Jedro

Če ni izkazano, da je delodajalec, pri kateremu sta delavca izpolnila pogoj šestmesečnega neprekinjenega dela, sklenil z novim delodajalecem sporazum o tem, da bo sorazmerni del regresa za tekoče leto delavcema izplačal novi delodajalec, je k plačilu celotnega regresa zavezan prvotni delodajalec, torej tisti, pri kateremu sta delavca izpolnila pogoj za pridobitev pravice do koriščenja letnega dopusta.

Izrek

: Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka vsakemu tožniku dolžna izplačati od bruto zneska 102.000,00 SIT obračunani neto znesek regresa za letni dopust z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.8.1996 dalje do plačila ter jima povrniti stroške postopka v znesku 81.609,00 SIT. Kar sta tožnika iz naslova višine regresa zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da sta tožnika v letu 1996 za delo pri toženi stranki v celoti pridobila pravico do izrabe letnega dopusta in v tej posledici v celoti tudi pravico do plačila pripadajočega regresa za letni dopust. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku tožnikov iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je tožnikoma v letu 1996 pri njej prenehalo delovno razmerje, pri čemer sta se takoj zaposlila pri novih delodajalcih, zaradi česar imata v skladu z določbo 59. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) pravico plačila samo do sorazmernega dela regresa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njun zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določbo 44. čl. takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) pripada delavcu regres za letni dopust enkrat letno in se izplača do konca meseca julija, pri čemer je pravica delavca do izplačila regresa vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Po določbi 1. odst. 57. čl. ZDR ima delavec pravico izrabiti letni dopust, ko mu poteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev. Če delavec v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ne izpolni tega pogoja, ima pravico do letnega dopusta sorazmerno času, prebitem na delu (2. odst. 57. čl. ZDR). V skladu z določbo 59. čl. ZDR delavec izrabi letni dopust pri delodajalcu, kjer je pridobil pravico do njegove izrabe. Če delavec sklene delovno razmerje pri drugem delodajalcu, mu je delodajalec, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje, dolžan zagotoviti najmanj sorazmerni del letnega dopusta, preostali del pa delodajalec, kjer je delavec na novo sklenil delovno razmerje. V konkretnem primeru sta oba tožnika v letu 1996 pridobila pri toženi stranki pravico do izrabe letnega dopusta in v tej posledici pravico do celotnega plačila regresa, saj sta bila pred prenehanjem delovnega razmerja zaposlena pri toženi stranki več kot 6 mesecev. Ne glede na takšno dejstvo, pa glede dejstva, na katerega opozarja pritožba, da je v navedenem letu tožnik v celoti oz. tožnica pretežno izrabila pripadajoči letni dopust in sta se v nadaljevanju zaposlila drugje in sicer tožnik kot samostojni kmetovalec, tožnica pa v drugi organizaciji, v sporu ni izkazano, da bi tožena stranka z tožničinim novim delodajalcem sklenila kakršenkoli sporazum o izrabi preostalega letnega dopusta za leto 1996 oz. morebiten dogovor o plačilu sorazmernega dela obveznosti iz naslova pripadajočega regresa. Ker navedeno ni izkazano, je v celoti pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da je za plačilo celotnega regresa za leto 1996 zavezana tožena stranka, pri kateri sta tožnika pridobila pravico do izrabe letnega dopusta. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).