Jedro

Tožeča stranka je primarni tožbeni zahtevek modificirala tako, da mora tožena stranka iz vrednosti nepremičnega premoženja, ki ga sestavlja 43 parcelnih številk (natančno opredeljenih) prednostno, po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka, plačati celotno v stečajnem postopku priznano terjatev 1.104.094,29 EUR pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja. Tožnica s tako modificiranim tožbenim zahtevkom dejansko uveljavlja pravico do ločenega poplačila njene terjatve iz točno določenega nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika, enako kot bi uveljavljala svojo zastavno pavico na tem premoženju. Gre za primerljivo situacijo, kot jo ureja 43. člen ZPP, po katerem se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse opr. št. XI Pg 2424/2011 z dne 27.11.2012 ugodilo in izpodbijani plačilni nalog glede plačila obveznosti sodne takse v znesku 855,00 EUR razveljavilo, glede obveznosti plačila sodne takse v znesku 2.420,00 EUR pa je plačilni nalog ohranilo v veljavi.

2. Navedeni sklep je pravočasno s pritožbo izpodbijala tožeča stranka v delu, v katerem njenemu ugovoru ni bilo ugodeno, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njenemu ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in plačilni nalog razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica zmotno meni, da je sodna taksa za postopek odmerjena previsoko, ker bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri takse vrednost spora, kot je bila navedena v tožbi v višini 82.000,00 EUR, saj o vrednosti spora, ki bi bila drugačna, ni bilo odločeno.

5. Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 10.12.2011, je primarni tožbeni zahtevek, ki ga je postavila na ugotovitev, da v korist tožnice obstoji terjatev 1.104.094,29 EUR do tožene stranke, ki se plača prednostno po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka pred plačilom ostalih upnikov, modificirala tako, da mora tožena stranka iz vrednosti nepremičnega premoženja, ki ga sestavlja 43 parcelnih številk (natančno opredeljenih) prednostno, po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka, plačati celotno v stečajnem postopku priznano terjatev 1.104.094,29 EUR pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja. Tožnica s tako modificiranim tožbenim zahtevkom dejansko uveljavlja pravico do ločenega poplačila njene terjatve iz točno določenega nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika, enako kot bi uveljavljala svojo zastavno pavico na tem premoženju. Gre za primerljivo situacijo, kot jo ureja 43. člen ZPP, po katerem se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje. Pravna teorija namreč uporabo te določbe razširja tudi na tožbo za ugotovitev obstoja ali neobstoja zastavne pravice (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 228). Čim pa je tako, je prvostopenjsko sodišče skladno z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 v zvezi s 43. členom ZPP pravilno upoštevalo pri odmeri sodne takse vrednost terjatve, ki naj se po tožbenem zahtevku poplača iz določenega nepremičnega premoženja tožene stranke, torej znesek 1.104.094,29 EUR.

6. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da sodišče o višini spornega predmeta ni odločalo, zaradi česar mora veljati vrednost, ki jo je pritožnica navedla v tožbi. V vseh odločbah, ki jih je prvostopenjsko sodišče izdalo po prejemu tožničine pripravljalne vloge z dne 10.12.2011, je sodišče kot vrednost spornega predmeta navedlo znesek 1.104.094,29 EUR. Da je navedeni znesek upoštevalo kot vrednost spornega predmeta, je razvidno iz same odločitve sodišča v sklepu z dne 21.2.2012, s katerim je zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse in odločilo o odložitvi plačila le-te do izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Odločanje o tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodne takse, namreč sploh ne bi bilo potrebno, če bi sodišče sprejelo vrednost spornega predmeta, kot ga je tožnica navedla v tožbi, saj je glede na to vrednost tožnica sodno takso plačala v znesku 855,00 EUR.

7. Glede na to, da je tožnica tožbo umaknila, je prvostopenjsko sodišče skladno s tar. št. 1112 ZST-1, upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.104.094,29 EUR pravilo odmerilo sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 3.275,00 EUR in po ugovoru tožnice zoper izdani plačilni nalog s sedaj izpodbijanim sklepom pravilno upoštevalo že plačano takso v znesku 8.055,00 EUR tako, da je dolžna plačati še takso v znesku 2.420,00 EUR.

8. Ob povedanem se izkaže, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).