Jedro

Dodelitev pravice upravljanja s spornimi vodami ribiški družini B. bi tožnika ovirala, če ne celo onemogočala izvajanja ribiške gospodarske dejavnosti. S tem so verjetno izkazane hujše škodljive posledice. Ker je tožnik pridobil pravico upravljanja po sporazumu in jo izvršuje, je verjetno izkazana potreba to sporno razmerje urediti z začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 553/99-12 z dne 8.7.1999.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 25.2.1999, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Upravne enote R. z dne 8.6.1998, s katero se Ribiški družini B. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki in pritožnici) izroča v upravljanje b. ribiški okoliš brez odškodnine za nedoločen čas.

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS), s katero naj se začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu, odloži izvrševanje dokončne odločbe organa prve stopnje. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe obenem s tožbo, s katero izpodbija odločitev tožene stranke oziroma organa prve stopnje o dodelitvi Ribiški družini B. v upravljanje reko S.B. od izvira do jezu v Soteski s pritoki ter B. in T. jezera. Ker so bile navedene vode dodeljene v upravljanje tožniku na podlagi sporazuma, sklenjenega z Izvršnim svetom SRS iz leta 1982 in je tožnik do izdaje izpodbijane odločbe s temi vodami dejansko upravljal po sprejetem in potrjenem ribiško gojitvenem načrtu za obdobje od leta 1996 do 2000, to po presoji sodišča prve stopnje pomeni izkazano verjetnost, da dodelitev pravice upravljanja s spornimi vodami Ribiški družini B. onemogoča ali vsaj ovira izvajanje ribiško gospodarske dejavnosti, ki jo tožnik izvaja na spornih vodah že od leta 1982. Ker gre pri tem za tožnikovo osnovno dejavnost, je zanj kot gospodarski subjekt verjetno izkazana nevarnost nastanka hujših škodljivih posledic. Ta verjetnost izhaja zlasti iz dejstev, da je tožnik izvajal ribiško gojitveni načrt, da je gospodaril z ribogojnimi obrati, v katerih poteka vzgoja rib za prodajo in za vzdrževalna vlaganja, pa tudi raziskovalno delo, zlasti glede vzreje ribje vrste lipan, ki je vezano na vzajemni proces v ribogojnem obratu in v odprti vodi (pridobivanje iker lipana v odprti vodi, vzreja mladic lipana v najzgodnejši življenjski dobi le z jezerskim zooplanktonom). Ker na drugi strani niti Ribiška družina B. niti tožena stranka nista zatrjevali, da bi z začasno odredbo verjetno nastale hujše škodljive posledice prizadeti stranki oziroma javnemu interesu, je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za začasno ureditev stanja s predlagano začasno odredbo.

Proti izpodbijanemu sklepu se je pritožila Ribiška družina B. kot prizadeta stranka. Navaja, da z izpodbijano odločbo Ribiška družina B. v ničemer ne onemogoča tožniku izvajanje ribiškogospodarskih ukrepov in tudi ne opravljanja strokovno raziskovalnega dela.

Petletni ribiško gojitveni načrt s potrditveno odločbo še ne dokazuje, da bi bilo njegovo izvajanje onemogočeno, še zlasti ne v delu izvrševanja strokovnih opravil. Tudi ne drži trditev, da je Ribiška družina B. začela s prodajo ribolovnih dovolilnic pred prejemom odločbe o dodelitvi ribiškega okoliša v upravljanje. Po oceni pritožnice tudi ni verjetno, da je tožnik oškodovan za 30 milijonov SIT ribolovnih dovolilnic, saj jih je sama do 1.7.1999 prodala le za cca 8 milijonov SIT. Prav tako ni izkazano, da bi bil tožnik zaradi izpodbijane odločbe verjetno oškodovan zaradi onemogočanja izvajanja ribiško gojitvenega načrta v zvezi z gospodarjenjem z ribogojnimi obrati pri vzreji rib za prodajo in za vzdrževalna vlaganja ter pri raziskovalnem delu, saj ta dejavnost ni motena. Pritožnica poudarja, da bi v primeru zadržanja sporne dokončne upravne odločbe lahko nastale hujše škodljive posledice, da se ne bi izvajal gojitveni načrt, v katerega je pritožnica doslej vložila več kot 4 milijone SIT (3,3 t rib), prenehala bi se revitalizacija S.B., ker je bilo v preteklih letih slabo gospodarjenje, prenehal bi nadzor nad ribištvom, povzročena bi bila škoda turistom in obiskovalcem Bohinja, ki so kupili ribolovne dovolilnice, posredno pa bo povzročena tudi škoda turističnemu gospodarstvu v B. zaradi odpovedi že sklenjenih turističnih poslov. Sicer pa je ... ribiški okoliš ustanovljen na novo z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o določitvi ribiških rajonov in okolišev (Uradni list RS, št. 20/98) in dodeljen v upravljanje Ribiški družini B., dočim se sporazum iz leta 1982, ki ga je tožnik sklenil s takratnim Izvršnim svetom SRS, sklicuje na odredbo o izločitvi posameznih vod iz ribiških okolišev (Uradni list SRS, št. 17/59), ki je prenehala veljati z uveljavitvijo Zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list SRS, št. 25/76, 21/78, 22/86 in Uradni list RS, št. 29/95 - ZSlaR), kar po mnenju pritožnice pomeni, da je navedeni sporazum ničen.

Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe kot neresnične in neizkazane ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. V tej zadevi ni sporno, da je tožnik upravljal s spornimi vodami na podlagi sporazuma, sklenjenega z Izvršnim svetom SRS iz leta 1982. Z odločbo tožene stranke je bila pravica upravljanja od izvira S.B. do jezu v S. s pritoki ter B. in T. jezera dodeljena Ribiški družini B. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da bi dodelitev pravice upravljanja s spornimi vodami Ribiški družini B. tožnika verjetno ovirala, če ne celo onemogočila izvajanje ribiško gospodarske dejavnosti, ki poteka od leta 1982. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je s tem verjetno izkazano, da bi mu nastale hujše škodljive posledice. Če je tožnik pridobil pravico upravljanja po sporazumu iz leta 1982 in jo izvršuje, kar pritožnica niti ne izpodbija, je verjetno izkazana potreba to sporno pravno razmerje začasno urediti z začasno odredbo kot jo tožnik predlaga v svoji zahtevi. Zato pritožnica v tej zadevi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da poseg v tožnikove upravljalske pravice s spornimi vodami ne bi oviral ali celo onemogočal tožniku opravljati ribiško gospodarske dejavnosti in tudi ne s pritožbenimi ugovori o neveljavnosti sporazuma iz leta 1982, ki se nanašajo na rešitev samega upravnega spora.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo po 73. in 68. členu ZUS.