Jedro

Dokazi so ocenjeni in sodišči sta navedli razloge za svoje ugotovitve. Zato ni nobenih kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. čl. ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo plačilni nalog opr. št. Pl ../90 in razsodilo, da mora toženka plačati tožniku znesek 187.671,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1991 dalje do plačila. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili tri pogodbe o delu. Tožnik je naročeno delo opravil kvalitetno. Toženka je delo po prvi pogodbi plačala, razen zneska 3.340,00 SIT, ta znesek pa je zastaran. Od druge pogodbe je ostalo neplačano delo v vrednosti 1.715,00 SIT. Tretje naročilo je deloma plačano z vrednostjo smrekovine 9.414.00, v ostalem pa ne.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tem, koliko znaša primerno plačilo za opravljeno delo in koliko je toženka že plačala z avansi. Zavzelo pa je stališče, da odpovedi zastaranju ni mogoče veljavno preklicati.

Proti tej sodbi vlaga toženka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki prvega odstavka 354. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pred vsem ne soglaša z drugostopnim stališčem, da preklic odpovedi zastaranju pravno ni upošteven. Meni, da ima ugovor zastaranja značaj dejstva, ki ga je mogoče preklicati do konca glavne obravnave. Zato je bil napačno priznan zahtevek, ki se nanaša na naročilo iz leta 1982, čeprav je ta zahtevek zastaran. Navaja, da sodišči nista upoštevali njenih ugovorov v zvezi z vrednotenjem tožnikovega dela. Sodba o tem nima razlogov. Pojasnjuje, da je prišlo do spora med strankama, ker tožnik predplačil ni valoriziral. Izpodbija izvedeniško mnenje izvedenca B. in se sklicuje na cenike, iz katerih izhaja, da izvedenčeva ocena za 100 % presega cene iz cenikov.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Drugostopno stališče, da preklic odpovedi zastaranja pravno ni upošteven, ni vplivalo na odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tisti del zahtevka, ki se nanaša na prvo naročilo, ker je štelo, da je ta del terjatve zastaran. Sodišče druge stopnje te odločitve ni spremenilo, saj o njej sploh ni odločalo, ker pritožbe tožeče stranke ni bilo. Revizijsko polemiziranje s tem stališčem ne more vplivati na odločitev in je zato brez pomena. Napačna in v nasprotju z odločitvijo sodišča druge stopnje pa je revizijska navedba, da je to sodišče skoraj v celoti priznalo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na naročilo iz leta 1982. Na glavni obravnavi dne 18.12.1990 sta se pravdni stranki sporazumeli, da bo sodni izvedenec na podlagi ogleda ocenil tožnikovo delo na današnjo vrednost in hkrati valoriziral predplačila, ki so bila po zneskih in datumih med strankama nesporna. Sporazumeli sta še, da bo izvedenec napravil obračun za vsa dela, to je za obdobje od leta 1982 do 1989, stranki pa ne bosta ugovarjali zastaranja. Izvedenec je ocenil opravljeno delo in valoriziral predplačila ter na tej podlagi napravil obračun. Pojasnil je, zakaj ni upošteval cenikov, na katere se sklicuje toženka. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje in obrazložilo, zakaj je ravnalo tako. V takem načinu izvajanja dokazov, ki je potekalo v skladu s soglasnim predlogom pravdnih strank, ni nobene kršitve postopka. Dokazi so ocenjeni in sodišči sta navedli razloge za svoje ugotovitve. Zato ni nobenih kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. čl. ZPP. Toženka uveljavlja svoje stališče o primernosti plačila za tožnikovo delo in ne sprejema odločitev sodišča. To nestrinjanje pa ni razlog, da bi se moglo sodišču utemeljeno očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je ravnalo celo toženki v korist, ko je kljub odpovedi ugovoru zastaranja štelo terjatev za prvo naročilo za zastarano in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je ravnalo po predlogu strank in napravilo s pomočjo izvedenca celovit obračun opravljenih del in plačil. Ker toženka ocenjuje, da rezultat dokazovanja zanjo ni ugoden, želi doseči drug način določitve plačila za tožnikovo delo. S tem izpodbija dejanske ugotovitve, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženkino revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).