Jedro

Sodišče ni prekršilo določbe 376. člena ZKP, ker obdolženca ni pozvalo, da odgovori na pritožbo okrožne državne tožilke, saj mu je že z vročitvijo pritožbe omogočilo udejanjanje pravice, da na pritožbo nasprotne stranke odgovori.

Dejstvo, da je obdolženec, ki opravlja poklic policista, storil naklepno kaznivo dejanje, pomeni obteževalno okoliščino.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega D.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR kot strošek, nastal v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 28.11.2006 obdolženega D.H. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice proračun.

Višje sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega D.H. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ in mu po 1. odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v skupnem znesku 1.442,03 EUR.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje se je zaradi kršitve kazenskega zakona, "kršitev pravil postopka", zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz obrazložitve pa je razbrati, da tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka, pritožila obdolženčeva zagovornica. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v predlogu, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP, navaja, da v pritožbi zatrjevane kršitve zakona niso podane, saj je glede na posamezne zakonske znake, ki so bili v postopku dokazani, pravna opredelitev povsem pravilna. Tudi pri odmeri kazenske sankcije je sodišče okoliščino, da je obdolženec policist, pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Zato meni, da pritožba ni utemeljena.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obdolženi D.H. Poudarja, da ni točno, da je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo mnenje izvedenca cestno prometne stroke, saj je ta navedel, da nepripravljenost poveča možnost poškodbe in pojasnil, da pri indeksu poškodovanosti vozila 2, kot je bila v obravnavanem življenjskem primeru, lahko vozniki dobijo tudi lažje telesne poškodbe. Prav tako, da je iz navedb izvedenke sodnomedicinske stroke razvidno, da pri hitrosti 20 km/h vozniki navadno niso poškodovani, kar po obdolženčevem mnenju da kaže, da tudi ta izvedenec dopušča možnost poškodb. Obdolženec navaja, da se mu dogaja krivica, saj se je obravnavani dogodek primeril tako, kot ga opisuje sam in da je v zadevi v bistvu "žrtveno jagnje" povečanja števila odškodninskih zahtevkov policistov pri zavarovalnicah in da je obsojen njim v opomin. Izpostavlja, da je tudi napačna odločitev o stroških kazenskega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornici obdolženega D.H. ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 376. člena ZKP, ker obdolženca ni pozvalo, da odgovori na pritožbo okrožne državne tožilke in mu na ta način omogočilo, da bi se izjasnil o navedbah v pritožbi.

Po 376. členu ZKP vroči sodišče prve stopnje nasprotni stranki izvod pritožbe, ki sme nato v osmih dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo.

Iz vročilnic je razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolženemu D.H. pritožbo okrožne državne tožilke vročilo dne 28.12.2006, njegovi zagovornici pa 4.1.2007. Na ta način jima je omogočilo udejanjanje pravice, da na pritožbo nasprotne stranke odgovorita. V navedeni zakonski določbi pa ni predpisano, da bi moralo sodišče nasprotno stranko, v konkretnem primeru obdolženca, pozvati, naj na pritožbo odgovori. Tako dejanje je bilo v dispoziciji obdolženca in njegove zagovornice. Pritožnica pa ne zatrjuje, da obdolženec ni bil poučen, da sme na pritožbo odgovoriti. Da bi bila obdolžencu, ki se je v postopku branil tudi s pomočjo zagovornice, kršena pravica do odgovora iz 376. člena ZKP, zato ni mogoče pritrditi.

S pritožnico se tudi ni mogoče strinjati, da je pravna opredelitev "domnevnega" kaznivega dejanja napačna, saj da je obdolženec zavarovalnici posredoval zahtevek za izplačilo odškodnine na podlagi zdravstvene dokumentacije in policijskega zapisnika. Pri tem pritožnica poudarja, da je ista zavarovalnica (celo ista območna enota) obdolžencu iz naslova nezgodnega zavarovanja v zvezi z istim dogodkom brez ugovorov izplačala odškodnino, v konkretni zadevi pa da je očitno prišlo do osebne zamere in je kazensko ovadbo podal J.V., ki sploh ne rešuje odškodninskih zahtevkov za nematerialno škodo. Za odločanje o teh odškodninah je v zavarovalnici pristojna M.Č., ki je kot priča povedala, da ni videla nobenega razloga, da obdolžencu tudi ta odškodnina ne bi bila izplačana. Trditve v pritožbi, da obdolženec ni lažnivo prikazoval ali prikrival dejanske okoliščine, pritožnica utemeljuje z navedbami, da je po nesreči obiskal zdravnika, zahtevku pri zavarovalnici pa priložil tudi zdravstveno dokumentacijo, ki jo je izpolnil lečeči zdravnik in ne obdolženec sam.

Za presojo, ali je obdolženec z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin skušal spraviti predstavnika zavarovalnice v zmoto, da bi mu izplačali odškodnino za škodo, je ključnega pomena, ali je v prometni nesreči utrpel zvin vratne hrbtenice ali ne. Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da je iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca cestno prometne stroke T.U. razvidno, da je obdolženčevo vozilo pod vplivom prečne sile, ko je z vzvratnim gibanjem in zavijanjem v levo s hitrostjo približno 15 km/h vanj zadelo vozilo znamke C., ki ga je upravljal I.Š., zanihalo le toliko, kolikor je to dovoljevala elastičnost pnevmatik, tako da je amplituda tega nihanja na začetku znašala od 1 cm do 1,5 cm. Prav tako je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da je izvedenka sodnomedicinske stroke dr. S.Š. v svojem mnenju navedla, da obdolženec v obravnavani nezgodi ni mogel utrpeti nihajne poškodbe. Na glavni obravnavi je takšno poškodovanje dopuščala le, če bi bil ob trčenju obdolženec z zgornjim delom telesa v celoti obrnjen v levo, česar pa ni zatrjeval. Če pa je bil v levo obrnjen le deloma, kot je navedel v spremenjenem zagovoru, pa do poškodovanja, to je do zavrtosti fleksije, po mnenju izvedenke, na kar se je oprlo drugostopenjsko sodišče, ni moglo priti. Obdolženec je dan po prometni nesreči zdravniku dr. A.K. opisal zdravstvene težave, ki da jih ima, in pri tem zatrjeval, kakor je razvidno iz zdravstvenega kartona, da je imel karambol. Povsem razumljivo je, da mu je glede na tako navedbo, zdravnik glede opisanih zdravstvenih težav, ki jih na objektiven način praktično ni mogoče zanesljivo verificirati, verjel na besedo. Na ta način je tudi prišlo do tega, da je obdolženčev lečeči zdravnik dr. L.V. dal zdravniško potrdilo, s katerim je potrdil, da je obdolženec dobil navedene poškodbe. Izhodišče drugostopenjske sodbe pa je ravno v tem, da je obsojenec z navajanjem subjektivnih težav pri zdravniku izposloval zdravniško potrdilo z lažno vsebino in z njim utemeljeval odškodninski zahtevek pri Zavarovalnici T., Območni enoti C. S tem je lažnivo prikazovanje, ki ga je začel že pri dežurnem zdravniku, perpetuiral tudi v postopku uveljavljanja odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. Dejanje pa je ostalo pri poskusu, saj mu zavarovalnica zaradi suma, da pri prometni nesreči obdolženec takih poškodb ni mogel utrpeti, zahtevane vsote ni izplačala. Kolikor vložnica zatrjuje nasprotno in uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ji zato ni mogoče pritrditi.

Vložnica tudi navaja, da je sodišče v postopek napačno pritegnilo izvedenko sodno medicinske stroke, namesto da bi določilo sodnega izvedenca travmatologa. Tako stališče utemeljuje z navedbo, da se izvedenci sodno medicinske stroke ne srečujejo s tovrstnimi poškodbami in jih v praksi nikoli ne vidijo, saj so njihovi "pacienti" mrtvi, pač pa se s tovrstnimi poškodbami in mehanizmom njihovega nastanka dnevno ukvarjajo travmatologi. Obdolženec in njegova zagovornica v postopku pred sodiščem prve stopnje nista podala nobenih ugovorov na odločitev sodišča, da izvedenstvo zaupa sodnomedicinski izvedenki, prav tako nista predlagala odreditve izvedenstva sodnega izvedenca travmatologa, pač pa tak predlog na podlagi 4. odstavka 369. člena ZKP zagovornica podala šele v pritožbi. Zato je treba njeno navedbo obravnavati v okviru uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodna ali forenzična medicina je po dr. J.M. specialna medicinska veda, ki posreduje ugotovitve kazenskemu in civilnemu pravosodju. V konkretni zadevi gre z vidika forenzičnega medicinskega izvedenstva za preprost življenjski primer, katerega zahtevnost nikakor ne presega strokovnega znanja, s katerim razpolagajo izvedenci sodnomedicinske stroke. S sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca travmatologa, ki je podano v drugem kazenskem postopku, pravilnosti ugotovitev sodišča druge stopnje ne more omajati, saj gre za povsem drugačno dejansko stanje (udarec po desni strani glave, na katerega oškodovanec ni bil pripravljen), ki ga nikakor ni mogoče primerjati z minimalnim zanihanjem vozila, do katerega je prišlo po zadetju v obdolženčevo vozilo. Dejansko stanje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno in ga pritožnica z navedbami, da gre za igre, ki jima z obdolžencem niso razumljive, s sklicevanjem na izpovedbo M.Č. in ponujanjem lastnega videnja dokazne vrednosti mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, ne more omajati.

Obdolženčeva zagovornica tudi nima prav, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji z navedbo, da sodišče obdolžencu dejstva, da je policist, ne bi smelo upoštevati kot obteževalne okoliščine. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da dejstvo, da je obdolženec, ki opravlja poklic policista, ki ga zavezuje k preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj, storil naklepno kaznivo dejanje, pomeni obteževalno okoliščino. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje okoliščine, pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije, pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo.

Obdolženčeva zagovornica v pritožbi samo navrže, da dejstvo, da je višje sodišče obdolžencu naložilo zelo visoke stroške postopka, kaže na kršitev ustavnega jamstva do enakega varstva pravic, ker da je bil zato, ker je policist tudi na ta način še dodatno kaznovan. Utemeljenosti tako neobrazloženih navedb, s katerimi obdolženčeva zagovornica izpodbija odločbo o stroških sploh ni mogoče preizkusiti. Obdolženi D.H. v odgovoru na predlog vrhovnega državnega tožilca navaja, da je v razlogih drugostopenjske sodbe zmotno navedeno, da skrbi za enega, čeprav dejansko skrbi za dva otroka, vendar pa Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo, saj je podana že po izteku roka za pritožbo in pomeni širjenje razlogov, ki v pravočasno vloženi pritožbi niso navedeni.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih zagovornica obdolženega D.H. uveljavlja zgolj opisno, niso podane, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno in obdolžencu izrečena primerna kazenska sankcija, zato je pritožbo na podlagi 391. člena v zvezi s 4. odstavkom 398. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Glede na tak izid pritožbenega postopka je obdolženi D.H. po 1. odstavku 98. v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v tem pritožbenem postopku, določene kot povprečnino v znesku 1.000 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obdolženčeve gmotne razmere in dejstvo, da z vidika odločanja v tej fazi postopka ni šlo za zapleteno zadevo.