čas stanovala. Ker je bila tožba vložena dne 13. 5. 1992 - torej po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91-I), ki je začel veljati dne 19.10.1990, terjajo navedene ugotovljene okoliščine presojo sporne zadeve z vidika določil novega stanovanjskega zakona (158. člen SZ). SZ pa v 149. členu določa, da se v primeru, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, šteje, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal, pri čemer pa ne smejo biti podane okoliščine iz tretjega odstavka 58. člena prej veljavnega ZSR. Bistvo takšne zakonske ureditve je torej v tem, da v primeru, ko je imetniku stanovanjske pravice prenehala stanovanjska pravica, ker je oddal drugemu stanovanje v celoti v podstanovalsko razmerje (1. odst. 58. člena ZSR), uživa pravno varstvo v smislu določil novega stanovanjskega zakona namesto prejšnjega imetnika stanovanjske pravice tako vseljena oseba. Pravno nepomembne so zato revizijske navedbe, da na drugotoženko ni mogla "preiti stanovanjska pravica", ker jo je prvotoženka izgubila že pred uveljavitvijo novega stanovanjskega zakona. Primeri, ko je uporaba tega zakonskega določila izključena (primeri odsotnosti imetnika stanovanjske pravice iz stanovanja iz 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih) pa v dokaznem postopku niso bili ugotovljeni.

V spornem primeru je zadoščeno tudi nadaljnjemu pogoju iz cit. zakonskega določila - drugotoženka je namreč stalno prebivala v stanovanju do uveljavitve zakona že več kot dve leti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj se ugotovi, da je stanovanjsko razmerje na stanovanju št. ... prenehalo in da sta ga toženi stranki dolžni izprazniti in s ključi praznega oseb in stvari vrniti tožeči stranki. Ugotovilo je, da se je prva toženka iz stanovanja izselila že pred vložitvijo tožbe in tudi nima več v stanovanju svojih stvari, ker jih je prodala drugi toženki. Druga toženka pa je več kot dve leti kot podnajemnica živela v stanovanju in s tem na podlagi 149. člena Stanovanjskega zakona pridobila stanovanjsko pravico.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo. V razlogih je navedlo, da ker prvotoženka v stanovanju ne stanuje več in v njem tudi nima več svojih stvari, ji je po 58. členu prej veljavnega ZSR prenehalo stanovanjsko razmerje. Tožeča stranka glede na te dejanske ugotovitve nima pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko. Pravilno je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko; ta je od 26. 5. 1989 do vložitve tožbe dne 14.5.1992 v stanovanju živela več kot dve leti brez veljavnega naslova oz. kot podnajemnica, vendar pa je tožeča stranka zamudila dvoletni rok za vložitev tožbe na izselitev tako po določilih prej veljavnega ZSR kot tudi po določilu 49. člena Stanovanjskega zakona. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se obe odločbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se odločba 49. člena Stanovanjskega zakona, na katerega se pri navajanju dvoletnega roka za vložitev tožbe sklicuje drugostopno sodišče, nanaša na oddajo stanovanja podnajemniku in na stroške in najemnino. V konkretnem primeru pa je prvotoženka oddala drugotoženki stanovanje brez lastnikovega (tožničinega) soglasja. O dvoletnem roku za vložitev tožbe govori določilo 149. člena cit. zakona. Navedeni rok pa ni potekel. V rok se namreč ne more šteti čas, ko je drugotoženka s protipravnim dejanjem (zamenjavo ključavnice) onemogočala uporabo in vstop v sporno stanovanje prvotoženki. Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona je prvotoženki zaradi neuporabe stanovanja več kot 6 mesecev in oddaje celotnega stanovanja podnajemniku prenehalo stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju po samem zakonu. Zato stanovanjska pravica tudi na podnajemnico ni mogla preiti. Do uveljavitve tega zakona navedeni dvoletni rok tudi še ni potekel. Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer v reviziji izpodbija tudi del odločitve, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvotoženko, pri čemer pa le na splošno uveljavljanega očitka zmotne uporabe materialnega prava v razlogih revizije ne obrazloži. Revizijsko sodišče pritrjuje pravnomočni odločitvi, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvotoženko iz naslednjih razlogov: Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da je prvotoženki na podlagi 1. odst. 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 5/82 in 14/84; v nadaljevanju: ZSR) prenehala stanovanjska pravica, ker se je iz spornega stanovanja dne 26.5.1989 izselila in ga na podlagi podstanovalske pogodbe v celoti oddala drugotoženki. Sodišči pa sta nadalje ugotovili, da se je prvotoženka izselila že pred vložitvijo tožbe, pohištvo, ki je ostalo, pa je prodala drugotoženki. Zato je bil pravilno pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvotoženko. Pravilno je bil tudi pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženko. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prvotoženka, kot imetnica stanovanjske pravice, sporno stanovanje s pogodbo, sklenjeno med toženkama, v celoti oddala v podnajem drugotoženki, ki je v stanovanju potem ves čas stanovala. Ker je bila tožba vložena dne 13. 5. 1992 - torej po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91-I; v nadaljevanju: SZ), ki je začel veljati dne 19.10.1990, terjajo navedene ugotovljene okoliščine presojo sporne zadeve z vidika določil novega stanovanjskega zakona (158. člen SZ). SZ pa v 149. členu (in ne v 49. členu kot očitno pomotno navaja sodišče druge stopnje) določa, da se v primeru, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, šteje, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal, pri čemer pa ne smejo biti podane okoliščine iz tretjega odstavka 58. člena prej veljavnega ZSR. Bistvo takšne zakonske ureditve je torej v tem, da v primeru, ko je imetniku stanovanjske pravice prenehala stanovanjska pravica, ker je oddal drugemu stanovanje v celoti v podstanovalsko razmerje (1. odst. 58. člena ZSR), uživa pravno varstvo v smislu določil novega stanovanjskega zakona namesto prejšnjega imetnika stanovanjske pravice tako vseljena oseba. Pravno nepomembne so zato revizijske navedbe, da na drugotoženko ni mogla "preiti stanovanjska pravica", ker jo je prvotoženka izgubila že pred uveljavitvijo novega stanovanjskega zakona. Primeri, ko je uporaba tega zakonskega določila izključena (primeri odsotnosti imetnika stanovanjske pravice iz stanovanja iz 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih) pa v dokaznem postopku niso bili ugotovljeni.

V spornem primeru je zadoščeno tudi nadaljnjemu pogoju iz cit. zakonskega določila - drugotoženka je namreč stalno prebivala v stanovanju do uveljavitve zakona že več kot dve leti. Po ugotovitvah obeh sodišč se je drugotoženka vselila v sporno stanovanje dne 26.5.1989, novi stanovanjski zakon pa je začel veljati dne 19.10.1991. Revizijske trditve, da se v obdobje dveh let ne more šteti čas, ko je drugotoženka nasilno ravnala (zamenjala ključavnico) tako, da prvotoženka ni mogla v stanovanje, pa posegajo v dejansko podlago sodb sodišč prve in druge stopnje, ki takih okoliščin, ki so nastale po izselitvi prvotoženke iz spornega stanovanja, nista ugotovili. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, revizijsko sodišče teh trditev ni moglo upoštevati (3. odst. 385. člena ZPP).

Glede na povedano in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).