Jedro

V pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe morajo biti tožene vse pogodbene stranke. Če niso, ni tožena prava stranka, saj so vse pogodbene stranke nujni sosporniki.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je neveljavna točka 18.4 Koncesijske pogodbe za opravljanje gospodarske javne službe čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju Mestne občine A. z dne 9. 9. 2002, sklenjene med Mestno občino A., B., d. d. ter C., d. d., ki se glasi: 'Vsa nasprotja, spori ali zahtevki, ki izvirajo iz/ali se nanašajo na to pogodbo ali njeno kršitev, prenehanje ali neveljavnost, bodo predloženi v reševanje senatu treh arbitrov, imenovanih v skladu s Pravilnikom o postopku Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije („arbitražni senat“). Pogodbena stranka, ki se z odločbo arbitražnega senata ne strinja, lahko sproži pravni spor z vložitvijo tožbe pri pristojnem sodišču v A.' “

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.570,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 18.4 točka Koncesijske pogodbe za opravljanje gospodarske javne službe čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju Mestne občine A., ki vsebuje arbitražno klavzulo, neveljavna. Toženi stranki je naložilo plačilo 500.744,94 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za 79.636,37 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje „v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke kot takšen v celoti zavrže oz. podrejeno zavrne“, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakon o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva: - Tožeča stranka in stranski intervenient kot koncesionarja ter tožena stranka kot koncedent so 9. 9. 2002 sklenili koncesijsko pogodbo za opravljanje gospodarske javne službe čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju tožene stranke (v nadaljevanju koncesijska pogodba).

- V 7.2.1 točki koncesijske pogodbe je določeno, da bo tožeča stranka odgovorna za obdelavo, shranjevanje, transport in odstranitev vseh ostankov, razen viškov blata, na odlagališče odpadkov. Na svoje stroške je prevzela nakladanje, transport in razkladanje viškov blata v oddaljenosti do 15 kilometrov od lokacije čistilne naprave. Za shranjevanje, transport in odstranitev viškov blata je bila odgovorna tožena stranka.

- V 7.2.3. točki koncesijske pogodbe so stranke določile, da morajo biti viški blata osušeni najmanj na 22 % suhe snovi.

- Čistilna naprava je bila zgrajena skladno s koncesijsko pogodbo ter skladno s projekti in standardi. Omogočala je doseganje 22 % sušnosti blata.

- Pretežni del relevantnega obdobja ni bila zagotovljena 22 % sušnost blata. Vzrok je bil v prvi vrsti okoliščina, da so se v čistilno napravo poleg komunalnih odpadnih voda stekale tudi odpadne vode iz industrijskih obratov, zaradi katerih je bila čistilna naprava bolj obremenjena, kot je bilo predvideno s koncesijsko pogodbo. Navedeni vzrok je izviral iz sfere tožene stranke. Na nezadostno sušnost blata je vplivala tudi izpostavljenost vremenskim vplivom ter iskanje optimalne količine in vrste kemikalij za kondicioniranje blata. To sta bili okoliščini, ki sta izvirali iz sfere tožeče stranke. Če se v industrijsko napravo ne bi stekale odpadne vode iz industrijskih obratov, pa bi bila zadostna sušnost (v višini 22 %) zagotovljena kljub vremenskim vplivom in količini ter vrsti kemikalij.

- Koncesijska pogodba je vsebovala arbitražno klavzulo ter določilo, da lahko pogodbena stranka, ki se z odločbo arbitražnega senata ne strinja, sproži pravni spor z vložitvijo tožbe pri pristojnemu sodišču v A. (18.4.2 točka koncesijske pogodbe).

7. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zato, ker je prevzela vse stroške končne dispozicije viškov blata, kar naj bi bila obveznost tožene stranke. Tožena stranka je plačilo zavračala s trditvami, da tožeča stranka ni zagotovila sušnosti blata v višini 22 %, zato blato sploh ni predstavljalo viška.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je arbitražna klavzula neveljavna, ker nasprotuje smislu arbitražnega dogovora, ter da je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti iz predhodnega (izvensodnega) postopka reševanja spora, ki ga predpisuje koncesijska pogodba. Glede nezadostne sušnosti blata sta ugotovili, da so vrednosti specifičnih obremenitev krepko presegale obremenitve, opredeljene v koncesijski pogodbi, zaradi stekanja odpadnih vod iz industrijskih obratov v čistilno napravo. Zaključili sta, da se tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme za ekskulpacijo odškodninske odgovornosti, te ni uspela razbremeniti.

9. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da so bile trditve in dokazni predlogi iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 26. 8. 2013 prepozni, saj jih je tožena stranka podala po prvem naroku za glavno obravnavo in po roku, ki ji ga je za podajanje navedb in predlaganje dokazov dodelilo prvostopenjsko sodišče, ter ni navedla, zakaj je to storila brez svoje krivde.

Glede ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka ter predpravdnega postopka

10. Revidentka navaja, da tožeča stranka ni spoštovala koncesijske pogodbe v delu, ki določa obvezni predhodni postopek reševanja spora. V koncesijski pogodbi je določeno, da bo v primeru spora vsaka stranka pisno obvestila drugo stranko v 8 dneh po nastanku spora ter kakšna mora biti vsebina pisnega obvestila (točka 18.1.1). V 30 dneh po nastanku spora mora prizadeta stranka drugi stranki predložiti natančno opredeljeno izjavo, ki vsebuje vse podatke in informacije v zvezi s sporom ter zahtevke, ki jih postavlja v zvezi s koncesijsko pogodbo. Če izjave ne poda tako, kot se zahteva, se šteje, da se je zahtevku odpovedala (točka 18.1.2 koncesijske pogodbe). Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2008 zatrjevala, da je opisanim pogojem iz predhodnega postopka zadostila. Tožena stranka pravočasno tem trditvam ni nasprotovala. Trdila je le, da je arbitražna klavzula veljavna. Trditve, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev predpravdnega postopka, je podala šele s pripravljalno vlogo z dne 26. 8. 2013, pri čemer je bil prvi narok za glavno obravnavo izveden 7. 10. 2008. Na njem je sodišče pravdnima strankama dodelilo 30-dnevni rok za podajanje navedb. Trditve tožene stranke, da pisno obvestilo ne ustreza kriterijem iz 18.1.3 točke koncesijske pogodbe, so tako prepozne, tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj jih ni mogla navesti pravočasno brez svoje krivde (četrti odstavek 286. člena ZPP).

11. Revizijske trditve, da bi morala tožeča stranka sodni spor sprožiti v roku 30 dneh po začetku pogajanj, sicer se šteje, da se je zahtevku v celoti odpovedala, ne držijo. Iz koncesijske pogodbe navedeno namreč ne izhaja. V 18.3 točki pogodbe je določeno, da lahko v primeru, da pogajanja ne privedejo do razrešitve spora v 30 dneh, vsaka stranka sproži spor pri ekspertu ali pred arbitražo. Iz pogodbe pa ne izhaja, da se šteje, da se stranka odpoveduje zahtevku, če ta rok zamudi. Vrhovno sodišče se zato do obširnih revizijskih trditev o tem, kdaj je nastal spor med strankama, kdaj je tožeča stranka toženi stranki posredovala obvestilo o sporu in ostale dopise ter kakšna je njihova vsebina, ni opredeljevalo.

12. Prav ima tožena stranka, ko trdi, da bi morala tožeča stranka tožbo z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe vložiti proti vsem pogodbenim strankam, torej tudi proti stranskemu intervenientu, ki je koncesijsko pogodbo podpisal poleg tožeče stranke kot koncesionar. V pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe morajo biti tožene vse pogodbene stranke. Če niso, ni tožena prava stranka, saj so vse pogodbene stranke nujni sosporniki.(1) Revidentka navaja, da se do njenih trditev v zvezi s pomanjkanjem legitimacije sodišči prve in druge stopnje nista opredelili, kar drži. Kljub temu, da s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, Vrhovno sodišče v tem delu sodb sodišč druge in prve stopnje ni razveljavilo, saj gre po vsebini za vprašanje materialnega prava. Gre namreč za pomanjkanje pasivne stvarne legitimacije, ki narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti arbitražnega dogovora.

13. V delu, ki se nanaša na ugotovitveni del zahtevka, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP zato reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka.

14. Ker pa tožeča stranka poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavlja tudi dajatveni zahtevek, je vprašanje ničnosti arbitražne klavzule predhodno vprašanje za odločanje o dajatvenem zahtevku. Stališče revidentke, da neutemeljenost ugotovitvenega zahtevka avtomatično vodi k neutemeljenosti dajatvenega zahtevka, ne drži. Tožeča stranka lahko uveljavlja zahtevek za plačilo tudi brez zahtevka za ugotovitev ničnosti arbitražnega sporazuma. Vprašanje veljavnosti arbitražnega sporazuma pa se v tem primeru obravnava kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Če je arbitražni dogovor ničen, potem je za odločanje pristojno pravdno sodišče, sicer pa bi morala tožeča spor sprožiti pred arbitražo. 15. Vendar pa morebitna zmotna presoja sodišč prve in druge stopnje o neveljavnosti arbitražnega dogovora (ki jo zatrjuje tožena stranka), ne more biti predmet revizijske presoje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če sodišče na ugovor stranke, da gre za spor, glede katerega je bil sklenjen arbitražni dogovor, nepravilno odloči, da je pristojno (5. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni dovoljen revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče se zato do vprašanja, ali je arbitražna klavzula veljavna ali ne, ni opredeljevalo.

Glede dajatvenega dela tožbenega zahtevka

16. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Predpostavke odškodninske odgovornosti so: protipravno ravnanje povzročitelja škode, ki se kaže v kršitvi pogodbe, nastanek škode (navadne škode ali izgubljenega dobička), vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost povzročitelja. Slednja se domneva, odgovorna oseba pa se je lahko razbremeni tako, da dokaže ekskulpacijske razloge. Tožeča stranka je na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje dokazala, da je razlog za nezagotavljanje zadostne sušnosti v prekomernih vtokih odpadnih vod iz industrijskih obratov, kar je okoliščina, za katero odgovarja tožena stranka. Tožena stranka je bila zato tista, ki bi morala dokazati, da je do tega prišlo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni bilo mogoče preprečiti, jih odpraviti in se jim izogniti (240. člen OZ). Trditveno in dokazno breme za razbremenite odškodninske odgovornosti je bilo namreč na toženi (in ne na tožeči) stranki.

17. Tudi z revizijskimi navedbami, da gre pri doseganju potrebne sušnosti blata, ki je dolžnost tožeče stranke, za obligacijo uspeha, tožena stranka ne more uspeti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč presodili, da je za nedoseganje 22 % sušnosti odgovorna tožena stranka. Vprašanje, ali gre za obligacijo uspeha ali za obligacijo prizadevanja, tako na odločitev ne more vplivati, saj je v vsakem primeru tožena stranka tista, ki je povzročila nezmožnost izpolnitve obveznosti.

18. Revidentka sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista opredelili do njenih „številnih navedb, ki jih je tožena stranka podala tekom dokaznega postopka“. Očitek je presplošen. Tožena stranka ne pojasni konkretno, do katerih navedb se sodišči nista opredelili. Vrhovno sodišče revizijo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Po uradni dolžnosti ne pazi na nobeno kršitev. Stranka mora v reviziji tako konkretno pojasniti, katero kršitev naj bi zagrešili sodišči druge in prve stopnje. Zgolj s sklicevanjem na sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa tožena stranka določnemu uveljavljanju bistvenih kršitev ni zadostila.

19. Glede trditev tožene stranke, da je pravna podlaga za odločanje o zahtevku poslovodstvo brez naročila, do česar naj sodišči prve in druge stopnje ne bi zavzeli stališča, revizijsko sodišče poudarja, da se je sodišče dolžno opredeliti le do tistih trditev strank, ki so za odločitev relevantne. Sodišče druge stopnje je za odločanje o zahtevku uporabilo pravila OZ o poslovni odškodninski odgovornosti, zato ne drži, da je obrazložitev o tem izostala. Zakaj ni uporabilo drugih pravnih podlag, ki sta jih „predlagali“ pravdni stranki, pa mu v konkretnem primeru ni bilo treba pojasnjevati.

20. Z obširnim sklicevanjem na izvedensko mnenje, na izpovedbe posameznih prič ter na pisno komunikacijo med strankama revidentka izpodbija dokazno oceno, ki sodi v sfero dejanskega stanja, tega pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

21. V zvezi z očitki o zagrešitvi bistvene kršitve določb ZPP zaradi nepostavitve novega izvedenca Vrhovno sodišče poudarja, da zgolj nestrinjanje tožene stranke z izvedenskim mnenjem izvedenca J. ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Novega izvedenca sodišče postavi le pod pogoji iz 254. člena ZPP. Poleg tega tožena stranka tudi spregleda, da sta se sodišči sklicevali na obe izvedenski mnenji, pridobljeni tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

22. Trditve tožeče stranke v zvezi z višino zahtevka so sklepčne. Tožeča stranka je že v tožbi opredelila višino škode, za katero je trdila, da ji je nastala, prav tako pa je pojasnila tudi, da tožbeni zahtevek sestavljajo stroški transporta, stroški končne dispozicije viškov blata ter zakonske zamudne obresti. Vse trditve tožeče stranke, ki jih tožena stranka pogreša, pa bi bile relevantne kvečjemu, če bi tožena stranka pravočasno obrazloženo prerekala višino dajatvenega zahtevka. Ker višini ni obrazloženo nasprotovala, ne drži, da bi morala tožeča stranka za utemeljenost zahtevka predložiti mesečne obratovalne dnevnike čistilne naprave in tehtalne liste. V okvir sklepčnosti tožbe to ne sodi. Glede prerekanja višine škode pa je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da tožena stranka trditev tožnice ni pravočasno obrazloženo prerekala. Sklicevanje na toženkine trditve, podane s pripravljalno vlogo z dne 26. 8. 2013, ne pride v poštev, saj so te prepozne, kot je obrazloženo že v 10. točki obrazložitve te sodbe.

23. Neutemeljen je tudi očitek o zagrešitvi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med samimi listinami. Revidentka trdi, da iz računov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne izhaja, da se je odvoz viškov blata izvrševal v posameznih mesecih, za katere je bila tožeči stranki prisojena odškodnina. Vendar pa pri tem ne gre za nasprotje med razlogi izpodbijanih sodb in računi, saj niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče vsebine računov v razloge sodb nista povzeli. Pri navedenem očitku gre po vsebini za nestrinjanje tožene stranke z odločitvijo o prisojeni povrnitvi škode, ki izvira iz posameznih mesecev. S tem poskuša izpodbiti dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Ker dokazna ocena sodi v sfero dejanskega stanja, te v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

24. V zvezi z monitoringom čistilne naprave tožena stranka v reviziji podaja obširne trditve, da naj bi tožeča stranka z ustreznim monitoringom v naprej (pred izdelavo čistilne naprave) pridobila podatke o obremenitvi naprave oziroma o tem, katere vode pritekajo vanjo, ter bi tako lahko čistilno napravo prilagodila dejanskim obremenitvam. Z vsemi navedbami glede monitoringa revidentka skuša izpodbiti oziroma predrugačiti ugotovljeno dejansko stanje, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

25. Revidentka nasprotuje tudi odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih in se pri tem sklicuje na 19.1.1 točko koncesijske pogodbe. Ta določa, da pogodbenima strankama pripadajo zamudne obresti na vse dospele neplačane račune in na druge dospele denarne zahtevke v višini medbančne obrestne mere na dan nastanka obveznosti, povečane za 3 odstotne točke, če v pogodbi ni drugače določeno. Drži, da so bile med strankama dogovorjene pogodbene zamudne obresti, vendar pa zgolj s sklicevanjem na povzeto določbo tožena stranka v revizijskem postopku ne more uspeti. Ni namreč pojasnila (ne v postopku pred sodiščem prve stopnje s svojimi pravočasnimi trditvami ne v reviziji), kaj predstavlja medbančno obrestno mero. Teh je več, za katero so se odločile pogodbene stranke, pa ni splošno znano dejstvo.

26. Trditve, da gredo zamudne obresti tožeči stranki šele od dne, ko je po višini pojasnila zahtevek, so prav tako neutemeljene. Višino tožbenega zahtevka je v zadostni meri pojasnila tožeča stranka že v tožbi, kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v 22. točki obrazložitve te sodbe.

27. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, v delu, ki se nanaša na dajatveni del tožbenega zahtevka, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Ker je tožena stranka kljub uspehu z revizijo v delu, ki se nanaša na ugotovitveni del tožbenega zahtevka, v pravdi sicer izgubila, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške za revizijo. Tožeči stranki je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.065,60 EUR, skupaj z 2 % administrativnih stroškov v višini 41,31 EUR ter 22 % DDV v višini 463,48 EUR, skupaj torej 2.570,39 EUR. Stroškov za pregled dokumentacije, konferenco s stranko ter za končno poročilo stranki ji ni priznalo, saj so vsi ti stroški že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na revizijo. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah, ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Tožeči stranki sodne takse zato ni bilo treba plačati.

Op. št. (1): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 174/2008 z dne 20. 5. 2010 in III Ips 126/2014 z dne 19. 1. 2016.