Jedro

Tožnika sta v tožbi za vrnitev nepremičnine v last in posest kot vrednost spornega predmeta označila znesek 100.000 SIT. Takšna ocena vrednosti spora v tožbi za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženca nosita svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da sta jima toženca dolžna vrniti v last in posest 735 m2 nepremičnine na parc. št. 550/1, vpisani v z.k. vložek 171 k.o..., odmakniti z nepremičnine ogrado in opustiti vse nadaljnje posege v to nepremičnino. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta zahtevala vrnitev pasu 120 m2 nepremičnine, ležeče med nepremičnino parc. št. 547/2 v lasti tožencev in javno potjo na parc. št. 539/1, v last in posest tožnikov v sestavi parcele št. 550/2, na odstranitev zaporne ograde na vzhodnem delu ter opustitev vseh nadaljnjih posegov v ta pas nepremičnine. Odločilo je, da sta tožnika dolžna tožencema plačati njune pravdne stroške 38.772 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2000 do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnika. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Priglašata stroške.

Toženca v odgovoru na revizijo navajata, da je bila v tožbi navedena vrednost spornega predmeta 100.000 SIT, zato revizija ni dopustna. Priglašata stroške.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/2003 - p.b. in 2/2004 - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 6.12.2000, torej v času, ko je že veljal novi ZPP. Zaradi tega je treba v tej pravdni zadevi uporabiti določbe novega zakona tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije, saj ga zakon za prehodno obdobje ni posebej uredil. Zakon o pravdnem postopku določa v drugem odstavku 367. člena kot mejni znesek za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih, da mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 1,000.000 SIT. Kadar se tožbeni zahtevek ne glasi na denarni znesek, si tožnik zagotovi pravico do revizije tako, da v tožbi ustrezno oceni vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP).

Tožnika sta v tožbi za vrnitev nepremičnine v last in posest kot vrednost spornega predmeta označila znesek 100.000 SIT. Takšna ocena vrednosti spora v tožbi za dovoljenost revizije ne zadošča. Enako velja tudi za predlog tožencev, da se kot vrednost spora določi znesek 700.000 SIT. Ker vrednost spornega predmeta ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavanje revizije ni izpolnjen zahtevani pogoj. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP. Izrek revizijske odločbe zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških tožnikov.

Po oceni revizijskega sodišča odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi, zato priglašeni stroški odgovora na revizijo niso potrebni stroški. Revizijsko sodišče je zato o zahtevku za povrnitev revizijskih stroškov tožencev odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).