Jedro

S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo dejstva, da je toženec zoper računa vložil ugovora, toženec smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP).

Pri razmerju med pravdnima strankama gre glede opreme za posodbeno pogodbo, to je pogodbo, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Na podlagi določila 583. člena OZ pa je vrnitvena dolžnost prinosniška dolžnost, kraj vrnitve pa je sedež upnika. Zato je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec svojo obveznost vrnitve opreme dolžan izpolniti tako, da tožnici omogoči prevzem opreme na svojem prebivališču, napačen. Ker toženec opreme ni vrnil, ampak jo je dal le na razpolago, tožnica utemeljeno zahteva njeno plačilo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (poleg zneska prisojenega v 1. točki izreka) še znesek 227,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2019 dalje do plačila; - v 3. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 451,32 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 427,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo 1,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2019 dalje, s sklepom ustavilo. S sodbo pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 228,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2019 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). V presežku, to je glede plačila zneska 227,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2019 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 294. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o kraju izpolnitve. Moralo bi uporabiti določilo 583. člena OZ, ki ureja posodbeno pogodbo. Ker je pri tej pogodbi vrnitvena dolžnost prinosnina, bi opremo toženec moral vrniti v kraju prebivališča oz. sedeža upnika. V Splošnih pogojih tožnice je izrecno zapisana dolžnost vračila opreme, kar lahko pomeni le aktivno ravnanje toženca, to je, da opremo prinese tožnici v njen kraj. Posledično tožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev.

4. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo dejstva, da je toženec zoper računa št. 001 z dne 31. 1. 2019 in 002 z dne 28. 2. 2018 vložil obrazložena ugovora, da storitev tožnice od 7. 12. 2018 ni mogel uporabljati zaradi nemožnosti vzpostavitve TV signala za naročniški paket X. Z računom 001 z dne 31. 1. 2019 je tožnica zaračunala storitve za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 1. 2019, ko signal po naročniškem paketu za toženca ni bil dostopen. Iz računa 002 z dne 28. 2. 2019, konkretno glede SZU za priključnino in SZU za mesečno naročnino, v skupnem znesku 330,35 EUR, ni razvidno, na katero obveznost toženca se navedene kratice nanašajo. Tudi iz dobropisa, ki ga je prejel toženec, ne izhaja, na kaj se nanaša. 5. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe toženca. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnice.

6. Pritožba tožnice je utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

7. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, prav tako sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi relativnih postopkovnih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

_Glede pritožbe toženca_

8. Pritožbena navedba, da iz računa 002 z dne 28. 2. 2019 ni razvidno, na katero obveznost toženca se nanaša, kar ne izhaja niti iz dobropisa, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj je toženec navedeno trditev prvič postavil šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče je že iz tega razloga ne more upoštevati.

9. S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo dejstva, da je toženec zoper računa 002 z dne 28. 2. 2019 (A6) in 001 z dne 31. 1. 2019 (A8) vložil ugovora, toženec smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Ne glede na to pa ta očitek tudi ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta bila tožencu po vložitvi ugovora zoper navedena računa, izdana dobropisa, to pa je nato upoštevalo tudi pri višini toženčeve obveznosti. Prav tako toženec v postopku ni konkretiziral, katere izmed postavk na računu 001 (A8) z dne 31. 1. 2019 so mu bile zaračunane neutemeljeno, ker je bil brez signala, saj so mu bile z navedenim računom 001 (A8) zaračunane poleg stacionarnih tudi mobilne storitve.

10. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Pravno podlago toženčeve obveznosti predstavlja pogodba o vzpostavitvi naročniškega razmerja, s katero se je toženec zavezal, da bo redno in pravočasno plačeval mesečne in druge zneske za storitve po pogodbi (239. člen OZ), kar mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_**Glede pritožbe tožnice**_

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - da je tožnica z računom 003 v višini 222,09 EUR (A7) tožencu zaračunala dolg iz naslova nevračila opreme (sprejemnik Cisco PDS2120 in Modem GPON INNBOX G67); - da točka 11. 6. Splošnih pogojev uporabe storitev družb skupine A. (A13) v zvezi s tem določa, da je naročnik dolžan ob prenehanju naročniške pogodbe izvajalcu vrniti celotno opremo, ki jo je v uporabo prevzel ob sklenitvi naročniške pogodbe. V primeru, da naročnik opreme v 15 dneh od prenehanja veljavnosti naročniške pogodbe ne bi vrnil izvajalcu, se naročnik zavezuje, da bo izvajalcu na podlagi izdanega računa povrnil celotno vrednost nevrnjene opreme; - da je tožnica opremo dostavila in inštalirala na naslovu toženca, tam pa jo je toženec tožnici po prenehanju pogodbenega razmerja dal na razpolago; - da je tožnica toženca neuspešno pozivala, da opremo vrne v poslovalnico.

13. Kot pravilno opozarja tožnica, gre pri razmerju med pravdnima strankama glede opreme za posodbeno pogodbo, to je pogodbo, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Na podlagi določila 583. člena OZ pa je vrnitvena dolžnost prinosniška dolžnost1, kraj vrnitve pa je sedež upnika. Zato je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec svojo obveznost vrnitve opreme dolžan izpolniti tako, da tožnici omogoči prevzem opreme na svojem prebivališču, napačen. Drugačen zaključek ne izhaja niti iz povzete določbe Splošnih pogojev, ki nasprotni pogodbeni stranki nalaga vrnitev opreme, torej mu nalaga aktivno ravnanje. Kot pravilno opozarja tožnica, bi v nasprotnem primeru bil v splošnih pogojih uporabljen drugačen izraz, na primer, da je stranka dolžna dati opremo na razpolago oziroma omogočiti njen prevzem. Na to, da mora toženec opremo vrniti tako, da jo dostavi tožnici, je bil toženec tudi ustrezno opozorjen. Ker opreme ni vrnil, ampak jo je dal le na razpolago, tožnica zato od toženca na podlagi Splošnih pogojev utemeljeno zahteva njeno plačilo, to je znesek 222,09 EUR ter do vložitve predloga obračunane zamudne obresti v višini 5,45 EUR, skupaj torej 227,54 EUR. Tožnica pa je od skupno prisojenega zneska upravičena tudi do nadaljnjih zamudnih obresti od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila.

14. Pritožba tožnice je torej utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu (to je v točki 2 izreka) spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da tožnici poleg zneska, ki mu je bil naložen v plačilo že s sodbo sodišča prve stopnje, tožnici plača še 227,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2019 dalje do plačila.

_**Glede stroškov**_

15. Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Po spremembi sodbe je tožnica z zahtevkom uspela v celoti in je zato upravičena do povračila stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo: nagrado za sestavo predloga za izvršbo v višini 100 točk (tar. št. 27 Odvetniške tarife), nagrado za sestavo tožbe v višini 200 točk (tar. št. 19 Odvetniške tarife), nagrado za sestavo prve pripravljalne vloge 200 točk (tar. št. 19 Odvetniške tarife) ter materialne izdatke v višini 10 točk. Nagrade za pregled spisa in dokumentacije v višini 50 točk pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo tožbe. Prav tako pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo materialnih izdatkov v višini 14,20 EUR, saj izdatkov v tej višini tožnica ni izkazala (7. in 212. člen ZPP). Tožnici tako pripada skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 306,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 373,32 EUR. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo še plačane sodne takse v višini 44,00 in 34,00 EUR. Skupno njeni pravdni stroški tako znašajo 451,32 EUR. Toženec jih je dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

16. Tožnica je, za razliko od toženca, v celoti uspela tudi v pritožbenem postopku in ji je zato toženec dolžan povrniti tudi pritožbene stroške. Za sestavo pritožbe je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 250 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife), za odgovor na pritožbo 250 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife) ter materialne izdatke v višini 10 točk (11. člen Odvetniške tarife), skupaj 510 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 306,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 373,32 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v višini 54,00 EUR, stroški tožnice znašajo 427,32 EUR. Te stroške je toženec dolžan tožnici povrniti na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1 Glej Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, 2004, 3. knjiga, stran 625.