Jedro

Če upnik uveljavlja svojo terjatev na podlagi listine, ki nima iz izvršilnega predloga razvidnih lastnosti (ni bila izdana istega dne, kot je navedeno v zahtevku), se iz zatrjevanega dejanskega stanja ne da izpeljati v predlogu za izvršbo zatrjevana pravna posledica (t. i. nesklepčnost).

Zgolj iz izraza "partija" ni razviden zapis poslovnega dogodka (le v tem primeru bi dolžnik lahko ugotovil, iz česa izvira njegov dolg). Zato sporne listine ni mogoče šteti za verodostojno listino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo.

V pravočasni pritožbi je upnica navedla, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o obstoju terjatve. Zato trditev, da izpisek odprtih postavk ni verodostojna listina, ker ne temelji na poslovnem odnosu med strankama omogoča razlago, da je upnikova terjatev neutemeljena. Stroškov ni priglasila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloga za izvršbo je razvidno, da upnik zahteva dovolitev izvršbe zaradi izterjave terjatve na podlagi "izpiska odprtih postavk z dne 31.07.2001"; naslov listine, na podlagi katere je bila predlagana izvršba, pa je: "Odprte postavke, stanje na dan 28.02.2002" (glej prilogo A/2 spisa). Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da se iz zatrjevanega dejanskega stanja ne da izpeljati v predlogu za izvršbo zatrjevana pravna posledica (t.i. nesklepčnost); upnik namreč uveljavlja svojo terjatev na podlagi listine, ki nima iz izvršilnega predloga razvidnih lastnosti (ni bila izdana istega dne, kot je navedeno v zahtevku).

Zato je bilo treba že zaradi zgoraj navedenega pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje.

Sicer pa se sodišče druge stopnje (s sicer drugimi razlogi) pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da listina, na podlagi katere je bila predlagana izvršba, ni verodostojna listina. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovnem odločanju smiselno odločilo, da ne gre za isti izpisek odprtih postavk, kot v prejšnji zadevi, ko je zavrnilo upnikov predlog (glej listovno številko 18 spisa).

Eno od načel izvršilnega postopka je tudi načelo stroge formalne legalitete. Sodišče je pri odločanju o tem, ali bo dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine, vezano na ugotovitev, ali je listina, ki jo je predložil upnik, res verodostojna v smislu 2. odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Verodostojna listina je tako tudi izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe. Ker gre za ekonomski pojem, je treba njegovo definicijo poiskati na matičnem področju. Enaindvajseti Slovenski računovodski standard tako določa, da so knjigovodske listine v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke.

V obravnavanem primeru listina, na podlagi katere upnik uveljavlja terjatev, ne vsebuje zgoraj navedenega. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da zgolj iz izraza "partija" (glej prilogo A2 spisa) ni razviden zapis poslovnega dogodka (le v tem primeru bi dolžnik lahko ugotovil, iz česa izvira njegov dolg); sicer pa tudi ni razvidno, iz katere (upničine) poslovne knjige je "izpisek odprtih postavk" sestavljen.

Zaradi navedenega sporni listini ni mogoče dati dokazne moči; zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za verodostojno listino. Upnica bo svojo terjatev lahko uveljavljala s tožbo.

Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijani sklep kot zakonit in pravilen potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).