Jedro

Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ko se je skliceval na svoje izjave v upravnem postopku. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.

Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (1. 7. 2025), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je Alžirijo zapustil zaradi dela in vaškega življenja.

3.Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru (12. 8. 2025) v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je iz izvorne države odšel zaradi življenjske situacije, saj je živel v hribovitem območju, zato je bilo vse oddaljeno. Na delo je moral odpotovati zelo daleč, saj so najbližja manjša mesta oddaljena približno 20 km. Za mednarodno zaščito je zaprosil zaradi življenjske in finančne situacije. En dan in pol je trajalo vožnja do njegovega, 1900 km oddaljenega delovnega mesta. Drugih težav v Alžiriji ni imel, tam bi ostal, če bi dobil dobro plačano delo. Z dohodkom si ni mogel kupiti mesa, novih oblek, sezidati hiše, se poročiti ter si ustvariti dom in družino. Država ljudem v stiski ne pomaga. Prebivalci, ki živijo v odročnih krajih, so pozabljeni.

4.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države.

5.Po ugotovitvah tožene stranke tožnik svojo prošnjo utemeljuje predvsem s slabim ekonomskim stanjem v Alžiriji. Iz njegovih navedb je namreč razvidno, da si v Alžiriji zaradi nizkih dohodkov ni mogel privoščiti osnovnih življenjskih potreb, kot so meso, nova oblačila in gradnja hiše. Ni si mogel ustvariti doma, se poročiti in imeti družine. Ni mogel dostojno živeti, saj država ljudem v stiski ne nudi pomoči.

6.Tožnikovih izjav ni mogoče povezati ne s preganjanjem (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja) ne z elementi resne škode, saj svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi (v Alžiriji je težko dobil delo, saj je živel v odročni vasi) težavami ter nezmožnostjo življenja v Alžiriji, kar po njegovih izjavah izvira predvsem iz nezmožnosti najti dobro plačano zaposlitev. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da sta razlog za zapustitev izvorne države finančna situacija in življenje v obročni vasi, ki mu ni omogočalo dela in zaposlitve. Te težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Še več, tožnik je v Alžiriji delal (v gradbeništvu, popravlja je tudi pnevmatike), vendar po svoji lastni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega je trdil, da se mu v Alžiriji ni zgodilo nič konkretnega in da ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Navedene težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic.

7.Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

8.Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Glede na tožnikove navedbe ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tožnik je sicer navedel, da je Alžirija na splošno slaba država za tiste ki živijo v odročnih krajih, vendar teh navedb ni mogoče povezati s preganjanjem, saj gre za splošno stanje v državi.

9.Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Tožnikove trditve

10.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11.Tožnik se ne strinja s stališči tožene stranke in meni, da niso bile pravilno upoštevane njegove navedbe glede razmer v izvorni državi, ki ne omogočajo dostojnega življenja. Sklicuje se na svoje izjave v upravnem postopku (da je imel v izvorni državi težko življenjsko in finančno situacijo; da je živel v hribovitem območju; da so bila manjša mesta oddaljena 20 km, zato je moral tožnik opustiti šolanje; da se je najprej izučil za vulkanizerja in popravljal pnevmatike, nato pa delal kot gradbenik, za kar je moral potovati 1900 km daleč; da je bil pri iskanju dela včasih uspešen; da je uspel najti delo le za 6 ali 8 mesecev na leto in še to le na črno; da je zaslužil približno 300 EUR na mesec, s čimer se ni mogel kupiti niti mesa in novih oblek; da ne bi zapustil države, če bi lahko dobil ustrezno delo).

12.Iz tožbenih navedb je še razvidno, da Alžirija ne pomaga ljudem v stiski, čeprav je država bogata z naravnimi viri.

Odgovor na tožbo

13.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Dokazni postopek

14.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

15.Tožba ni utemeljena.

16.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

18.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.¹ Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.² Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.³

19.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

20.Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ko se je skliceval na svoje izjave v upravnem postopku. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.⁴ Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.⁵ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.⁶ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.⁷

21.V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.⁸ Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 1. 7. 2025, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 12. 8. 2025, pred katerim so mu bile v vabilu na to procesno dejanje ponovno zagotovljene ustrezne informacije. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da sta mu tožena stranka in njegov pooblaščenec v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, kar pomeni, da mu je tožena stranka zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,⁹ pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.¹⁰

, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.¹² S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

23.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

24.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II¹³ državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.¹⁴ Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.¹⁵ Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.¹⁶ Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

25.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.¹⁷ Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Alžiriji ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.¹⁸

26.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.¹⁹ V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.²⁰, ²¹ V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).²²

27.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

2Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

3Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

4Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

5Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

6Prav tam, 13. točka obrazložitve.

7S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

8V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.⁹ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).¹⁰ Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

9Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

10Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

11Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

12Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).

13Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

1440. uvodna izjava Procesne direktive II.

15Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

16Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

17V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

18Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.

19Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

20Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

21SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

22Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.