Jedro

Tožničin oče živi v BIH in prejema pokojnino, ki za več kot enkrat presega minimalni znesek, ki je za življenje ene osebe potreben v Republiki BIH, upoštevaje zakonodajo BIH. Tožnica ga zato ni dolžna preživljati in oče se posledično ne šteje za družinskega člana v smislu določbe 4. točke prvega odstavka 93. k člena ZTuj-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Upravna enota Postojna ni ugodila prošnji tožeče stranke, državljanke Republike Slovenije za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, njenemu očetu A.A. državljanu Bosne in Hercegovine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v upravnem postopku ugotovila, da oče tožeče stranke ne izpolnjuje pogoja iz četrtega odstavka 1. člena 93. k člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1). Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), v prvem odstavku 124. člena določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da oče tožeče stranke prejema pokojnino v višini 296,35 konvertibilnih mark BIH (v nadaljevanju KM) in da po zakonodaji Bosne in Hercegovine (Naredba o iznosima po Zakonu o socialnoj zaštiti, zaštiti civilnih žrtava rata i zaštiti porodice sa djecom) znesek dohodka, ki zadošča za preživljanje enočlanskega gospodinjstva BIH znaša 120 KM, zaradi česar je zaključil, da ima oče tožeče stranke v BIH dovolj sredstev za preživljanje in ga tožeča stranka kot hčerka ni dolžna preživljati, v posledici česar ga, upoštevaje določbo 4. alinee prvega odstavka 93. k člena ZTuj-1, ni mogoče šteti za družinskega člana slovenskega državljana tako ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Glede na navedeno se tudi ni opredelila do navedbe tožeče stranke, da v Republiki Sloveniji za osebo starejšo od 70 let ni mogoče skleniti ustreznega zdravstvenega zavarovanja, kar je pogoj za izdajo zahtevanega dovoljenja.

Ministrstvo za notranje zadeve RS je s svojo odločbo št. 2141-23/2011/4 (1312-10) z dne 3. 12. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da se ji z izpodbijano odločbo preprečuje izvajanje zakonsko predpisane dolžnosti preživljanja svojega očeta, ki nima dovolj sredstev za življenje in si jih na drug način ne more pridobiti. Oče tožeče stranke je zelo bolna oseba, ki ni sposobna nobene komunikacije, zavrača hrano ter tudi osnovno higieno, zato je zaradi njegovih specifičnih zdravstveno telesnih potreb potrebno višino njegove pokojnine presojati za konkretni primer.

V nadaljevanju navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, po kakšnem kriteriju, na kakšen način in s kakšno pristojnostjo je tolmačila pravni predpis BIH „naredba o iznosima po Zakonu o socialnoj zaštiti, zaštiti civilnih žrtava i zaštiti porodice sa djecom“ z dne 26. 8. 2010, ki tudi sicer v poglavju o socialni zaščiti našteva tudi zneske, ki so potrebni za nadomestilo za pomoč in nego v višini 90 KM ter zdravstveno zaščito v višini 20 KM ter oskrbo v domu za ostarele, ki bi jo oče tožeče stranke v stanju v katerem se trenutno nahaja, nujno potreboval. Nadalje navaja, da je iz podatkov na spletu mogoče ugotoviti, da stane tovrstna oskrba mesečno od 370 do 570 KM. Glede na navedeno ugotovljena pokojnina očeta tožeče stranke še zdaleč ne zadostuje za osnovno preskrbo in preživetje v BIH in je tako izpolnjen osnovni pogoj za združitev družine tožeče stranke. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in s sodbo odloči, da se njenemu očetu izda dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga združitve družine oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek celotnega upravnega postopka, prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene. V zvezi z ugovorom glede veljavnosti zakonskega predpisa BIH, ki določa znesek dohodka, ki zadošča za preživljanje enočlanskega gospodinjstva pa navaja, da je pri odločanja o tožničini prošnji uporabila takrat veljavni predpis o ugotavljanju zadostnih sredstev za preživljanje, sprejet 26. 8 2010, ki se vse do odgovora na tožbo ni spreminjal. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pri upravnem organu prve stopnje vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana njenemu očetu A.A., državljanu Bosne in Hercegovine. V zadevi je sporno ali je po določbah ZTuj-1 očeta tožeče stranke šteti kot njenega družinskega člana.

Pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana, ki ima v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče so določeni v prvem odstavku 93. l člena ZTuj-1. V 4. alinei prvega odstavka 93. k člena ZTuj-1 pa je določeno, da je družinski član slovenskega državljana po tem zakonu tudi starš slovenskega državljana katerega je slovenski državljan dolžan preživljati. Dolžnost preživljanja svojih staršev v Republiki Sloveniji ureja ZZZDR, ki določa, da je polnoletni otrok po svojih zmožnostih dolžan preživljati svoje starše, če nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti (prvi odstavek 124. člena ZZZDR).

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da oče tožeče stranke živi v BIH in prejema pokojnino, ki presega minimalni znesek, ki je za življenje ene osebe potreben v Republiki BIH, upoštevaje zakonodajo BIH (naredba o iznosima po Zakonu o socialnoj zaštiti, zaštiti civilnih žrtava rata i zaštiti porodice sa djecom). Ob upoštevanju navedenih zakonskih določil in v upravnem postopku ugotovljenega dejstva, da pokojnina, ki jo prejema oče tožeče stranke za več kot enkrat presega minimalni znesek, ki je za življenje ene osebe potreben v Republiki BIH tudi sodišče ne dvomi v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe dne 22. 12. 2010 seznanjena z ugotovitvami upravnega organa, da ima oče tožeče stranke upoštevaje zakonodajo BIH dovolj sredstev za preživljanje in da ga tožeča stranka zato ni dolžna preživljati. Tožeča stranka v danem roku ni posredovala novih navedb in dokazov, ki bi kazali na to, da ta sredstva ne zadostujejo za preživljanje očeta, zato predstavljajo navedbe tožeče stranke glede zdravstvenega stanja in nesposobnosti očeta tožeče stranke za samostojno bivanje ter glede stroškov bivanja v domih za ostarele v BIH tožbeno novoto, ki je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 ne more upoštevati. Glede na navedeno so vsi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja neupoštevni. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, glede napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je pravilno uporabila ZZZDR, kot zakon, ki ureja družinska razmerja v Republiki Sloveniji, katere državljan je tožeča stranka. Za ugotavljanje višine sredstev potrebnih za preživljanje očeta tožeče stranke, pa je pravilno uporabila zakon in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski akt, ki določa višino minimalnega zneska, potrebnega za življenje v BIH, katere državljan je oče tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe presodilo, da je le ta pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni, zato je tožbo tožeče stranke na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.