Jedro

Revizijske trditve, da je "cel postopek temeljil na domnevi, da je toženec neskrben oče, ki se izogiba preživnini, prikriva premoženje itd." niso utemeljene, saj iz poteka celotnega postopka to ne izhaja, pa tudi nobena od odločb nižjih sodišč prisojene preživnine ne utemeljuje z navedenimi argumenti. Dejstvo pa je, da toženec do vložitve tožbe ni plačeval nobene preživnine. Zato je podana pravna podlaga tako za verzijski zahtevek otrokove matere, kot tudi za otrokov zahtevek, da se mu preživnina plačuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec prispevati k stroškom preživljanja ml. tožnika po 17.000,00 SIT mesečno (v izreku sodbe je upoštevalo zneske, ki jih je toženec že plačal), plačati otrokovi materi 1.080.000,00 SIT z zakonskimi obrestmi od vložitve tožbe (13.7.1999) do plačila in tožnikoma povrniti stroške postopka v znesku 162.393,00 SIT z zakonskimi obrestmi od 11.9.2000 do plačila. Kar sta zahtevala tožnika več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in mu naložilo, da mora tožnikoma povrniti 37.485,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Celoten postopek je temeljil na domnevi, da je toženec neskrben oče, ki se izogiba preživnini, prikriva svoje premoženje in potencira potrebe za preživljanje svoje družine, v kateri sta dva mladoletna otroka, od katerih je eden hudo bolan, in brezposelna žena. Toženec preživnine res ni plačeval, vendar pa ga otrokova mati pred vložitvijo tožbe k plačilu ni nikoli pozvala. Da je bil toženec pripravljen plačevati preživnino, dokazuje dejstvo, da je po prejemu tožbe ponudil preživnino v znesku 15.000,00 SIT mesečno. Sicer pa so bile v postopku otrokove potrebe ugotovljene previsoko. Koristi otrok so res na prvem mestu, vendar pa se morajo otrokove potrebe prilagoditi zmožnostim staršev. Napačna je tudi odločitev o verzijskem zahtevku, saj je dejstvo, da sta imela toženec in njegova žena v času, na katerega se nanaša verzijski zahtevek, izjemno visoke stroške zaradi zdravljenja hudo bolnega otroka v Sloveniji in tujini. Tudi odločitev o stroških postopka je napačna, saj so odmerjeni v previsokem znesku. Vse pripravljalne vloge, ki jih je med postopkom vložila otrokova mati, za pravdo prav gotovo niso bile potrebne. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožencu naložena v plačilo preživnina, ki bo primerna.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da je "cel postopek temeljil na domnevi, da je toženec neskrben oče, ki se izogiba preživnini, prikriva premoženje itd." niso utemeljene, saj iz poteka celotnega postopka to ne izhaja, pa tudi nobena od odločb nižjih sodišč prisojene preživnine ne utemeljuje z navedenimi argumenti. Dejstvo pa je, da toženec do vložitve tožbe ni plačeval nobene preživnine. Zato je podana pravna podlaga tako za verzijski zahtevek otrokove matere, kot tudi za otrokov zahtevek, da se mu preživnina plačuje.

Kot pravilno ugotavlja sama revizija, določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih možnosti vsakega izmed staršev in otrokovih potreb, je neutemeljena revizijska trditev, da sodišči druge in prve stopnje navedene določbe ZZZDR nista pravilno uporabili. Potrebe ml. tožnika, ki ima kronično bronhialno astmo in je bil v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje star skoraj devet let, so bile po oceni izvedenih dokazov opredeljene z zneskom 66.000.00 SIT, kar je po izrečni ugotovitvi nižjih sodišč sicer več kot znašajo minimalne potrebe otrok tožnikove starosti, vendar pa manj, kot znašajo povprečne potrebe otrok tožnikove starosti. Poleg materialnih potreb, ki po ugotovitvah sodišča v tožnikovem primeru znašajo mesečno 66.000,00 SIT, pa ima ml. tožnik še druge potrebe, ki so povezane z njegovo vzgojo, varstvom itd. Zadovoljevanje teh otrokovih potreb pa je v celoti prepuščeno otrokovi materi, kar je treba pri določitvi preživninske obveznosti toženca tudi upoštevati. Kot sta pravilno ugotovili obe sodišči, bi moral glede na otrokove potrebe toženčev preživninski prispevek znašati 33.000,00 SIT ali celo več (ob upoštevanju dejstva, da je skrb za varstvo, vzgojo itd. otroka v celoti prepuščena otrokovi materi), vendar pa je bilo tožencu, ob pravilni uporabi tistega dela določbe 129. člena ZZZDR, ki sodišču nalaga, da ob določitvi preživninskega prispevka upošteva tudi zmožnosti vsakega od staršev, naloženo plačevanje mesečne preživnine v bistveno nižjem znesku, in sicer 17.000,00 SIT mesečno. Glede na premoženjske in družinske razmere obeh otrokovih staršev, ki so v razlogih obeh sodb obširno opisane, tolikšen mesečni preživninski prispevek toženca tudi po presoji revizijskega sodišča ni materialnopravno napačen, kot zmotno trdi revizija, pri določitvi toženčevega preživninskega prispevka pa so bile pravno povsem pravilno upoštevane vse pravno odločilne okoliščine (dohodki obeh staršev, dejstvo, da toženčeva žena ni zaposlena, da ima toženec še dva mladoletna otroka itd.).

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o verzijskem zahtevku otrokove matere. Toženec preživnine ni plačeval. Vse otrokove potrebe je od otrokovega rojstva naprej pokrivala njegova mati, zato ima pravico zahtevati povračilo dela stroškov od toženca, ki je bil ml. tožnika od njegovega rojstva naprej tudi dolžan preživljati (prvi odstavek 123. člena in 132. člen ZZZDR). Za čas, na katerega se nanaša verzijski zahtevek otrokove matere, sta sodišči toženčev prispevek ovrednotili z mesečnim zneskom 18.000,00 SIT. Pri tem sta upoštevali, da je bilo v tem obdobju toženčevo premoženjsko stanje ugodnejše, saj je bila zaposlena tudi njegova žena, upoštevano pa je bilo tudi dejstvo, da je bil eden od toženčevih otrok potreben operativnega posega v tujini, ki pa je bil uspešen, tako, da otrok po operaciji nima nobenih zdravstvenih težav. Obe sodišči sta tudi upoštevali, da je bila operacija v tujini povezana s precejšnjimi izdatki, ki pa so se v veliki meri pokrili iz drugih virov sredstev in ne iz premoženja otrokovih staršev. Zato revizija tudi v delu, ki se nanaša na verzijski zahtevek otrokove matere, ni utemeljena.

Glede na svojo pravno naravo in določbe ZPP o tem, kdaj in proti katerim odločitvam sodišča je revizija dovoljena, odločitev o stroških postopka ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Zato revizijsko sodišče ne odgovarja na toženčeve trditve, da o stroških postopka ni bilo pravilno odločeno.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).