Jedro

Revidentka je univerzalna pravna naslednica tožene stranke je takšno nasledstvo določeno v zakonu, izhaja pa tudi iz sklepa registrskega sodišča. Zaradi tega so neutemeljeni revizijski ugovori glede pomanjkanja pasivne legitimacije in kršitve določbe 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Vprašanje, ali revidentka ima možnosti, da bi tožnike ponovno sprejela v delovno razmerje in jim plačala razliko plače, je lahko predmet morebitnega izvršilnega postopka, ne pa revizije.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo pri toženi stranki dne 1.10.1991 zaposlenih 191 delavcev, za 46 (torej za več kot 10 %) pa je bilo ugotovljeno, da njihovo delo trajno (v zaporednih 45. dneh) ni potrebno. Po določbi 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) je šteti, da gre za večje število delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno. Zaradi tega bi moral po enajstem odstavku 35. člena ZDR o prenehanju delovnega razmerja odločiti organ upravljanja, ne pa poslovodni organ, kot je bilo odločeno v zvezi s tožniki. Zato je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnikov, ugotovilo, da jim delovno razmerje ni prenehalo in da še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnike sprejme nazaj na delo, da jim za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela izplača plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi in jim povrne stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke. Strinjalo se je z obraložitvijo sodišča prve stopnje, da o prenehanju delovnega razmerja ni odločil pristojni organ.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP).

Po Zakonu o Kobilarni Lipica (Uradni list RS, št. 29/96, v nadaljevanju: ZKL), ki je začel veljati 1.6.1996 (pravilno:

15.6.1996), je revident sicer pravni naslednik tožene stranke - vendar ni prevzel premoženja in obveznosti tožene stranke, zato ni pasivno legitimiran v tem sporu.

Revident ne more prevzeti obveznosti tožene stranke, ker Republika Slovenija v ... ni vložila nobenih sredstev in ker ... opravlja dejavnosti neprofitno in v mejah proračunsko odobrenih sredstev. Tudi če bi revident prevzel obveznosti tožene stranke, tožnikov ne more sprejeti na delo, ker so pri njem vsa delovna mesta zasedena.

Revident pa tudi nima takšnih delovnih mest, ki bi jih lahko zasedli tožniki, ne more pa biti tudi zavezanec za plačilo denarnih terjatev. Navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana zato, ker je bila na drugi stopnji udeležena stranka, ki ne more biti pravdna stranka.

Revident je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo so tožniki navajali, da se je prejšnji ... samo preoblikoval v javni zavod, zato ni točno, da je prejšnja tožena stranka prenehala obstajati.

Navedena statusna sprememba ne more vplivati na obveznosti podjetja, ki so nastale pred preoblikovanjem.

Revizija ni utemeljena.

V 386. členu ZPP je določeno, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da navedena bistvena kršitev določ ZPP ni podana in da tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

ZKL v 1. točki prvega odstavka 17. člena med drugim določa, da Republika Slovenija prevzame ustanoviteljske pravice nad ..., ki nadaljuje z delom kot javni zavod z imenom ..., ki je pravna naslednica ... Tudi v prvem odstavku 21. člena ZKL je izrecno določeno, da je ... pravni naslednik ... Iz teh določb, pa tudi iz registrskega sklepa Okrožnega sodišča (v zbirki listin B 11), nedvomno izhaja, da je ... univerzalni pravni naslednik ..., kar pomeni, da je prevzela vse pravice in obveznosti pravne osebe, katere pravni naslednik je. Zato procesni ugovori (kršitev določbe 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP) in materialnopravni ugovori (pomanjkanje pasivne legitimacije) v reviziji niso utemeljeni.

Revizijsko sodišče zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP, ki mu nalaga preizkus izpodbijane sodbe tudi glede določb materialnega prava po uradni dolžnosti, v zvezi z uporabo in razlago določb 32. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) ugotavlja, da tudi te določbe niso bile zmotno uporabljene. Navedeni določbi ZDR sta nižji sodišči, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati in je torej revizijsko sodišče nanj vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), pravilno razlagali in ju tudi pravilno uporabili.

Vprašanji (ne)možnosti vrnitve tožnikov na delo in možnosti plačila denarnih terjatev, bosta lahko predmet morebitnega izvršilnega postopka (Zakon o izvršilnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/78 do 27/90, v nadaljevanju: ZIP), nista pa predmet revizije. Zato so revizijske trditve, ki se nanašajo na navedeni obveznosti tožene stranke za revizijo nepomembne.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Stroški odgovora na revizijo tožečih strank niso bili potrebni za ta spor, zato je o njih sodišče odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZIP je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.