Jedro

Odločitev o prenehanju veljavnosti odločbe z dne 2. 12. 2003, ki jo prvostopenjski organ utemeljuje z navedbami o tem, da tožnica ni poravnala obveznosti, naložene z odločbo dne 2. 12. 2003, in o spremenjenem načinu in pravni podlagi za izračun komunalnega prispevka, je nezakonita, saj upravne odločbe iz navedenih razlogov ni mogoče razveljaviti. Odločbo, izdano v upravnem postopku, je namreč mogoče odpraviti (ali izjemoma razveljaviti) le s pravnimi sredstvi, ki jih izrecno določa ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Medvode št. 354-156/2018-1 z dne 19. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,59 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici zaradi priključitve na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje za objekt na naslovu ..., št. stavbe 475, k. o. ..., naložil plačilo komunalnega prispevka v višini 2.307,70 evrov (1. točka izreka) ter odločil, da je odločba št. 420-139/2003 z dne 2. 12. 2003 glede plačila komunalnega prispevka za objekt na istem naslovu zaradi neizpolnitve obveznosti s strani tožnice z dnem izdaje izpodbijane odločbe prenehala veljati (2. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila na območju navedenega objekta zgrajena javna kanalizacija in da je bil tožnici 2. 12. 2003 zaradi priklopa na navedeno omrežje odmerjen komunalni prispevek v višini 743.701,50 SIT, ki ga do izdaje te odločbe še ni poravnala. Ker tožnica obveznosti po pogodbi ni izpolnila in ker sta se v tem času spremenila način in pravna podlaga za izračun komunalnega prispevka, z dnem izdaje te odločbe preneha veljati pogodba, tožnica pa je dolžna poravnati komunali prispevek po tej določbi. Navaja še, da je objekt po podatkih upravljavca že priključen, ter pojasnjuje izračun na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Medvode.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi v zvezi z očitkom o že izdani odločbi v letu 2003 navaja, da je zoper navedeno odločbo tožnica vložila pritožbo, o kateri ni bilo odločeno, zato ni postala dokončna in izvršljiva. Pismo župana z dne 21. 1. 2004 se ne more šteti za rešitev pritožbe, saj zgolj pojasnjuje podlago za izračun in način izračuna komunalnega prispevka ter obvešča občane, da lahko zaprosijo za nov izračun zaradi drugačnih podatkov o površini objekta ter za plačilo novih obrokov. To pismo je bilo poslano krajevnim skupnostim Sora in Vaše – Goričane, ne pa tožnici osebno po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja še, da glede na tožničine navedbe ni sporno, da se je priklopila na kanalizacijsko omrežje, ki ga je občina zgradila v obdobju od 1999 do 2006. Glede utemeljenosti uporabe Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Medvode pa se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 93/2013. 4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je izpodbijana odločba nična, saj je izdana v nasprotju z načelom ne bis in idem. Organ je o isti stvari, to je o priključitvi na kanalizacijsko omrežje, odločil že z odločbo iz leta 2003. Meni, da je ta odločba postala pravnomočna, izterjava na njeni podlagi pa je zastarala. Diskrecija upravnega organa, da svoje odločbe razveljavlja in nadomešča z novimi, ogroža pravno varnost občanov in posega v ustavno zagotovljene človekove pravice in svoboščine.

5. Uveljavlja tudi, da organ ni ugotavljal vseh ključnih dejstev v smislu stališč iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 93/2013, to je, kdaj se je tožnica priklopila na kanalizacijo in ali se je priklopila zakonito. Navaja, da se je na kanalizacijsko omrežje priklopila že v letu 2004. 6. Trdi, da ji ni znana pogodba, ki jo organ omenja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, niti kako se je toženka prepričala, da v letu 2003 oziroma 2004 komunalni prispevek ni bil poravnan, zato je izpodbijana odločba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo pravil postopka. Zmotno naj bi bil tudi uporabljen Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in kršene določbe 22., 25. in 33. člena Ustave RS.

7. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama ni sporno, da je bila o odmeri komunalnega prispevka za tožničino nepremičnino na naslovu ..., zaradi priključitve na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje že izdana odločba št. 420-139/2003 z dne 2. 12. 2003. 10. Tožbenim očitkom, da je z izpodbijano odločbo odločeno o isti stvari kot z odločbo z dne 2. 12. 2003, ki jih je tožnica uveljavljala že v pritožbi, toženka ne oporeka. To je tudi razumljivo, saj tudi iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe izhaja, da gre za odmero komunalnega prispevka zaradi priključitve iste nepremičnine na isto kanalizacijsko omrežje. Prav zato je prvostopenjski organ v 2. točki izreka izpodbijane odločbe odločil tudi o prenehanju veljavnosti odločbe z dne 2. 12. 2003, saj sicer ni mogel ponovno odločiti o isti stvari (ne bis in idem, prim. 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP).

11. Odločitev o prenehanju veljavnosti odločbe z dne 2. 12. 2003, ki jo prvostopenjski organ utemeljuje z navedbami o tem, da tožnica ni poravnala obveznosti, naložene z odločbo dne 2. 12. 2003, in o spremenjenem načinu in pravni podlagi za izračun komunalnega prispevka, je nezakonita, saj upravne odločbe iz navedenih razlogov ni mogoče razveljaviti. Odločbo, izdano v upravnem postopku, je namreč mogoče odpraviti (ali izjemoma razveljaviti) le s pravnimi sredstvi, ki jih izrecno določa ZUP. Podlage in razlogov za navedeno odločitev, ki bi lahko imeli oporo v kateri od določb ZUP o rednih ali izrednih pravnih sredstvih, pa ne navaja ne prvostopenjska, ne drugostopenjska odločba.

12. Če pa je nezakonita odločitev o razveljaviti odločbe z dne 2. 12. 2003, je nezakonita tudi odločitev o novi odmeri komunalnega prispevka, saj pomeni odločitev o stvari, o kateri je že odločeno.

13. Sodišče se v tem upravnem sporu ni spuščalo v presojo, ali je bilo z dopisom župana z 21. 1. 2004 odločeno o pritožbi, ki jo je zoper odločbo z dne 2. 12. 2003, vložila tožnica, ter ali je v posledici tega navedena odločba dokončna in pravnomočna, ali pa bo moral upravni organ o pritožbi še odločiti. To namreč za odločitev o zakonitosti izpodbijane odločbe ni pomembno, saj je ta nezakonita iz že navedenih razlogov. Se bo pa do tega vprašanja v ponovljenem postopku moral opredeliti upravni organ in v posledici te presoje ravnati v skladu z določbami ZUP.

14. Za odločitev v tem upravnem sporu tudi niso pomembne tožbene navedbe o siceršnji nezakonitosti odmere komunalnega prispevka na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Medvode, zato se sodišče do njih ni opredeljevalo. Glede na to, da se v zvezi s tem obe stranki sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 93/2013, pa zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka vseeno opozarja, da je v skladu z navedenim sklepom kakor tudi sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 4/2014 za zakonito odmero komunalnega prispevka odločilen trenutek, ko se zavezanec (lahko) zakonito priklopi na to omrežje, ter da zato morebitna odmera komunalnega prispevka na podlagi programa opremljanja, ki je bil uveljavljen potem, ko je bil zavezanec že zakonito priključen na komunalno opremo (če torej ne gre za novo priključitev), posega v že predhodno zaključen dejanski stan oziroma v vzpostavljeno pravno razmerje.

15. Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo ter (ob uporabi pooblastila iz tretjega odstavka 64. člena ZUS-1) zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je organ v ponovnem postopku vezan na v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

16. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo glede na pojasnjeno razlago prava pomembno za odločitev v tej zadevi, med strankama ni bilo sporno.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, zato je upravičena do priglašenih stroškov v višini 234,09 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 285,59 EUR, ki se nanaša na upravni spor in ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).