Jedro

Pogodba samo zaradi navedbe nižje kupnine od dejansko dogovorjene ni nična. Obe stranki sta imeli po nespornih ugotovitvah namen delno obiti davčne predpise, vendar to dejstvo ne pomeni tako hudega posega v javni interes, da bi terjalo na civilno pravnem področju ničnost pravnega posla. Končno se po ustavljeni sodni praksi na ničnost ne more sklicevati tista stranka, ki je ničnosti razloge tudi sama pozvročila.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - spremeni v 1. odstavku izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Razveljavi se pogodba o prodaji, sklenjena dne 25.7.1996 med tožečo stranko kot prodajalcem in toženo stranko kot kupcem", z a v r n e, - razveljavi glede odločitve o stroških in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločanje, - o eventualnem tožbenem zahtevku in - o stroških.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se glasi: "Odreja se, da se v zemljiški knjigi pod vl.št. 1249 k.o. ...., oziroma vl.št. 1553 iste k.o. vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred izvedbo vpisa na podlagi pogodbe o prodaji z dne 25.7.1996 tako, da se pri tej nepremičnini izbriše lastninska pravica tožene stranke in istočasno vpiše lastninska pravica tožeče stranke v 15 dneh pod izvršbo", potrdi.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbama se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo pogodbo o prodaji, sklenjeno dne 25.7.1996 med pravdnima strankama, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Obenem je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče o postavljenem tožbenem zahtevku ni odločilo v celoti. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki 2. odstavk 339. člena ZPP, ni je tudi mogoče realizirati. Pridružuje se kot pravilnemu mnenju prvega sodišča, da je pogodba z dne 25.7.1996 navidezna. Sodišče ni odločalo o tem, da je tožena stranka dolžna plačati dogovorjeno kupnino. Prav to je vsebina podrednega zahtevka, o katerem sodišče ni odločalo. Razlogovanje sodišča o ničnosti in izpodbojnosti posla je napačno in zato je tudi odločitev materialnopravno napačna. Predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Pritožuje se proti obsodilnemu delu sodbe in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka v celoti s stroškovnimi posledicami. Delno povzema potek dogovarjanja med strankama v zvezi s sklenjeno prodajno pogodbo in zaključuje, da sta stranki dne 25.4.1996 sklenjeno prodajno pogodbo dne 25.7.1996 zapisali v obliki, ki je bila sposobna za njeno zemljiškoknjižno izvedbo. Z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 8.000 DEM je vsaka stranka uspela s polovico zahtevka. Pogodba ni nična, ima vse elemente, je podpisana in overjena pri notarju. Posel ni izpodbojen, drugih razlogov za njegovo razveljavitev pa tudi ni. Tožnik v postopku ni uspel z ničemer, zato bi sodišče moralo toženi stranki v breme tožeče stranke priznati vse stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da tožeča stranka zatrjuje navideznost prodajne pogodbe med pravdnima strankama z dne 25.7.1996 in to iz razloga, ker je v pogodbi zapisana kupnina v nižjem znesku od dogovorjenega, z namenom izogniti se plačilu davka. Zmotno pa je pravno naziranje tožeče stranke, da je navidezen pravni posel izpodbojen. Po določbi 1. odstavka 166. člena ZOR navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima pravnega učinka, to pomeni, da je nična in ne izpodbojna. Kot nično jo je obravnavalo tudi sodišče prve stopnje in pogodbo razveljavilo, čeprav v materialnem pravu ni opore za zahtevek, kot ga je oblikovala tožeča stranka in mu je sodišče prve stopnje tudi ugodilo. Zahtevek za razveljavitev pravnega posla ima lahko podlago na primer v napaki volje, ker je s takšno napako volje obremenjeni posel izpodbojen, ne pa ničen. Že iz tega razloga bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pa je tudi v dejstvu, da citirana pogodba samo zaradi navedbe nižje kupnine od dejansko dogovorjene ni nična. Obe stranki sta imeli po nespornih ugotovitvah namen delno obiti davčne predpise, vendar to dejstvo ne pomeni tako hudega posega v javni interes, ki bi terjalo na civilno-pravnem podropju ničnost pravnega posla. Končno se po ustaljeni sodni praksi na ničnost ne more sklicevati tista stranka, ki je ničnostne razloge tudi same povzročila. Iz povedanih razlogov je torej potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev prodajne pogodbe z dne 25.7.1996 zavrniti in tako je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje tudi spremenilo. Ker pogodba ni nična, niti zaradi izpodbojnostnih razlogov razveljavljena (prekluzivni rok iz 117. člena ZOR so ob vložitvi tožbe 17.3.2000 tudi že potekli), je materialnopravna pravilna odločitev prvega sodišča, ki je kondikcijski zahtevek tožeče stranke oziroma zahtevek iz izbrisne tožbe v smislu 101. člena Zakona o zemljiški knjigi, čeprav iz drugačnih razlogov, zavrnilo. Glede tega dela zahtevka je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Ker je tožeča stranka v svojemu zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja postavila še podredni zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 8.000 DEM in ta zahtevek obrazložila z dejstvom, da je "danes izvedela, da je hiša zgrajena ...", bi moralo sodišče prve stopnje odločati tudi o podrejenem zahtevku, saj razlogi, da o eventualnem zahtevku sodišče ni odločalo, ker je ugodilo glavnemu zahtevku, v celoti (glede zavrnjenega vzpostavitvenega zahtevka) ne držijo.

Zato bo v nadaljevanju postopka moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o eventualnem zahtevku tožeča stranke, ki ima zaenkrat nejasno in pomanjkljivo trditveno podlago, tako da je sklepčnost tožbe v tem delu zaenkrat vprašljiva. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati, da navede ustrezno in jasno trditveno podlago tožbe v zvezi z eventuelnim tožbenim zahtevkom (denarni kondikcijski zahtevek ali zahtevek za plačilo kupnine). Če tožba tudi po pozivu sodišča ostane nesklepčna, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so v njej navedena, se tožbeni zahtevek zavrne.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi grajano odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.