Jedro

Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi mu bila operacija, za katero trdi, da jo potrebuje, da bi si izboljšal svoje zdravstveno stanje, zavrnjena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik tožbo gradi na trditvi, da je invalid, da so invalidi posebna družbena skupina in da je v Maroku diskriminiran, saj mu kot invalidu ni nudena ustrezna zdravstvena oskrba ter druge pravice, ki jih zagotavlja Konvencija o pravicah invalidov. Sodišče ugotavlja, da tožnik svojih trditev ni z ničemer izkazal niti jih v osebnem razgovoru ni utemeljil, oziroma obrazložil. Tožnikova izvorna država je z Odlokom Vlade RS o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tožnik pa niti ob vložitvi prošnje niti v osebnem razgovoru in niti v tožbi ni navedel (izkazal) nobene individualne okoliščine, ki bi kakorkoli dopuščala odstop od uporabe koncepta varne države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da tožnik svoje istovetnosti ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal, saj ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Tožena stranka po podatkih iz policijske depeše PP Črnomelj in registracijskega lista, vse z dne 11. 4. 2018, ugotavlja, da je tožnik izvorno državo, to je Maroko, zapustil konec leta 2016 in s potnim listom legalno odpotoval v Turčijo. Turčijo je zapustil po dveh mesecih in odšel do otoka Metelini v Grčiji, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa bil nastanjen v Atenah nadaljnje tri mesece, ko je Grčijo zapustil in nadaljeval pot v Albanijo in nato v Črno goro. Tudi tu je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa še v Bosni in Hercegovini. Po dveh dneh bivanja v Sarajevu se je odpeljal do Velike Kladuše, od koder je v skupini sedmih oseb nadaljeval pot proti Sloveniji, mejo med Hrvaško in Slovenijo pa prečkal tako, da je skupaj z državljanom Alžirije preplaval reko ter v bližnji vasi prosil domačine, da so poklicali policiste. V razgovoru z njimi je povedal, da je njegova ciljna država Francija, kamor želi iz ekonomskih razlogov, v lastnoročni izjavi pa navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi zdravstvenih razlogov in dela.

3. Ob podaji prošnje je tožnik ponovno opisal svojo pot iz Maroka do Slovenije in navedel, da je njegov cilj katerakoli država v EU. Navedel je tudi, da je potni list izgubil v morju, osebno izkaznico pa da ima v Maroku. Pojasnil je, da ga je pred 10 ali 12 leti povozil tovornjak in je bil takrat hudo poškodovan. V Evropo je odšel zato, ker želi opraviti operacijo in si pozdraviti nogo. V Maroku se je sicer zdravil, vendar pa ga ne morejo pozdraviti. Ves čas je moral plačevati zdravljenje. Prej v Evropo ni prišel zato, ker ni imel denarja, sedaj pa si ga je izposodil. Njegovo življenje v Maroku ni bilo nikoli ogroženo.

4. Tožena stranka je po podani prošnji za mednarodno zaščito tožniku dne 19. 4. 2018 izrekla ukrep pridržanja zaradi preverjanja/ugotavljanja njegove istovetnosti ter ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja. V razgovoru o ustni seznanitvi s pridržanjem je tožnik pojasnil, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji, Črni gori in Bosni in Hercegovini, da pa je vse te države zapustil ne da bi počakal na odločitve in to po tem, ko so od njega zahtevale, da države zapusti, pa tudi sicer ni želel biti v teh državah, pač pa želi v Evropsko unijo. Na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil zato, ker ga policija ni dobila, slišal pa je tudi, da tam ni azila. Če bi v Sloveniji dobil dokumente, bi takoj nato odšel v Francijo, Nemčijo ali Italijo.

5. Dne 14. 5. 2018 je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor. Pojasnil je, da je prejel fotokopijo potnega lista in kopijo zdravstvene izkaznice ter da je prišlo do pomote pri zapisu njegovega rojstnega datuma. Dokumentov ni poskušal dobiti zato, ker je bil prepričan, da ima v Maroku osebno izkaznico, vendar pa je v kontaktu z družino izvedel, da jo je očitno vzel skupaj s potnim listom, ki ga je izgubil v morju. Kopijo potnega lista ima že dlje časa spravljeno v mobilnem telefonu. Pojasnil je, da je bil v Maroku leto in pol v bolnišnici v komi. Ko je prišel domov, več kot dve leti ni mogel hoditi. Dvakrat mesečno je imel preglede pri zdravniku. Počasi je sicer začel hoditi, vendar pa potrebuje še eno operacijo, ki pa mu je niso naredili, ker v Maroku nimajo dovolj izkušenj. Tudi prvo operacijo je izvedel zdravnik, ki je prišel iz Francije in bi zato rad, da bi ponovno operacijo opravil v Evropi. V izvorni državi njegovo življenje ni bilo nikoli ogroženo in ni imel nobenih problemov, razen zdravstvenih in kolikor ne bi imel težav z nogo, Maroka ne bi nikoli zapustil. Včasih je delal kot soboslikar, vendar pa redko, saj ne more veliko delati.

6. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da je tožnik predložil tri fotografije listin, ki naj bi izkazovale njegovo identiteto, vendar pa zaradi nejasnih slik ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti ali gre za tožnikove dokumente in zato ne gre za listine, s katerimi bi tožnik dokazal svojo identiteto. Ne glede na to pa tožena stranka, glede na tožnikove izjave, meni, da ni dvoma, da prihaja iz Maroka.

7. Tožena stranka ugotavlja, da je treba tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisa dogodkov, kakor ga je podal tožnik, je namreč razvidno, da pri njem ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. V izvorni državi po lastni izjavi ni bil nikoli ogrožen niti ni imel drugih problemov, razen zdravstvenih. Tožena stranka meni, da je tožnik v postopku navajal le dejstva, ki niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. To, da bi za popolno okrevanje po nesreči potreboval še eno operacijo, da pa v Maroku ni usposobljenega zdravnika, ki bi jo lahko izvedel, ni okoliščina, ki bi bila razlog za priznanje mednarodne zaščite. Zdravstveni razlogi so sicer v izjemnih okoliščinah lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite, vendar pa teh tožnik ni uspel izkazati, saj mu je bila v Maroku nudena vsa potrebna oskrba in tudi izvedena operacija s tujim zdravnikom. Tožena stranka meni, da tožnikove navedbe ne dosegajo standarda preganjanja, kot se uporablja v azilnem pravu. Tožnik se sklicuje na dogodke izpred več kot deset let, iz njegove izpovedi pa ni razbrati, da bi mu operacijo zavrnili zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožena stranka je zato njegovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

8. Tožena stranka še dodaja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16) dne 17. 2. 2016 določila kot varno izvorno državo. Četudi tožnik v postopku ni izkazal svoje istovetnosti, tožena stranka zaenkrat nima razloga, da bi dvomila v njegovo trditev, da je državljan Maroka. Prav tako iz njegovih izjav ne izhaja, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država. Nenazadnje pa že razlogi, ki jih tožnik navaja kot razlog za priznanje mednarodne zaščite, niso take narave, da bi predstavljali razlog za ugoditev njegovi prošnji. Tožnik namreč v Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

9. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo s tožbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito po ZMZ-1, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek.

10. Tožnik uvodoma pojasnjuje, da je v postopku zatrjeval, da mu v izvorni državi, torej v Maroku, ni bila nudena ustrezna zdravstvena oskrba. Potrebuje namreč še eno operacijo, ki mu jo ne morejo omogočiti, saj nimajo dovolj izkušenj, oziroma usposobljenega zdravnika. Trdi, da spada v skupino ranljivih oseb s posebnimi potrebami, saj je invalid, v Maroku pa mu ni bila nudena vključitev v program za invalidne osebe in posledično nima nobene socialne varnosti. V izvorni državi je že trpel preganjanje, ker mu izvorna država ni zagotovila ustrezne zdravstvene oskrbe, oziroma bo ob vrniti v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje.

11. Zaključek tožene stranke, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito neutemeljena, je najmanj preuranjen. Tožena stranka bi morala izpeljati redni postopek po ZMZ-1 in šele nato vsebinsko odločiti o tožnikovi prošnji. Tožena stranka namreč ni raziskala zdravstvenega stanja tožnika, v zapisniku o osebnem razgovoru niso opisane že na prvi pogled vidne težke poškodbe niti z izvedencem ni ugotovila kakšno operacijo tožnik potrebuje in ali to, da mu je v Maroku niso sposobni zagotoviti, pomeni preganjanje po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Prav tako tožena stranka ni raziskala kakšen je zdravstveni sistem v Maroku in ali je invalidom zagotovljena rehabilitacija oziroma vključitev v sistem zdravstvenega varstva, kot tudi ne ali Maroko, kot podpisnica Konvencije o pravicah invalidov, to v praksi spoštuje. Posledično gre za kršitev tožnikove pravice do izjave in s tem za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka je zagrešila tudi absolutno kršitev določb postopka s tem, ko odločbe na več mestih ni mogoče preizkusiti. Zaključek, da so izpolnjeni pogoji iz 52. člena ZMZ-1, ni obrazložen. Tožnik ne more vedeti ali je nenudenje zdravstvene oskrbe namerno, treba pa je izhajati iz tega, da namerne nesposobnosti oziroma diskriminacije invalidov v njegovi državi ni mogoče izključiti. Izpodbijana odločba se s problematiko zdravstvene oskrbe v Maroku ne ukvarja, prav tako ni razvidno, zakaj se v zadevi ni odločila za dokaz z izvedencem, ki bi ugotovil njegovo zdravstveno stanje in preveril njegovo trditev o njuno potrebni drugi operaciji. Iz odločbe tudi ne izhaja kakšen je zdravstveni sistem v Maroku in ali je tovrstno ravnanje oblasti že doseglo stopnjo intenzivnosti, ki bi lahko pomenila kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Prav tako se izpodbijana odločba ne ukvarja z vprašanjem ali ravnanje tožnikove izvorne države pomeni kršitev Konvencije o pravicah invalidov in ali je mogoče tudi v tem smislu govoriti o preganjanju po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. 12. Tožena stranka bi morala odločati v rednem in ne v pospešenem postopku in gre zato za neuporabo materialnega prava, oziroma določb ZMZ-1 o rednem postopku. Tožnik v zvezi s tem citira del odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007, v kateri je poudarjeno, da je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem azilnem postopku treba razlagati restriktivno in je izpolnjen le, če prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Tožena stranka pa se je spustila v ocenjevanje stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev in tudi ugotovila, da lahko nenudenje ustrezne zdravstvene oskrbe pomeni preganjanje po Ženevski konvenciji, vendar pa kljub temu odločila v pospešenem postopku. Ob tem je spregledala tudi sodno prakso Upravnega sodišča RS v zadevi št. I U 418/2013 z dne 17. 4. 2013, ki se ukvarja s podobno zadevo, to je zdravstvenimi razlogi kot podlago za priznanje mednarodne zaščite. V konkretni zadevi namreč tožnik trdi, da mu država Maroko ni sposobna, oziroma namenoma ne želi zagotoviti ustreznega zdravljenja, saj ni na voljo zdravnika, ki bi ga bil sposoben operirati. Tožena stranka tudi ni uporabila Konvencije o pravicah invalidov in posledično dejanskega stanja ni popolnoma ugotovila, četudi bi morala raziskati kaj ta konvencija državam nalaga in ali Maroko to izpolnjuje.

13. Tožnik navaja, da je nepravilna, oziroma neuporaba materialnega prava posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne drži trditev, da naj bi bila tožniku v Maroku zagotovljena vsa potrebna oskrba, saj tožnik ves čas zatrjuje, da mu Maroko ni sposoben zagotoviti operacije, ki jo potrebuje, ker nima na voljo usposobljenega zdravnika. Že to, da je prvo operacijo izvedel zdravnik iz Francije, kaže, da v Maroku očitno primanjkuje zdravnikov specialistov, to pa potrjujejo tudi javno dostopne informacije, ki jih je tožena stranka v celoti prezrla. Tožena stranka se z vprašanjem spoštovanja Konvencije o pravicah invalidov v Maroku sploh ni ukvarjala, tožnik pa trdi, da se ta ne spoštuje, predvsem 25. do 28. člen te konvencije, ki invalidom priznavajo pravico do zdravja, habilitacije in rehabilitacije, dela in zaposlovanja, ustrezne življenjske ravni in socialnega varstva. Če bi bil tožnik slovenski državljan, bi imel najbrž priznan status invalida, posledično pa pravico do invalidske pokojnine, rehabilitacije, ugodnejših pogojev zaposlovanja in do zdravstvene oskrbe, s čimer bi se mu zdravstveno stanje izboljšalo. Tožnik trdi, da je glede na zahteve iz Konvencije o pravicah invalidov v bistvu diskriminiran (invalidi so posebna družbena skupina iz 27. člena ZMZ-1), saj mu Maroko ne nudi ustrezne zdravstvene oskrbe, kaj šele česa drugega.

14. Drži sicer, da je Maroko z odlokom določen kot varna izvorna država, ne drži pa, da sta pri tožniku izpolnjena oba pogoja za uporabo tega koncepta. Trdi, da zanj obstajajo osebne okoliščine, ki pomenijo utemeljen razlog, zaradi katerega Maroko zanj ni varna izvorna država. Dejansko stanje je bilo torej v tem delu zmotno ugotovljeno. Maroko mu ne more nuditi ustrezne zdravstvene oskrbe, posledično je zaradi svojega stanja diskriminiran, saj ni sposoben najti zaposlitve, ogroženo je njegovo zdravstveno stanje in preživetje. Iz javno dostopnih dokumentov, na podlagi katerih je Vlada RS sprejela odločitev o uvrstitvi Maroka na seznam varnih izvornih držav, ni mogoče preveriti ali so bile pri odločitvi spoštovane tudi informacije, ki se nanašajo na zagotavljanje ustrezne zdravstvene oskrbe, oziroma na upoštevanje standardov iz Konvencije o pravicah invalidov.

15. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, v odgovoru pa zapisala, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, meni, da je ta zakonita in pravno pravilna, pri njej vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila vse razloge za svojo odločitev in zato sodišče ne sledi tožniku, ki trdi, da odločitve v določenih delih ni mogoče preizkusiti. Po mnenju sodišča je tožena stranka dejansko stanje raziskala in svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača očitek o zmotni uporabi (oziroma neuporabi) materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

18. Status begunca se na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, če bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 31. člena. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih konfliktih.

19. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Prošnja prosilca za mednarodno zaščito se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države (2. alineja).

20. Tožena stranka se je pri presoji obstoja razloga iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 po mnenju sodišča utemeljeno oprla na tožnikove navedbe v postopku, iz katerih izhaja, da je navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Odločitev, da o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odloči v pospešenem postopku je bila zato utemeljena in v odločbi obrazložena z ugotovitvijo, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi mu bila operacijo, za katero trdi, da jo potrebuje, da bi si izboljšal svoje zdravstveno stanje, zavrnjena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Opisane ugotovitve so tudi razlog, zaradi katerega sodišče dokaznim predlogom tožnika ni sledilo. Tožnik je v postopku in tudi v tožbi večkrat izpostavil, da je bil edini razlog, zaradi katerega se je odločil zapustiti Maroko, želja, da bi bil operiran v eni od evropskih držav, med katerimi je izpostavil Francijo, Nemčija ali Italijo, posebej pa poudaril, da v Maroku ni bil nikoli ogrožen, da mu je bila zagotovljena zdravstvena oskrba, da ga je tam operiral zdravnik iz Francije, da pa mu nadaljnje operacije ne morejo omogočiti zgolj zato, ker zdravniki niso dovolj izkušeni.

21. Tožnik tožbo gradi na trditvi, da je invalid, da so invalidi posebna družbena skupina in da je v Maroku diskriminiran, saj mu kot invalidu ni nudena ustrezna zdravstvena oskrba ter druge pravice, ki jih zagotavlja Konvencija o pravicah invalidov. Sodišče ugotavlja, da tožnik svojih trditev ni z ničemer izkazal niti jih v osebnem razgovoru ni utemeljil, oziroma obrazložil. Iz podatkov upravnega spisa sicer izhaja, da ima na obeh nogah pod koleni vidnih več šivov, vendar pa ni predložil nobenega dokaza (ali vsaj lastnega osebnega pojasnila) o poteku zdravljenja, izvedeni operaciji, posledicah, nujnosti dodatne operacije, o tem, kaj bi s tako operacijo pridobil ali omejitvah, ki bi kazale na njegovo invalidnost, pa četudi je tako možnost v osebnem razgovoru imel in zato tudi ne gre slediti trditvi, da je bila kršena njegova pravica do izjave. Z drugimi besedami, tožnik ni z ničemer izkazal trditve, da je invalidna oseba. Navsezadnje je bila celo njegova navedba o tem, kdaj je utrpel poškodbe zgolj približna (10 do 12 let), pot iz Bosne in Hercegovine do Slovenije pa je navsezadnje opravil peš, oziroma je mejno reko s Hrvaško preplaval. Tožnik tudi ne trdi, da bi bil zdravstveno obravnavan drugače (neenako) kot drugi državljani v Maroku, oziroma druge osebe s podobnimi zdravstvenimi težavami, kot jih zatrjuje, torej da bi mu bila zdravstvena pomoč odklonjena zaradi pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Tako dejansko stanje med strankama navsezadnje niti ni sporno. Sodišče zato meni, da je tožena stranka, ki je v izpodbijani odločbi korektno povzela vse tožnikove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države, te navedbe pravilno kvalificirala kot dejstva, ki niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določilih ZMZ-1. V izpodbijani odločbi je pravilno ugotovila, da so zdravstveni razlogi v zelo izjemnih okoliščinah lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer sodišče dodaja, da le, kolikor obstaja utemeljen razlog, da bi prosilec ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ-1, česar pa tožnik ne zatrjuje (oziroma tega z ničemer ne utemeljuje). Enako stališče je sprejelo Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 178/2016, na katero se sklicuje tožnik (50. do 57. točka obrazložitve te sodbe).

22. Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi glede ugotovitve, da tožnikova prošnja za mednarodno zaščito ni utemeljena tudi zato, ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja 52. člena ZMZ-1), ter se pridružuje njeni obrazložitvi. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjih točkah te obrazložitve, je tožena stranka obstoj razloga iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno oprla na tožnikove navedbe, da je izvorno državno zapustil zato, ker želi, da bi ga operirali v eni od držav Evropske unije, predvsem v Nemčiji, Franciji ali Italiji, kar pa niso razlogi, na podlagi kateri se lahko podeli mednarodna zaščita. Trditev tožnika, da tožena stranka ni preverila stanja zdravstva v Maroku in s tem ni ugotavljala relevantnega dejanskega stanja o razmerah v tej državi, zato ni upravičena. Tožnikova izvorna država je z Odlokom Vlade RS o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tožnik pa niti ob vložitvi prošnje niti v osebnem razgovoru in niti v tožbi ni navedel (izkazal) nobene individualne okoliščine, ki bi kakorkoli dopuščala odstop od uporabe koncepta varne države. Sodišče zato ugotavlja, da njegova prošnja za mednarodno zaščito tudi iz tega razloga ni utemeljena.

23. Na podlagi vsega navedenega je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.