Jedro

Solastnik ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na stvari tudi proti drugemu solastniku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka spremeni tako, da se v tem obsegu v celoti pravilno glasi: „Toženec AG je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje ter na parc. št. 1195/1 k.o. X, postaviti vse kovinske stebre, ki so nosili mrežno ograjo, s katero je bil ograjen vrt na tej parceli in na njih namestiti mrežno ograjo, v roku 15 dni.

Toženec je dolžan plačati tožniku pravdne stroške v znesku 547,47 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Sicer se pritožba zavrne in sodba v 1. odst. 1. točke izreka, potrdi.

Toženec je dolžan tožniku povrniti pritožbene pravdne stroške v znesku 223,79 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec v časovnem obdobju od 22. do 27.5.2008 na parc. št. 1195/1, ki je v solasti pravdnih strank, požagal kovinske cevi – stebre, ki so nosili mrežno ograjo, s katero je bil ograjen vrt na delu te parcele in tako protipravno posegel v lastninsko pravico tožnika in da je toženec dolžan vzpostaviti na tej parceli prejšnje stanje tako, da vzpostavi vse kovinske stebre, ki so nosili mrežno ograjo, s katero je bil ograjen vrt, na njih namesti mrežno ograjo ter mu povrne pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 765,37 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da je kot solastnik vložil tožbo zato, ker je toženec na solastnem zemljišču samovoljno odstranil ograjo. Ravnal je v nasprotju z določili 99. in 100. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, pa tudi 67. člena SPZ, saj ravnanja toženca ni mogoče šteti kot posel rednega upravljanja in vzdrževanja solastne nepremičnine. Tudi ni pravilna ugotovitev sodišča, da betonski stebri niso bili trajno povezani z zemljiščem oziroma objektom. Zabetoniranje stebričkov ograje, je bilo nedvomno opravljeno z namenom trajne spojitve z nepremičnino. Ograja je stala v času dedovanja kot del zapustnikovega premoženja, te ograje ni nihče izločal iz zapuščine. Toženec tudi ni dokazal, da je prav on lastnik stebričkov, saj nakupa ni dokazoval z računom, niti z dokazom, da naj bi mu bili določeni zneski odtegnjeni od plače. V letu 1982, ko naj bi bila zgrajena ograja, je bil oče pravdnih strank lastnik zemljišča, na katerem je bila ograja postavljena. Tudi, če bi jo v celoti plačal toženec, je bila ta zgrajena za očeta, ki je kot lastnik zemljišča postal tudi lastnik z zemljiščem spojene ograje.

Pritožba je utemeljena.

Toženec priznava, da je v časovnem obdobju od 22. do 27.5.2008 na parceli št. 1195/1 k.o. X, ki je v solasti pravdnih strank, vsakega do 1/2, požagal kovinske cevi – stebre, ki so nosili mrežno ograjo, s katero je bil ograjen vrt na delu te parcele. Navaja pa, da je bila ograja njegova, zato v njegovem ravnanju ni nič protipravnega. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik svoje trditve o izključni lastnini ograje, tudi dokazal. Takšen zaključek pa je materialnopravno zmoten. Če že ni ograja, ki omejuje zelenjavni vrt od ostalega zemljišča (na katerem stoji tudi družinska hiša), sestavina zemljišča (1. odst. 16. člena v zvezi z 8. členom SPZ), pa je nedvomno pritiklina zemljišča (pritiklina je premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari – 1. odst. 17. člena SPZ). Če ni glede pritikline dogovorjeno drugače, ta deli usodo glavne stvari (2. odst. 17. člena SPZ). Nepremičnino, parc. št. 1195/1 k.o. X, sta pravdni stranki podedovali po očetu in sta tudi vpisani v zemljiški knjigi kot njena solastnika, vsak do 1/2. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo niti zatrjevano, da bi toženec ograjo izločal iz zapuščine kot svoje posebno premoženje. Toženec torej ni izkazal, da bi bilo glede pritikline dogovorjeno kaj drugega kot glede glavne stvari, zato ograja kot pritiklina deli usodo glavne stvari – je v solasti pravdnih strank, vsakega do 1/2. Solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar v solastnini (1. odst. 67. člena SPZ). Vse odločitve se morajo sprejemati sporazumno, ne glede na dejstvo, ali gre za redno ali izredno upravljanje (primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 366). Toženec je ograjo odstranil samovoljno, s čimer je bil tožnik v svoji (so)lastninski pravici moten (99. člen SPZ). Solastnik ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na stvari tudi proti drugemu solastniku (100. člen SPZ). Glede na povedano, upoštevaje, da toženec drugih ugovorov v tej pravdi ni postavil, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja solastne nepremičnine ugodilo (99. člen SPZ), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP). Tožba zaradi vznemirjanja lastninske pravice je namreč dajatvena, zato je sodišče prve stopnje zahtevek na ugotovitev protipravnega posega v lastninsko pravico tožnika, utemeljeno zavrnilo (1. odst. 1. točke izreka).

Ne glede na delno zavrnitev, pritožbeno sodišče šteje, da je tožnik v tej pravdi uspel v celoti (uspel je z bistvenim delom tožbenega zahtevka), zato mu je toženec dolžan povrniti celotne pravdne stroške (3. odst. 154. člena ZPP). Tožniku pripada 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za sestavo pripravljalne vloge, 300 točk za udeležbo na glavni obravnavi 6.5.2009, 50 točk za odsotnost pooblaščenca iz pisarne, skupaj 875 točk. Upoštevaje 2 % materialne stroške (17,5 točk) in 20 % DDV (175 točk), je to 1.067,5 točk oziroma 489,98 ali 490,00 EUR. Toženec je dolžan tožniku povrniti tudi takso za tožbo v višini 57,47 EUR, ni pa iz spisa razvidno, da bi bila plačana tudi taksa za sodbo, zato pritožbeno sodišče tožniku te postavke ni priznalo. Skupaj je tako toženec dolžan tožniku povrniti 547,47 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Glede na povedano pritožbeno sodišče šteje, da je tožnik tudi s pritožbo v celoti uspel, zato mu je toženec dolžan povrniti tudi te pravdne stroške. Tožniku pripada 375 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 7,5 točk in 20 % DDV, 75 točk, skupaj 457,5 točk oziroma 125,27 EUR. Skupaj s takso za pritožbo v višini 98,52 EUR, je tako toženec dolžan tožniku povrniti 223,79 EUR pritožbenih pravdnih stroškov.