Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06182-3716/2021-3 z dne 15. 2. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi poteka roka dalje do plačila. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba in dosedanji potek upravnega postopka

1.Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju: prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), odločil, da mora tožnik kot zavezanec - družba za ravnanje z odpadno embalažo do 5. 3. 2022 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov (v nadaljevanju: IJS), A., d.o.o. iz lokacije Zbirnega centra B. v ..., zagotoviti prevzem 6,52 ton ostale odpadne embalaže (klas. številka odpadka 15 01 06; v nadaljevanju MKOE), ki jo je A., d. o. o., na dan 30. 11. 2021, predhodno skladiščila v Zbirnem centru B. v ... (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da mora tožnik takoj po odpravi nepravilnosti o tem pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe glede količine (ne)prevzete MKOE v obdobju januar - november 2021 pri A. izhaja: i.) da je A. v obdobju od 1. 1. 2021 do 30. 11. 2021 skupno zbrala 776,21 ton MKOE, od tega 513,491 ton MKOE od 1. 1. 2021 - 30. 4. 2021 ter 262,721 ton MKOE v obdobju 1.5. 2021 -30.11.2021; ii.) da je tožnik v obdobju 1. 1. 2021 - 30. 11. 2021 prevzel 54,72 ton MKOE, čeprav naj bi njegova obveznost glede na delež 7,89 % znašala dejansko 61,24 ton MKOE. Razlika med domnevno skupno obveznostjo ter dejansko prevzeto MKOE s strani tožnika predstavlja nezadostno prevzeto MKOE (6,521 ton MKOE). Iz izpodbijane odločbe je še razvidno, da prvostopenjski organ celotno premalo prevzeto količino MKOE (6,52 ton) pripisuje obdobju prevzemanja od 1. 1. 2021 - 30. 4. 2021 in hkrati ugotavlja, da je tožnik v obdobju 1. 5. 2021 - 30. 11. 2021 prevzel (celo) več MKOE, kot je znašala njegova obveznost; tožniku se še očita, da naj ne bi pravočasno prevzel premalo prevzete količine MKOE glede na prejeto obvestilo o več kot 80 % zasedenosti skladiščnega prostora v zbirnem centru B. Prvostopenjski organ se ob tem sklicuje na novelo ZVO-1J, ki se uporablja od 1. 1. 2021, ter navaja, da so z njo že na zakonski ravni določene nekatere obveznosti proizvajalcev izdelkov glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju PRO), in glede financiranja tega ravnanja. ZVO-1 sedaj določa tudi obveznost združenja proizvajalcev izdelkov ali druge gospodarske družbe, ki jo proizvajalci pooblastijo za izpolnitev obveznosti PRO, glede prevzemanja vseh odpadkov, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO.

3.Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, ki se je vodil pred prvostopenjskim organom na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju: MOP) št. 0612-136/2021-3 z dne 23. 11. 2021, s katero je bila odpravljena prej izdana inšpekcijska odločba prvostopenjskega organa št. 06182- 1714/2021-4 z dne 2. 7. 2021 glede prevzemanja MKOE pri A. zoper tožnika, s katero mu je bilo naloženo, da je dolžan prevzeti pri A. za čas 1. 1. 2021 -30. 4. 2021 še 21,63 t MKOE.

4.Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo pri Ministrstvu za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo; v nadaljevanju toženka), ki je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo s ponovitvijo razlogov in obrazložitve prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi ter z navedbami, da naj tožnik ne bi izkazal nepravilnosti in neutemeljenosti podatkov, ki jih je podal prvostopenjski organ.

Bistvene navedbe strank v tem postopku

5.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je prvostopenjski organ v zadevi odločil brez upoštevanja in v nasprotju z vsebino pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja in ne glede na to, kakšna je količina mešane odpadne embalaže, ki so jo na trg dali proizvajalci, ki so za izpolnjevanje svoje PRO obveznosti v zvezi z odpadno embalažo pooblastili tožnika. Prvostopenjski organ je zmotno štel, da je obveznost DROE od 1. 1. 2021 dalje določena že s samim zakonom, ta pa naj bi določal tudi obseg obveznosti tožnika za prevzem vse odpadne embalaže. Izpostavlja, da je z okoljevarstvenim dovoljenjem obveznost tožnika kot DROE za zagotavljanje ustreznega ravnanja z embalažo omejena zgolj na količino embalaže, ki jo na trg dajo proizvajalci, s katerimi ima tožnik sklenjeno pogodbo o vključitvi v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo. Iz tega izhaja, da tožnik kot DROE ni dolžan prevzemati odpadne embalaže, ki takšne količine presega, niti ni v presežni količini dolžan zagotavljati prevzemanja odpadne embalaže na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Opozarja, da je razlaga organa, v skladu s katero naj bi bile DROE na podlagi dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 dolžne zagotavljati ustrezno ravnanje z vso odpadno embalažo (torej tudi z odpadno embalažo, ki presega količino embalaže, dane na trg s strani proizvajalcev, ki so vključeni v skupni sistem zagotavljanja ravnanja z odpadno embalažo posamezne DROE), ustavno neskladna in v nasprotju z Direktivo (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (v nadaljevanju Direktiva o odpadkih). Obveznosti DROE po mnenju tožnika ne morejo biti večje od seštevka obveznosti vseh posameznih proizvajalcev, ki so se vključili v njegov skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo. Trinajsti odstavek 20. člena ZVO-1, ki je bil sprejet z novelo ZVO-1J, po mnenju tožnika jasno določa in omejuje obveznost posamezne DROE na prevzemanje in zagotavljanje ravnanja s takšno količino odpadkov, kot so jih dali na trg v Republiki Sloveniji zavezanci oziroma proizvajalci, ki se vključujejo v skupni sistem posamezne DROE. Navaja, da je v inšpiciranem obdobju prevzel več mešane odpadne embalaže, kot so jo njegove stranke (zavezanci) v istem obdobju dali na trg, vendar organ tega dejstva sploh ni upošteval in se do njega niti ni opredelil.

6.Tožnik nadalje obrazloženo navaja, da mu v postopku ni bila dana možnost izjave o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Prav tako mu ni bila dana prava možnost udeležbe v postopku1, kar vse predstavlja bistveno kršitev načela zaslišanja strank (prvi odstavek 8. člena ZUP) ter pravil postopka po 2. in 3. tč. 2. odst. 237. čl. v zvezi z 7. in 9. čl. ZUP ter 1. odst. 29. čl. ZIN. Slednje kršitev postopka pa predstavljajo tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Izpostavlja, da je v izpodbijani odločbi nekritično in pravno zgrešeno ugotovljeno relevantno dejansko stanje brez dokaznih listin, ter da se izpodbijana odločba opira na dokumente (dokaze), ki mu nikoli niso bili vročeni v izjavo pred izdajo izpodbijane odločbe. Meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker je prvostopenjski organ v postopku nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zagrešil bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno uporabil materialno pravo zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Odločanje brez glavne obravnave

8.Sodišče v predmetni zadevi skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, V postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

9.Tožba je utemeljena.

10.Med strankama je sporno, ali je tožnik zavezan k prevzemu (še) 6,52 ton mešane odpadne embalaže (glede ne njegov 7,89 % delež celotne zbrane embalaže na podlagi Sklepa o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2021). Prav tako je sporno, ali je toženka tožniku kršila njegove procesne pravice - pravico do izjave (zaslišanja) ter udeležbe v postopku s tem, ko tožniku ni bila omogočena osebna udeležba na neposrednih procesnih dejanjih inšpektorata, in sicer na inšpekcijskem ogledu pri A. v zbirnem centru B. dne 16. 12. 2021, kjer je na drugi strani bila omogočena udeležba predstavniku A. (C. C.) in kjer je inšpekcijski organ pridobival izjave navedene predstavnice, na katero je oprl izpodbijano odločbo ter s tem, ko inšpekcijski organ ni pridobil in tožeči stranki ni vročil v izjavo tehtalne liste o zbrani MKOE pri A. v letu 2021 in tudi ne tehtalne liste domnevno prevzete MKOE pri A. ter tudi ne nobenih drugih listin o količini domnevno skladiščene MKOE na dan 30. 11. 2021, čeprav se izpodbijana odločba pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja opira prav na te podatke. Prav tako je sporno ali je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena v delu, ki pojasnjuje temelj obveznosti prevzemanja odpadne embalaže.

Glede ugovora bistvene kršitve pravil postopka

11.Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).2

12.Tretji odstavek 21. člena Uredbe je določal obveznosti IJS, da v primeru, če količina zbrane odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe predhodno skladišči v zbirnem centru, ali če količina odpadne embalaže, izločene iz mešanih komunalnih odpadkov, ki jo izvajalec javne službe skladišči v objektu za skladiščenje odpadne embalaže, presega 80 % količine odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe lahko hkrati predhodno skladišči glede na zmogljivost zbirnega centra ali hkrati skladišči glede na zmogljivost objekta za skladiščenje odpadne embalaže, mora o tem v treh delovnih dneh elektronsko obvestiti družbo za ravnanje z odpadno embalažo in pristojnega inšpektorja.

13.V obravnavanem primeru je inšpektorica dne 16. 12. 2021 opravila ogled pri IJS, na podlagi mesečnega poročila o zbrani in oddani komunalni odpadni embalaži za mesec november 2021 pri čemer je bila na ogledu prisotna le predstavnica IJS. Na kraju ogleda je bilo ugotovljeno, da pri IJS prevzema komunalno odpadno embalažo med drugim tudi tožnik, da je prostor za predhodno skladiščenje poln, skladiščna kapaciteta presega 80% količine odpadne embalaže, ki jo IJS lahko hkrati predhodno skladišči in da je tožnik do 30. 11. 2021 premalo prevzel ostale embalaže 15 01 06, v skupni količini 6,52 ton. O ogledu je bil sestavljeni zapisnik št. 06182-3716-2021-3 z dne 15. 2. 2021 iz katerega je razvidno, da tožnik pri njem ni sodeloval.

14.Toženka je postopek kontrole opravila na podlagi 157. člena ZVO-1, ki predpisuje, da se inšpekcijski nadzor opravlja na podlagi tega zakona in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki jih ne ureja ZIN uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navedeno pomeni, da je toženka pri vodenju postopka in pri odločanju, skladno z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), vezana na izoblikovane temeljne procesne garancije, ki strankam tudi pred upravnimi organi, ko ti odločajo o njihovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, zagotavljajo izvedbo poštenega postopka. Po uveljavljenih standardih velja postopek pred državnimi organi (tudi upravnimi) za poštenega, če je strankam v postopku (še pred izdajo odločbe) dana možnost (pisne ali ustne) izjave o vseh za odločitev pomembnih vprašanjih. Z namenom, da se zadeva na primeren način pred odločitvijo vsestransko razišče ter da med strankami in organom ni neraziskanih pravno pomembnih vprašanj, zakon predvideva določene institute, ki garantirajo poštenost postopka, vse z namenom, da se morebitna sporna vprašanja, nesporazumi ali nejasnosti, če je le mogoče, razrešijo še pred izdajo odločbe, s katero organ oblastno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Cilj je torej razjasnitev merodajnih dejstev v zadevi in uresničitev pravice do obrambe stranke, to je da ima stranka v postopku aktivno vlogo in da ni zgolj objekt postopka.

15.Po prvem odstavku 154. člena ZUP je ustna obravnava obvezna v zadevah, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali zaslišati priče ali izvedence. Ne glede na navedeno pa daje zakon uradni osebi, ki vodi postopek, možnost oziroma pooblastilo, da (bodisi po lastnem preudarku bodisi na predlog stranke) razpiše ustno obravnavo tudi tedaj, ko ta sicer po zakonu ni obvezna, če glede na okoliščine konkretne zadeve presodi, da bi bila njena izvedba (tako z vidika upravnega organa kot tudi stranke) koristna za razjasnitev zadeve. Kot poudarja pravna teorija, velja ustna obravnava za koristno zlasti v zapletenih zadevah, saj omogoča učinkovit dokazni postopek, pri katerem se lahko stranke že na obravnavi izjavijo o vseh pravno pomembnih dejstvih, tako pravnih kot dejanskih, izpodbijajo trditve nasprotnih strank ter ugotovitve upravnega organa, predlagajo svoje dokaze in aktivno sodelujejo ves čas postopka.3