Jedro

Glede na vse navedene prepoznave obdolženca v tem postopku, je v tej fazi brezpredmetna pritožbeno izpostavljena dilema, ali je na posnetkih resnično obdolženec in ali so priče res prepoznale pravo osebo, glede na to, da ga osebno ne poznajo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč glede na trenutne prepoznave (ne le oškodovancev, temveč tudi policistov, katerim je obdolženec znan iz prejšnjih postopkov) večja verjetnost, da je na posnetkih ravno obdolženec, kot verjetnost, da ni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za dva meseca, tj. do vključno 29. 8. 2025 do 12.35 ure.

2.Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi in pripor odpravi, oz. da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se odredi hišni pripor.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, zaključilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo podanost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ta izhaja iz doslej zbranih dokazov policije v predkazenskem postopku, ki so navedeni tudi v sklepu o uvedbi preiskave. Ob pregledu spisovnega gradiva je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sklep o uvedbi preiskave z dne 3.6.2025 (l. št. 225-230) v času izdaje izpodbijanega sklepa bil že pravnomočen. Kljub temu je sodišče bistveno vsebino teh dokazov povzelo na straneh 3 do 7 izpodbijanega sklepa. Glede na tam navedene razloge pritožbeno sodišče, v nasprotju z zagovornikom, nima pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja.

6.Utemeljenost suma tako med drugim izhaja iz zaseženih posnetkov varnostnih kamer s krajev izvršitve očitanih kaznivih dejanj, zavarovanih posnetkov varnostnih kamer na zgoščenkah in uradnih zaznamkov o opravljenih prepoznavah oseb po fotografijah. Zagovorniku se sicer postavlja vprašanje, ali so vsi posnetki bili pridobljeni skladno z zakonom, torej ali so bila povsod potrebna opozorila, da se prostor nahaja pod videonadzorom. Prav tako meni, da bi morala biti iz istega razloga iz spisa izločena tudi fotografija, ki jo je B. B. poslal policiji, saj iz dokazov ne izhaja, da je bila okolica kraja domnevne storitve kaznivega dejanja pod videonadzorom.

7.Morebitna nezakonitost dokazov lahko vpliva na presojo glede obstoja utemeljenega suma le v primeru, če je ta tako očitna, da je že na prvi pogled razvidno, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic oziroma na nezakonit način, kar pa v predmetni zadevi ni izkazano. V vseh primerih, ko bi presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin (kot je to v tem primeru, ko niti obramba ne ve, ali so bila povsod potrebna obvestila o videonadzoru), pa ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze. Gotovo pa bo treba v nadaljnjem postopku tudi temu vprašanju nameniti pozornost (v kolikor bo aktualno). V tem trenutku pa je v okviru tega pritožbenega postopka preuranjeno zahtevati dokončen odgovor na vprašanje zakonitosti dokazov.

8.Nadalje iz spisovnega gradiva izhaja, da so policisti in oškodovanci kot storilca prepoznali ravno obdolženega A. A. Tako ga je iz fotografije, ki jo je poslal B. B., prepoznal policist C. C., v postopku prepoznave oseb po fotografijah pa ga je kot storilca, ki ga je zalotila pri izvrševanju kaznivega dejanja, prepoznala tudi priča Č. Č. Ravno tako je bil s strani policistov PP ... prepoznan na posnetkih, in sicer glede očitanega kaznivega dejanja dne 23.4.2025 v trgovini Mercator na ..., v postopku prepoznave pa ga je kot storilca prepoznala D,. D. Obdolženec je bil prepoznan na posnetku varnostnih kamer pri oškodovanki E. E. Na podlagi pregleda posredovanih posnetkov varnostnih kamer in specifikacije odtujenih izdelkov pa je bilo ugotovljeno, da je kot storilca policist F. F. prepoznal ravno obdolženca (za kaznivo dejanje dne 14. 2. 2025, storjeno v trgovini Tuš Supermarket ... na naslovu ...). Obdolženi A. A. je bil na podlagi posnetkov varnostnih kamer lokala Branibor v ... prepoznan tudi kot storilec očitanega kaznivega dejanja z dne 24.2.2025.

9.Glede na vse navedene prepoznave obdolženca v tem postopku je v tej fazi brezpredmetna pritožbeno izpostavljena dilema, ali je na posnetkih resnično obdolženec in ali so priče res prepoznale pravo osebo, glede na to, da ga osebno ne poznajo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč glede na trenutne prepoznave (ne le oškodovancev, temveč tudi policistov, katerim je obdolženec znan iz prejšnjih postopkov) večja verjetnost, da je na posnetkih ravno obdolženec, kot verjetnost, da ni. Je pa v postopku že angažiran izvedenec za področje preiskav fotografij in posnetkov varnostnih kamer in bo še podrobnejša presoja dokazov stvar nadaljnjega postopka. Zagovornik pa ne more uspeti z navedbo, da obdolženec ni imel možnosti sodelovanja v postopku prepoznave in zato ta ni bila opravljena v skladu z zakonom. Po ustaljeni sodni praksi uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi oseb na policiji po fotografijah ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi ga bilo treba izločiti iz kazenskega spisa (VSRS sodba I Ips 34/2004 z dne 20. 1. 2005). Šlo je zgolj za prepoznavo pred policijo, kjer obdolženčeva navzočnost niti ni predvidena, vsekakor pa bo imel možnost sodelovati še v nadaljevanju postopka (v kolikor bo do tega prišlo).

10.Zagovornik nadalje trdi, da ni nobenega dokaza, da je obdolženec stopil na dvorišče oškodovanke D. D. in v hišo oškodovanke E. E. Navedeno ne drži, saj je D. D. dne 14. 5. 2025 na PP ... naznanila, da je tega dne okrog 6.20 ure pred vhodnimi vrati svoje v celoti ograjene in zavarovane hiše na naslovu ... zalotila neznanca, ki je pred tem očitno preplezal ograjo in betonsko škarpo višine 2 metra ter si na tak način omogočil vstop na dvorišče hiše, od koder se je skozi pritlična vrata povzpel v prvo nadstropje stanovanjske hiše do vhodnih vrat, kjer je bil s strani oškodovanke zaloten in pregnan. D. D. je v postopku prepoznave oseb po fotografijah kot storilca naznanjenega kaznivega dejanja poskusa velike tatvine prepoznala ravno obdolženega A. A. Da je obdolženi na ograjeno dvorišče stanovanjske hiše oškodovanke D. D. s premagovanjem večjih ovir vstopil prav z namenom protipravne prilastitve tujih premičnih stvari, pa poleg načina izvršitve očitno izhaja tudi iz dejstva, da je v nadaljevanju istega dne okrog 6.40 ure z istim namenom vlomil še v stanovanjsko hišo oškodovanke E. E. na ..., ki je od hiše oškodovanke D. D. oddaljena zgolj 200 metrov. Obdolženi A. A. je bil tudi v tem primeru kot storilec prepoznan na podlagi posnetkov varnostnih kamer.

11.Zagovornik izpostavi, da iz navedenih dokazov nikjer ne izhaja, kakšno orodje naj bi obdolženi uporabil pri dejanju dne 8.3.2025, ko se mu očita, da je z vzvodom odprl prtljažnik avtomobila Audi A6, last B. B. Po njegovem mnenju je tudi nelogično, da bi lahko kdor koli s primernim orodjem odprl prtljažnik zaprtega avtomobila, ne da bi se sprožil alarm. Glede tega dogodka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec B. B. na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon naznanil, da je (takrat neznani) storilec dne 8. 3. 2025 okrog 7.30 ure na parkirnem prostoru v neposredni bližini stanovanjske zgradbe na naslovu ..., pristopil do njegovega avtomobila znamke Audi, tip A6, reg. št. CE ... . B. B. je tudi povedal, da je iz posnetkov kamer videl, da je imel v rokah "nekakšen ključ oz. nekakšno napravo ali drug predmet za odpiranje vozil" (tako ZUKO z dne 4.5.2025). Tudi Č. Č. je povedala, da je skozi okno videla, kako se okoli avta "smuka nek moški" ter da brska po prtljažnem prostoru, ko pa se je zadrla, da se kraj snema, pa se je storilec umaknil od vozila. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen očitek obdolžencu, da je vlomil v prtljažni prostor s primernim orodjem na vzvod, v tej fazi postopka pa zagovornik posledično ne more ovreči utemeljenega suma niti za to kaznivo dejanje.

12.Glede na vse navedeno so neosnovani očitki zagovornika, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker iz priloženih dokazov po njegovem mnenju naj ne bi izhajalo, da je dejanje res storil obdolženec. Ob vseh navedenih in opisanih dokazih pritožbeno sodišče namreč pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je utemeljen sum podan.

13.Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da so razlogi v sklepu sodišče prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti (točka 10-11) jasni, logični in celoviti in jim v celoti pritrjuje, od odreditve pripora pa se tudi niso v ničemer spremenili. Zmotne so tako pritožbene navedbe, da ni podanih objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, kot tudi, da ni pojasnjeno, zakaj in proti komu obstaja ponovitvena nevarnost. Glede na obdolženčevo obsežno predkaznovanost, ko kontinuirano izvršuje kazniva dejanja zlasti zoper premoženje vse od leta 2011, pri tem pa ga niti izrečene pogojne obsodbe niti kazni zapora niso odvrnile od nadaljnjega delikventnega ravnanja, pritožbenega sodišča ne prepričajo navedbe zagovornika, da obdolženec ne predstavlja nevarnosti za premoženje ljudi oz. da je jasno, da kaznivih dejanj več ne bo ponavljal. Prav tako je treba poudariti, da je obdolženi brez zaposlitve in brez zadostnih sredstev za normalno življenje ter tudi ne izkazuje urejenega življenja. Bivališče ima prijavljeno samo na naslovu CSD ..., drugega stalnega ali začasnega bivališča pa nima. Na drugi strani pa vztrajno in kontinuirano izvršuje kazniva dejanja zoper premoženje, na podlagi česar je povsem logičen zaključek, da mu očitno to predstavlja vir premoženjske koristi. Ob tako ugotovljenih dejstvih povsem zbledijo pritožbene navedbe, da se obdolženec preživlja s pomočjo družine in prijateljev in ne z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zagovornik poudari domnevo nedolžnosti, ki v ničemer ni bila kršena, saj je prvostopenjsko sodišče zapisalo zgolj to, da so zoper obdolženca v teku še drugi postopki (v katerih je obtožnica že pravnomočna). Še zlasti trivialne so pritožbene navedbe, da si obdolženec s poskusi kaznivih dejanj zase ni pridobil nobene premoženjske koristi, upoštevaje, da je škoda, ki je nastala z (dokončanimi) kaznivimi dejanji, ocenjena na 4.000,00 EUR. Prejšnje življenje pa, v nasprotju s stališčem obrambe, vsekakor pomembno vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti in trditve, da odkar je bil izpuščen na prostost, ni izvrševal kaznivih dejanj, ali da je tokratni odrejeni pripor nanj občutno močneje vplival, ne morejo prepričati pritožbenega sodišča do te mere, da bi zaključilo, da ta priporni razlog ni podan. Pritožbena izvajanja se tako izkažejo kot neutemeljena in ne morejo izpodbiti prepričljivejših zaključkov senata.

14.Pritožbene navedbe pa ne vzbujajo nobenih resnih pomislekov v presojo o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora zoper obdolženca. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da varovanje premoženja oškodovancev nedvomno pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode, in posledično zavrača navedbe obrambe, da je obdolženčeva pravica do osebne svobode enaka s pravico oškodovancev do njihove osebne varnosti. Predlagani ukrep javljanja na policijski postaji nikakor ni primeren, saj je namenjen preprečitvi begosumnosti in zagotovitvi uspešne izvedbe postopka, ne pa odpravljanju ponovitvene nevarnosti. Prav tako ne more biti primeren predlagani ukrep hišnega pripora, saj bi se obdolženec vrnil v okolje, kjer že mnogo let kontinuirano izvršuje istovrstna kazniva dejanja (prav tako pa razen na CSD ... sploh nima prijavljenega stalnega ali začasnega bivališča in niti ni jasno, kje naj bi se po presoji obrambe ta ukrep izvrševal). Prav tako ni jasno, kaj ima zagovornik v mislih, ko predlaga, da bi obdolženca "ves čas spremljala policija". Zgolj pavšalno zatrjevanje družinskih in zdravstvenih okoliščin ter osebne stiske obdolženca, ki niso prav v ničemer konkretizirane, pa tudi ne vplivajo na sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

15.Po oceni pritožbenega sodišča je primeren čas podaljšanja pripora še za dva meseca. Ne glede na to, da procesna dejanja v postopkih, ko je zoper obdolženca odrejen pripor, potekajo hitro (v zadevi je že bilo zaslišanih 8 prič, še vedno pa jih mora biti nekaj zaslišanih) in da tako postopajo tudi izvedenci pri izdelavi izvedenskih mnenj (angažirani izvedenec ima v zadevi postavljen rok do 21.7.2025), je vendarle za dokončanje preiskave potreben določen čas in glede na običajni potek postopka ni mogoče pričakovati, da bi vsa procesna dejanja, ki so potrebna za zaključek preiskave in pripravo morebitne obtožnice, bila zaključena v bistveno krajšem času od dveh mesecev. Podaljšanje za dva meseca pa ne pomeni, da preiskava ne bi mogla biti zaključena že prej in ne izključuje možnosti, da bi lahko bila obtožnica vložena še pred iztekom časa, za katerega je zoper obdolženca podaljšan pripor z izpodbijanim sklepom. Zagovornik tako neutemeljeno nasprotuje podaljšanju pripora še za 2 meseca.

16.Glede na navedeno in ob izostanku kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza: