Jedro

Glede možnosti prestavitve mesta izvrševanja služnosti trase, se je upravni organ pravilno opredelil do obstoja konkretne javne koristi. Pravilno je pojasnil, da je treba traso izgradnje novega kanalizacijskega zbiralnika obravnavati kot celoto in so zato odstopanja trase od že sprejetih rešitev v prostorskem aktu težko izvedljiva, tudi zato, ker se je z večino služnostnih upravičencev, ki bi jih predlagana sprememba trase tangirala, že dosegel dogovor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovila, da je izkazana javna korist za obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist za potrebe izgradnje novega kanalizacijskega zbiralnika CO na odseku od vzhodne avtoceste do Ježice, na zemljiščih s parc. št. 876 (v idealnem deležu 1/2) ter št. 877 ( do 1/1), obe k.o. ..., obe v lasti A.A. V 2. točki je odločila, da je ta odločba podlaga za vpis zaznambe o začetku postopka za obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na prej navedenih zemljiščih in v 3. točki, da stroški postopka za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani. Predlagateljica, Mestna občina Ljubljana, ki jo po pooblastilu zastopa družba B. d.o.o. je podala zahtevo za obremenitev nepremičnin s služnostjo v javno korist, ki ji je priložila vse v določbi petega odstavka 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) zahtevane listine. Prvostopenjski organ se je skliceval na določbo 95. člena ZUreP-1 in pojasnil, da gre za prvo fazo postopka omejitve lastninske pravice oziroma odločanja o zahtevi za omejitev lastninske pravice. Ugotovil je, da je upravičenka lastnikom posredovala ponudbo za sklenitev pogodbe o ustanovitve služnostne pravice z dne 28. 9. 2011, ki v 30 dneh ni bila sklenjena, zato je zahteva predlagateljice z dne 25. 1. 2013 dovoljena. V postopku je bil razpisan narok za ustno obravnavo (6. 5. 2013) ter pri odločitvi upoštevani vse odgovori na pripombe in navedbe dane na ustni obravnavi.

2. ZUreP-1 v 1. točki prvega odstavka 93. člena in drugem odstavku 110. člena določa, da se nepremičnina lahko razlasti za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, ter v drugem odstavku 110. člena, da se s služnostjo lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. V skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Ugotovljeno je bilo, da sta parc. št. 876 in 877, obe k.o. ..., navedeni tudi v Občinskem podrobnem prostorskem načrtu za kanalizacijski zbiralnik CO od Ježice do Sneberij (Uradni list RS, št. 110/2008). Dne 5. 7. 2010 je bil sprejet Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana in je po 13. točki 109. člena OPPN ostal v veljavi. Tako v konkretnem primeru iz določb 2. in 6. člena OPPN in grafičnih izsekov iz OPPN ter OPN izhaja, da gre na navedenem zemljišču za izgradnjo gospodarske javne infrastrukture, ki predstavlja podlago za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist. S to odločbo je bilo odločeno le o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice na obravnavanih zemljiščih, s čimer je bila ugotovljena javna korist, v nadaljevanju postopka pa se bo odločalo o sami omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist. Upravni organ je pojasnil tudi, da v kolikor je nepremičnina v solastnini, je treba služnost ustanoviti glede celotne nepremičnine, torej glede vseh solastnikov, in ker se predlagateljica dogovarja z razlastitvenimi zavezanci individualno, da je sicer možno na istih nepremičninah služnost ustanoviti s pogodbo in z odločbo državnega organa, vendar je v takem primeru treba v upravnem postopku ugotoviti v kakšnem obsegu je bila služnost že dogovorjena, v ostalem pa o ustanovitvi služnosti odločiti z odločbo. Sklicuje se na sodbo I U 206/2009. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. 4. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in pojasnjuje, da je omejevanje lastninske pravice dovoljeno le v okviru načela sorazmernosti, za katerega v konkretnem primeru ni izkazano, da je bilo opravljeno. Zato tožeča stranka, enako kot v pritožbi pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za privilegiran položaj predlagateljice, ki izpostavlja javni interes na škodo zasebnega. Iz navedenega razloga tožnik ponovno predlaga, da se opravi skupna obravnava zadnjega dela trase, ki bi lahko bila z minimalnimi stroški prestavljena mimo pretežnega dela parc. št. 877, tako da ne bi bila uničena njena funkcionalnost. Pripominja tudi, da na obeh predmetnih parcelah že sedaj v naravi obstaja makadamska pot, po kateri bi bilo mogoče speljati večji del kanalizacijskega zbiralnika. Gre za pritožbene navedbe, do katerih se tožena stranka ni jasno opredelila in se je sklicevala na javno objavljen Odlok. Tožnik se z zaključki tožene stranke ne strinja, ker jih ni vsebinsko utemeljila in tudi ni prepričljivo odgovorila na njegove pripombe podane že v pritožbi. Sklicuje se tudi na določbo 34. člena OPPN, ki določa, da so dopustna odstopanja od načrtovanih rešitev. Na podlagi navedenega zaključuje, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zaradi česar je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep, to je, da je javna korist za ustanovitev služnosti izkazana. Pojasnjuje tudi, da je tožnik tekom postopka ugotovil, da je tožena stranka za zemljišče parc. št. 876, v solasti C.C., sprejela drugačno odločitev na podlagi podobnih pritožbenih razlogov in postopek vrnila v ponovno obravnavo, zato meni, da mu je bilo kršena pravica do enakega varstva pravic oziroma pravnih koristi in bi bilo treba izpodbijani akt odpraviti že iz teh razlogov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), dodatno pa še pojasnjuje:

8. V obravnavani zadevi je bil z izpodbijano odločbo uveden postopek omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, na nepremičninah parc. št. 876, katere solastnik je tožnik do 1/2 ter na nepremičnini št. 877, ki je v celoti v tožnikovi lasti, obe k.o. ..., ki ga ZUreP-1 ureja pod pogojem, da je za dosego javne koristi omejitev lastninske pravice nujno potrebna, in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1). V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 se nepremičnina lahko med drugim razlasti za namene gradnje gospodarske infrastrukture. V skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist (kot pogoj za razlastitev) izkazana pri nepremičninah, ki so v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu predvidene za gradnjo gospodarske infrastrukture. V takšnem primeru upravni organ na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je razlastitvena upravičenka zahtevala izdajo odločbe na podlagi 100. člena ZUreP-1, torej odločitev, ki se nanaša na prvo fazo razlastitvenega postopka, v kateri je potrebno odločiti o dovolitvi uvedbe postopka razlastitve. V kolikor je ta odločitev (da je javna korist izkazana in da se uvede postopek razlastitve) sprejeta, se lahko postopek razlastitve nadaljuje. Upravna organa sta obstoj javne koristi utemeljevala z določbami Odloka o Občinskem prostorskem načrtu za kanalizacijski zbiralnik CO od Ježice do Sneberij in Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana in grafičnih izsekov obeh aktov, iz katerih je razvidno, da sta zemljišči, na kateri se nanaša zahteva za razlastitev, namenjeni za izgradnjo kanalizacijskega zbiralnika CO, na odseku od vzhodne avtoceste do Ježice. Navedeno, ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, po kateri se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnine za gradnjo gospodarske infrastrukture izkazana, če je nepremičnina predvidena v občinskem lokacijskem načrtu, tudi po presoji sodišča pomeni, da je v tej zadevi izkazana javna korist, kot pogoj za uvedbo postopka razlastitve. Upravni organ pa se je po presoji sodišča, ob upoštevanju dopisa družbe B. d.o.o. z dne 15. 5 2013, glede možnosti prestavitve mesta izvrševanja služnosti trase, pravilno opredelil tudi do obstoja konkretne javne koristi. Pojasnil je, da je treba traso izgradnje novega kanalizacijskega zbiralnika obravnavati kot celoto in so zato odstopanja trase od že sprejetih rešitev v prostorskem aktu težko izvedljiva, tudi zato, ker se je z večino služnostnih upravičencev, ki bi jih predlagana sprememba trase tangirala, že dosegel dogovor.

10. Sodišče pa kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, da je sporna odločitev v nasprotju z pravico do enakega varstva pravic oziroma pravnih koristi, saj je tožena stranka v zadevi, ki se nanaša na isto zemljišče parc. št. 876, ki je v solasti C.C., z odločbo št. 352-17/2013 z dne 21. 6. 2013 odločbo UE Ljubljana odpravila in zadevo vrnila v ponovno obravnavo. Sodišče v obravnavani zadevi ni dolžno, niti ne more presojati pravilnosti in zakonitosti te odločitve. Prav tako ta odločitev v tej fazi postopka razlastitve, ko se odloča o uvedbi postopka razlastitve, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost v tem sporu izpodbijanega akta.

11. Ker je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.