Jedro

Po citirani določbi tek zastaralnega roka ne prekine zgolj specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika z dne 10. 1. 2023 zavrnilo in mu naložilo, da v osmih dneh upniku povrne stroške ugovornega postopka v višini 428,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti temu sklepu se po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi ter izvršba v tem delu ustavi, podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi naj dohodninska obveznost dolžnika zapadla šele z dnem 1. 10. 2010, napačen. Sklicuje se na takrat veljavni 270. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem je moral davčni zavezanec uveljavljati davčne olajšave in navesti podatke za odmero dohodnine v napovedi najpozneje do dne 31. 7. za zapadlo preteklo leto. Po stališču dolžnika je absolutno zastaranje dohodninske davčne obveznosti dolžnika za leto 2009 pričelo teči z zapadlostjo v letu 2010 in izteklo v absolutnem desetletnem zastaralnem roku po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2. Upnik je uvedel davčno premičninsko izvršbo 17. 9. 2021 oziroma predlagal sodno nepremičninsko izvršbo 15. 11. 2021 po preteku desetletnega roka. Opozori, da je bilo nepremičninsko zavarovanje izvedeno šele po sklepu Z 281/2021 z dne 18. 1. 2021 (pravilno 18. 11. 2021), medtem ko se predhodni sklep Z 424/2016 z dne 13. 10. 2016 ni mogel nanašati na zavarovanje dohodninske obveznosti za leto 2019 (očitno 2009). Ponovna odločba je bila namreč izdana šele 23. 2. 2017. Zavarovanje z dne 18. 11. 2021 pa je bilo zaznamovano v zemljiški knjigi po preteku desetletnega zastaralnega roka. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi I 1435/2021 z dne 30. 11. 2021 zoper dolžnika dovolilo izvršbo za izterjavo denarne terjatve upnika iz Seznama izvršilnih naslovov št. DT 1 z dne 15. 11. 2021 (v nadaljevanju: Seznam). Sklep je postal pravnomočen 30. 12. 2021. Med izvršilnimi naslovi v Seznamu je tudi Odločba o odmeri dohodnine od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 št. DT 2 z dne 23. 2. 2017, z datumom izvršljivosti 16. 4. 2017 (pod zaporedno št. 5) za znesek 4.816,80 EUR glavnice in 1.992,82 EUR obresti oziroma skupno 6.809,62 EUR.

6. V ugovoru po izteku roka je dolžnik uveljavljal relativno zastaranje navedene terjatve z navedbami, da bi morala biti ta obveznost plačana z začetkom naslednjega leta (2010), izvršilni naslov pa je postal izvršljiv 16. 4. 2017. Po stališču dolžnika je prišlo vmes do relativnega zastaranja dohodninske obveznosti. Ugovoru je priložil sklep o davčni izvršbi na premičnine z dne 17. 9. 2021, iz katerega je razvidno, da je bila odločba o dohodnini izdana 23. 2. 2017 (priloga B1).

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje z odločitvijo soglaša in v celoti povzema razloge ter jih v izogib ponavljanju ne navaja. K sprejeti odločitvi še dodaja:

8. Pravica do odmere davka zastara v petih letih, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2). Za dolžnika pritožbeno ni sporno, da je dohodninska obveznost zapadla v letu 2010.1 Zanj je sporno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo (relativno) zastaranje pretrgano z dopisom FURS-a za predložitev napovedi za odmero dohodnine z dne 28. 5. 2013, in sicer z vročitvijo tega dopisa dolžniku dne 19. 6. 2013.2 Določba prvega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen, je jasna in nedvoumna ter ne daje podlage za drugačno razlago. Po citirani določbi tek zastaralnega roka ne prekine zgolj specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Brez dvoma je bil poziv FURS-a k napovedi za odmero dohodnine vsebinsko povezan z na koncu naloženo davčno obveznostjo dohodnine za leto 20093 (DT 2 z dne 23. 2. 2017). Obravnavano ravnanje davčnega organa predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka. S tem dejanjem je bilo relativno zastaranje prekinjeno (prvi odstavek 126. člena ZDavP-2) in po pretrganju je začelo zastaranje znova teči (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2).4 Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo v nadaljevanju zastaranje prekinjeno še z odločbo o odmeri dohodnine DT 3 z dne 4. 2. 2015 in nato po odpravi le-te na podlagi pritožbe dolžnika z odločbo DT 2 z dne 23. 2. 2017. 9. Glede na zapadlost obveznosti v letu 2010 in odmero v letu 2017 pravica do odmere tudi absolutno ni zastarala in davčna obveznost ni prenehala, saj ni preteklo 10 let od dneva, ko je zastaranje začelo prvič teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

10. Na pritožbena izvajanja, da je absolutno zastaranje dohodninske davčne obveznosti dolžnika za leto 2009 pričelo teči z zapadlostjo v letu 2010 in izteklo v absolutnem zastaralnem roku po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, po katerem pravica do odmere in izterjave davčne obveznosti preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje tudi začelo teči, saj je upnik uvedel davčno izvršbo 17. 9. 2021 in predlagal sodno nepremičninsko izvršbo 15. 11. 2021, to je po preteku desetletnega roka, sodišče druge stopnje odgovarja:

11. Zastaranje pravice do izterjave obveznosti začne teči šele po izvršljivosti odmerne odločbe.5 Ta je bila izdana 23. 2. 2017 (št. DT 2) v ponovljenem postopku potem, ko je bila najprej dohodninska obveznost odmerjena z odločbo DT 3 z dne 4. 2. 2015 in je dolžnik s pritožbo uspel, in postala izvršljiva 16. 4. 2017. Odločba izdana v ponovnem postopku predstavlja (nov) izvršilni naslov od katerega teče zastaralni rok.6 Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je namreč merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetne odmerne odločbe, izdane v ponovljenem postopku. Zastaralni rok pravice do izterjave dolga teče od dneva izvršljivosti nove odmerne odločbe.

12. Od dneva izvršljivosti odločbe o odmeri dohodnine sta začela teči tako relativni (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), kot absolutni (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2) rok za izterjavo s to odločbo naložene davčne obveznosti.7 Upoštevajoč, da od izvršljivosti odločbe do vložitve predloga za izvršbo ni preteklo deset let, je pritožbeno razlogovanje o nastopu zastaranja neutemeljeno. Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, je namreč treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave in ne, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere. To pomeni, da na tek tega, to je absolutnega zastaralnega roka za odmero ali pa za izterjavo ne vplivajo prekinitve teka petletnega relativnega roka, ne pa, da začne absolutni zastaralni rok za izterjavo teči hkrati z absolutnim zastaralnim rokom za odmero davčne obveznosti, saj zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti, temveč šele po izvršljivosti odmerne odločbe.8

13. Glede na obrazloženo in zaključek, da zastaranje glede na odmerno odločbo in njeno izvršljivost ni nastopilo niti ob vložitvi predloga za izvršbo, niti v času ugovornega odločanja, pritožbena izvajanja, da se sklep o zavarovanju Z 424/2016 z dne 13. 10. 2016 ne more nanašati na davčno obveznost odmerjeno z odločbo z dne 23. 2. 2017, s katero naj bi dolžnik zavaroval davčno obveznost in onemogočil zastaranje, za pritožbeno presojo niso odločilnega pomena in se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni pokazal kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato v posledici neuspeha krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

1 Dolžnik se v pritožbi zgolj ne strinja z upnikom in sodiščem, da je zapadla šele z dnem 1. 10. 2010, temveč meni, da je zapadla najpozneje 31. 7. 2010. 2 Dopis in vročilnica sta v spisu pod prilogo A4. 3 Prim. UPRS Sodba II U 103/2015. 4 Po citiranem določilu začne zastaranje po pretrganju znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem ne všteje v zastaralni rok, ki ga določa ZDavP-2. 5 VSRS Sodba X Ips 256/2012, VSRS Sodba X Ips 391/2009. 6 Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. 7 UPRS Sodba III U 104/2019, VSRS Sodba X Ips 340/2016, VSRS Sodba Ips 388/2015. 8 VSRS Sodba X Ips 340/2016 z dne 19. 12. 2019.