Jedro

1. Sklep o začasni odredbi je izvršilni naslov. Kot tak bi torej po tem kriteriju lahko bil podlaga za naložitev sodnih penalov. Ker pa ima sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku tudi učinek sklepa o izvršbi, se v obravnavani zadevi zastavlja vprašanje vpliva te njegove zakonske lastnosti v primeru, ko upnik na njegovi podlagi predlaga tudi naložitev sodnih penalov.

2. Tretji odstavek 212. člena ZIZ namreč določa, da lahko upnik zahteva plačilo sodnih penalov vse dotlej, dokler ne predlaga izvršitve sodne odločbe iz prvega odstavka 212. člena ZIZ (v obravnavani zadevi je to začasna odredba). Ker je ta predlog (za izvršitev začasne odredbe kot izvršilnega naslova) glede na obrazloženo že po naravi stvari sestavni del samega predloga za izdajo začasne odredbe (v obravnavanem primeru se tako predlaga izrek denarne kazni kot to določa 226. člen ZIZ), po mnenju pritožbenega sodišča upnik nima več pravice predlagati naložitve sodnih penalov dolžniku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog upnikov za določitev sodnih penalov zavrne.

II. Dolžnik je dolžan upnikoma povrniti 412,22 EUR stroškov (pritožbenega) postopka, v petnajstih dneh od vročitve sklepa.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Novi Gorici Z 1 z dne 28. 4. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cp 61/2009 z dne 10. 2. 2009 dolžniku naložilo, da obveznost iz navedenega, da upnikoma omogoči neoviran dostop in dovoz z vsemi prevoznimi sredstvi in za vse potrebe iz javne poti, parcele št. 521/8 k.o. K., skozi železna krilna vrata na vhodu dvoriščnega dela parc. št. 180/6 k.o. K., in nato dostop ter dovoz v širini 3 metre preko dvoriščnega dela parc. 180/6 k.o. K., vse do vhoda v stavbo upnika na zahodnem delu parc. št. 180/6 k.o. K., in sicer tako, da lahko upnika prosto dostopata do vhodov v svojo poslovno stavbo, izpolni v dodatnem roku 15 dni po prejemu sklepa. V primeru, da dolžnik v gornjem roku zahtevane obveznosti ne izpolni, je dolžan od izteka petnajstdnevnega roka dalje za vsak dan zamude z izpolnitvijo plačati upnikoma sodne penale v višini 1.000,00 EUR. Odločilo je še, da je dolžnik dolžan upnikoma povrniti stroške postopka v znesku 246,48 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do dneva plačila.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in v zadevi odloči tako, da upnikov predlog za določitev sodnih penalov zavrne in postopek ustavi ter upnika obveže na plačilo vseh njegovih stroškov postopka, ki jih priglaša. V pritožbi navaja, da materialnopravno podlago za inštitut sodnih penalov vsebuje 269. člen OZ. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da mora sodišče pri odločanju o upnikovi zahtevi ugotoviti, ali obstajajo vse zakonske predpostavke. Poleg izrecno določenih zakonskih pogojev, torej s pravnomočno odločbo ugotovljenega obstoja nedenarne terjatve, dolžnikove zamude z izpolnitvijo obveznosti, primernega dodatnega roka za izpolnitev, grožnje s plačilom sodnih penalov v višini, ki bo na dolžnika vplivala, da bo izpolnil obveznost in tega da upnik še ni predlagal izvršbe na podlagi pravnomočne odločbe, mora ugotoviti tudi, ali stranka svoje pravice ne zlorablja. V konkretnem primeru sodišče ni ugotavljalo nobene od zgoraj navedenih postavk in izpodbijanega sklepa ni obrazložilo. Sodni penali niso nadomestek izvršbe, njim soroden inštitut za dosego izvršitve nenadomestnega dejanja je denarna kazen. V nasprotju z načelom pravne enakosti in prepovedjo zlorabe pravic bi bilo, v kolikor ne bi sodišče z analogno uporabo četrtega in petega odstavka 226. člena ZIZ omejilo skupne višine zagroženih sodnih penalov, pri njihovi odmeri pa upoštevalo tudi pomen dejanja in druge okoliščine primera. Na takšen način sodišče ni postopalo. Instituta denarne kazni se je sodišče v konkretnem primeru že poslužilo, saj je v drugem odstavku začasne odredbe z dne 28. 4. 2008 za primer, da dolžnik ne bi izpolnil določene mu obveznosti, le-to izreklo. Glede na to, da je bila le-ta izrečena, pa za isti primer sodišče ne more izreči še sodnih penalov. Po začasni odredbi je dolžnik dostop dolžan omogočiti le upnikoma, ne pa tretjim osebam, med katere spada tudi sodni izvršitelj, ki naj bi opravljal izvršilna dejanja v izvršilnem postopku, ki se vodi pri naslovnim sodišču pod opr. št. In 1. Dolžnik v navedenem postopku pa ni dolžnik tudi v izvršilnem postopku In 1. Začasna odredba ni bila izdana za potrebe tega izvršilnega postopka, ampak zgolj z namenom omogočiti upnikoma dostop do poslovne stavbe, stoječe na parc. 180/6 k.o. K., dokler s tem v zvezi ne bo določena nujna pot. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravna osnova za določitev sodnih penalov je v členu 212 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in v 269. členu Obligacijskega Zakonika ( v nadaljevanju: OZ). Citirano določilo OZ vsebuje materialne pogoje za njihovo izrekanje, določilo ZIZ pa njihovo uveljavljanje. Zakonski pogoji za določitev sodnih penalov so, da je dolžnikova obveznost ugotovljena s pravnomočno odločbo, ki je izvršilni naslov, da je potekel paricijski rok, da je določitev penalov zahteval upnik in da upnik še ni vložil predloga za izvršbo nedenarne obveznosti (primerjaj prvi odstavek 269. člena OZ).

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za določitev sodnih penalov, odločitev pa utemeljilo z obrazložitvijo, da so v zadevi izpolnjeni zakonski pogoji iz 212. člena ZIZ. Pritožba utemeljeno opozarja, da so takšni razlogi pomanjkljivi, saj je sodišče prve stopnje v zadevi povsem prezrlo, da gre za institut, urejen tudi v materialnem zakonu, ki ga je zato potrebno obravnavati tudi v tej luči in podati obrazložitev tudi z materialnopravnega vidika. Pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da so v obravnavanem primeru ti pogoji izpolnjeni, vendar pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju tega sklepa, kljub tem pomanjkljivim razlogom sklepa ni razveljavilo iz tega razloga, pač pa je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo.

6. V obravnavani zadevi je namreč bistvenega pomena, da je pravnomočna sodna odločba, ki predstavlja podlago določitvi sodnih penalov (predlogu upnikov), začasna odredba. Z njo je bilo dolžniku naloženo, da je z dnem njene vročitve dolžan dovoliti in dopustiti upnikoma neoviran dostop in dovoz z vsemi prevoznimi sredstvi in za vse potrebe iz javne poti parc. št. 521/8 k.o. K. skozi železna krilna vrata na vzhodu dvoriščnega dela parc. št. 180/6 k.o. K. in nato dostop in dovoz v širini 3 m preko dvoriščnega dela parc. št. 180/6 k.o. K. vse do vhodov v stavbo upnikov na Z – delu parc. št. 180/6 k.o. K., tako da lahko upnika prosto dostopata do vhodov v svojo poslovno stavbo. V drugem odstavku izreka je bilo za primer, da dolžnik obveznosti iz začasne odredbe ne bo izpolnil, odločeno, da se mu izreka denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 8 dni na podračun odprt pri UJP. V nadaljnjih odstavkih izreka sklepa o začasni odredbi je sodišče odločilo, da bo izvršbo sklepa o izrečeni denarni kazni, ki se bo izterjala v korist proračuna, opravilo po uradni dolžnosti ter izdalo nov sklep, s katerim bo dolžniku določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, če dolžnik ne bo ravnal v skladu z začasno odredbo ter da bo zoper njega v primeru, če kljub izrečeni denarni kazni ne bo ravnal v skladu z njo, postopalo še naprej tako, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz drugega odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

7. Sklep o začasni odredbi je izvršilni naslov (primerjaj 17. člen ZIZ). Kot tak bi torej po tem kriteriju lahko bil podlaga za naložitev sodnih penalov (primerjaj prvi odstavek 212. člena ZIZ). Ker pa ima sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku tudi učinek sklepa o izvršbi (286. člen ZIZ), se v obravnavani zadevi zastavlja vprašanje vpliva te njegove zakonske lastnosti v primeru, ko upnik na njegovi podlagi predlaga tudi naložitev sodnih penalov.

8. Učinek sklepa o izvršbi je, da se izvršba začne opravljati v mejah, določenih v sklepu o izvršbi (primerjaj 46. in 47. člen ZIZ). Te meje so v sklepu o izvršbi začrtane v subjektivnem (stranke), objektivnem (terjatev) in funkcionalnem smislu (sredstva in predmet izvršbe). Tak učinek ima torej po samem zakonu tudi sklep o začasni odredbi. To pomeni, da mora že predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati vse, kar mora vsebovati predlog za izvršbo (med drugim torej tudi sredstvo in predmet izvršbe – primerjaj 40. člen ZIZ), sicer je nepopoln. Takšno stališče je sprejeto v sodni praksi in pravni teoriji(op. št. 1). Izvršilni postopek se praviloma začne z vložitvijo predloga za izvršbo (zanj velja načelo dispozitivnosti, ki ima sicer izjeme, kar pa za obravnavano zadevo nima pomena, primerjaj 2. člen ZIZ)(op. št. 2), in glede na določilo 239. člena ZIZ, to velja tudi za začetek postopka zavarovanja. Preneseno na obravnavani primer se ob obrazloženem po mnenju pritožbenega sodišča izkaže, da predlog upnikov za določitev sodnih penalov v zadevi, kakršna je obravnavana, ni utemeljen. Tretji odstavek 212. člena ZIZ namreč določa, da lahko upnik zahteva plačilo sodnih penalov vse dotlej, dokler ne predlaga izvršitve sodne odločbe iz prvega odstavka 212. člena ZIZ (v obravnavani zadevi je to začasna odredba). Ker je ta predlog (za izvršitev začasne odredbe kot izvršilnega naslova) glede na obrazloženo že po naravi stvari sestavni del samega predloga za izdajo začasne odredbe (v obravnavanem primeru se tako predlaga izrek denarne kazni kot to določa 226. člen ZIZ), po mnenju pritožbenega sodišča upnik nima več pravice predlagati naložitve sodnih penalov dolžniku. Ker je po obrazloženem predlagal, torej tudi izvršitev začasne odredbe, glede na določilo tretjega odstavka 212. člena ZIZ upnik nima več opcije izbire (op. št. 3). Takšna razlaga izhaja tudi iz namena instituta sodnih penalov, ki je v tem, da se z grožnjo plačevanja določenih denarnih zneskov pripravi dolžnika, da sam, brez intervencije države izvrši obveznost, določeno s pravnomočno sodno odločbo (op. št. 4). Po mnenju pritožbenega sodišča pravna analiza primera omogoča le zaključek, da na podlagi začasne odredbe kot izvršilnega naslova institut sodnih penalov ne pride v poštev. Upnika torej lahko zahtevata le opravo neposrednih dejanj izvršbe.

9. Na podlagi obrazloženega je moralo pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz podanega utemeljenega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. tč. 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) spremeniti tako, da je predlog upnikov za določitev sodnih penalov zavrnilo.

10. Zaradi sprejete odločitve je pritožbeno sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločiti o stroških postopka. Ker je dolžnik s pritožbo uspel (nastali pa so mu zgolj stroški v pritožbenem postopku), sta mu upnika dolžna povrniti te stroške postopka (prvi odstavek 154.člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ti znašajo skupno 412,22 EUR (od tega odpade 33,00 EUR na sodno takso, ostalo pa na odvetniške storitve odmerjene v skladu z Zakonom o odvetniških storitvah, povečane za 20% DDV).

op. št. 1: Primerjaj npr. VSL III Cp 968/2002, VSL II Cp 4465/2009. Tako Mihajlo Dika, Građansko ovršno pravo, I. Knjiga, Opće građansko ovršno pravo, Narodne novine d.d., Zagreb, 2007, str. 862. op. št. 2: O tem več Dragica Wedam Lukič, Civilno izvršilno pravo, ČZ Ur. list RS, 1992, str. 30. op. št. 3: Na to stališče po mnenju pritožbenega stališča ne vpliva upnikova pravica do umika in omejitve predloga za izvršbo po 43. členu ZIZ, saj tretji odstavek 212. člena ZIZ kumulacijo prepoveduje takoj, ko je upnik vložil predlog za izvršbo.

Objavljena sodna praksa o vprašanju, ali je na podlagi izdane začasne odredbe mogoče predlagati sodne penale je zgolj v odločbi VSL II Cpg 359/2006 z dne 25.5.2006 (baza IUS-INFO IESP). V njej je zavzeto drugačno stališče, kot glavni argument se navaja, da je sklep o začasni odredbi kot vrsta sodne odločbe lahko izvršilni naslov.

op. št. 4: Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-181/99, baza USTA, tč. 8.