Jedro

Ker je bilo za tožnico na podlagi podatkov ugotovljeno, da dela večje, ponavljajoče napake, da pri delu ne kaže potrebne skrbnosti, da rezultati njenega dela pomembno odstopajo od dela drugih sodnikov v negativni smeri, je tožena stranka lahko sprejela oceno, da tožnica ne ustreza sodniški službi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sodni svet (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo navedeno v uvodu sodbe, potrdil oceno sodniške službe št. Su 100100/2012-259 z dne 15. 3. 2013, ki jo je za okrožno sodnico na Okrožnem sodišču v B. A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) izdelal Personalni svet Višjega sodišča v B., v zvezi s sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. SuZ-ps 15/2013 z dne 3. 6. 2013 (1. točka izreka). Po 2. točki izreka pa odločil, da tožeči stranki preneha funkcija dne 28. 11. 2013 iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS).

Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka po obravnavi celotne dokumentacije ugotovila, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe, ki je bila za tožnico izdelana dne 15. 3. 2013, pravilen in zakonit. Zato tožena stranka sprejema oceno Personalnega sveta Višjega sodišča v B. ter sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da tožnica ne ustreza sodniški službi. Sklicuje se na kriterije določene v prvem odstavku 29. člena ZSS in navaja podatke, na podlagi katerih je lahko preverila tudi tožničino strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost reševanja pravnih vprašanj in delo, ki ga je tožnica opravila pri odpravi in preprečitvi zaostankov.

Tožnici pojasnjuje, da je eden od kriterijev, po katerem se ocenjuje delovne sposobnosti sodnika pravočasnost pisne izdelave sodnih odločb (2. točka prvega odstavka 29. člena ZSS). Meni, da za ocenjevanje delovne sposobnosti sodnika, primerjava z drugimi sodniki ni potrebna. Iz podatkov navedenih v končnem poročilu o službenem nadzoru in iz mnenja Civilnega oddelka Višjega sodišča v B. pa izhaja, da je sodničino delo slabo zato, ker se v njenih sodnih odločbah napake ponavljajo (številni sklepi o popravi napak), veliko sodb je obremenjenih z bistvenimi kršitvami določb postopka, sodbe so preobsežne in slabo razumljive. Ker je iz obravnavane ocene sodniške službe razvidno, da je personalni svet presodil vseh osem točk prvega odstavka 29. člena ZSS, v okviru vseh predpisanih kriterijev za posamezno točko ter na podlagi vseh ugotovitev zaključil, da tožnica ne ustreza sodniški službi, po mnenju tožene stranke posledica takšne ocene ni uvedba disciplinskega postopka, pač pa predložitev ocene v potrditev Sodnemu svetu. Tožnici tožena stranka zato pojasnjuje, da uporaba delovnopravne zakonodaje v obravnavanem primeru ni zakonsko utemeljena.

Tožničine trditve o razlogih za napake (neenakomerno razporejanje zadev, preobremenjenost), po mnenju tožene stranke niso utemeljene. Ker je bila tožnica, ki opravlja sodniško funkcijo že več kot 10 let, že v preteklih letih opozorjena na slabo kvaliteto dela in priznava, da je do napak prihajalo, tožena stranka zaključuje, da bi v primeru preobremenjenosti, na nastalo situacijo morala opozoriti vodstvo. Čeprav tožnica kvantitativno opravi velik obseg dela (statistični podatki), njena kakovost dela in strokovnost vodenja postopkov tudi po mnenju tožene stranke nista na nivoju, ki je potreben za delo sodnika (pisanje odločb preko predpisanega (30 dni) in tolerančnega roka (90 dni), številni popravni sklepi, prednostno obravnavanje zadev mimo predpisanih pravil, neažurno poslovanje s spisi, številne razveljavljene odločitve, neupoštevanje navodil sodišča pri ponovni obravnavi zadev). Tožnici pojasnjuje, da njen ugovor o nejasnosti navodil višjih sodnikov, tudi na podlagi sklepa Višjega sodišča v B. Cp 799/2012, ni utemeljen.

Tožena stranka na podlagi vsega navedenega zaključuje, da tožnica nima primerne sposobnosti razreševanja pravnih in dejanskih vprašanj. Ker pri svojem delu ne upošteva dobre sodne prakse in nima zadostne sposobnosti, da bi pravno in dejansko opredelila problem, tožena stranka sprejema mnenje Civilnega oddelka Višjega sodišča v B., da so tožničino sojenje in njene sodbe slabe. Zato tožnica izpolnjuje le kriterije določene v 1., 7. in 8. točki prvega odstavka 29. člena ZSS, ne izpolnjuje pa ostalih kriterijev določenih v 2., 3., 4., 5. in 6. točki. Ker se od sodnikov zahteva, da izpolnjujejo vse v prvem odstavku 29. člena ZSS določene kriterije, tožena stranka zaključuje, da celostna ocena tožničinega dela vodi do zaključka, da tožnica ne ustreza sodniški službi. Zato je tožena stranka potrdila oceno Personalnega sveta Višjega sodišča v B. Tožnici zato z dnem 28. 11. 2013 preneha sodniška funkcija iz razloga določenega v 7. točki prvega odstavka 74. čelna ZSS.

Tožnica s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke zaradi kršitve pravil postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do njenih navedb, pripomb in dokaznih predlogov podanih v vlogi z dne 26. 11. 2013 in ni navedla niti razlogov za to. Toženi stranki očita, da nekritično in vsebinsko neobrazloženo povzema navedbe Personalnih svetov Višjega sodišča v B. in Vrhovnega sodišča, čeprav jo je opozorila na določene kršitve postopka in nepravilnosti, do katerih nista opredelila in zavzela stališča niti oba Personalna sveta niti tožena stranka. Zatrjuje, da v postopku ni bila pregledana celotna dokumentacija, niti ni bila pridobljena primerjalna dokumentacija pri vseh kriterijih na katerih temelji izpodbijana ocena. Zato se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je bil postopek sprejemanja ocene zakonit. Brez zagotovljene kontradiktornosti, opredelitve do njene izjave z dne 26. 11. 2013 in brez izvedbe dokazov, ki so bili predlagani že obema Personalnima svetoma oz. navedbe razlogov za njihovo zavrnitev, postopek ni bil zakonit, dejansko stanje pa ni bilo pravilno ugotovljeno. Zato preizkus podlage na kateri je izpodbijana odločitev sprejeta ni mogoč. Stališče tožene stranke je, pri presoji vsebinskih razlogov, arbitrirano. Toženi stranki očita, da ji je z opisanim ravnanjem kršila pravice zagotovljene v 22., 23. in 25. členu Ustave Republike Slovenije.

Tožnica v nadaljevanju navaja dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kriterij delovnih sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in varovanje ugleda sodišča. V zvezi s tem navaja, da se s kriteriji ugotovljenimi v izpodbijani odločbi, ki temelji le na oceni sodniške službe, ki jo je izdelal Personalni svet Višjega sodišča v B., potrjeni s sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne strinja. Poudarja da so bile v postopku sprejema ocene med njo in ostalimi sodnicami narejene primerjave samo za določene podatke. Za ugotovljena odstopanja njenega dela od dela drugih sodnikov, pa v oceni, ki je predmet izpodbijane odločbe, sploh niso navedeni podatki (kar je v nasprotju s stališči navedenimi v sodbah Vrhovnega sodišča RS X Ips 270/2007 in I Up 660/2003). Brez konkretnih podatkov ostajajo tudi ugotovitve o nepravočasno izdelanih odločbah (sodba Upravnega sodišča RS U 32/2002), točne pa tudi navedbe o površnosti in njenega premalo odgovornega odnosa. Tožnica zato predlaga izvedbo številnih listinskih dokazov (odločbe, sklepi, odredbe, statistična poročila, dopisi, predlogi, zaslišanje tožnice).

Izpodbija tudi ugotovitev, da je do slabše sledljivosti spisov prihajalo zaradi opuščanja odredb. Zatrjuje, da sodnik nima spisa ves čas pod nadzorom in da mora v tem času nadzor nad spisi prevzeti vpisničarka. Pojasnjuje tudi okoliščine zaradi katerih je bilo potrebno večje število zadev takoj obravnavati. Zaradi večjega števila zaključenih zadev je bilo onemogočeno tekoče pisanje odločb v 30 dnevnem roku in zato je prihajalo tudi do manjših napak, ki so bile sanirane s popravnimi sklepi. Zato se ne strinja z ugotovitvijo, da je do napak prihajalo zaradi njene površnosti in premalo odgovornega odnosa. Navaja še, da zaključek Personalnega sveta v tem delu ostaja brez podlage in obrazložitve (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 660/2003). Navedena ugotovitev ne upošteva primerljivih podatkov drugih sodnikov, sprejeta je brez preverjanja sistema kroženja spisov in brez upoštevanja časovnih standardov opravil sodnega osebja in strokovnih sodelavcev. Ker predstavljajo navedene zadeve le manjši delež vseh zadev, ki jih je imela v obravnavanju meni, da je napačen zaključek da ugled sodstva ni bil varovan, da je njeno delo slabo, da so sodne odločbe predloge in nerazumljive in da onemogočajo pravico do učinkovite pritožbe. Zatrjuje, da tako kot popravni sklepi tudi sodbe obremenjene z bistvenimi kršitvami postopka predstavljajo manjši delež od vseh v pritožbi obravnavanih odločb. Tožnica v nadaljevanju z navajanjem dejstev in okoliščin v zvezi s preobremenjenostjo in družinskimi razmerami zavrača očitek, da bi morala sama pri nadrejenih tudi z ustreznimi pravnimi sredstvi poskrbeti za to, da do tega ne bi prihajalo. Med drugim navaja, da je nadrejene ves čas opozarjala na preobremenjenost in na dodeljevanje zadev mimo Sodnega reda. V posledici tega ji je bil ustavljen pripad novih zadev, ostale pa so ji starejše in prednostne zadeve. Zoper odredbo predsednika sodišča pa, po mnenju tožnice, ni pravnega sredstva (kršitev pravice do izjave in pravnega sredstva sodba Upravnega sodišča RS I U 1691/2010). Ker je bila njena pripomba v tem delu le pavšalno zavrnjena, s pojasnilom, da ne vsebuje graje dejanskih ugotovitev, meni, da sprejeto stališče ne zadostuje standardu obrazloženosti in sprejemu ugotovitev v končnem poročilu.

Tožnica se ne strinja z ugotovitvami, ki se nanašajo na opozorila, glede ugotovljenih pomanjkljivosti pri reševanju pravnih vprašanj, podanih že pri prejšnjih ocenah. Zatrjuje, da se ugotovljene pomanjkljivosti ne nanašajo na oceno njenega dela kot okrožne sodnice, pač pa na presojo ustreznosti njene kandidature za drugo zahtevnejše delovno mesto. Ne strinja se niti z ugotovitvami, ki se nanašajo na pisanje sodb v ponovljenem postopku in na obremenjenost odločb z bistvenimi kršitvami postopka. Tako je navedeno, da je taka ocena tudi nesorazmerna z domnevnimi kršitvami. Tožnica poudarja, da je opozarjala na nepravilnosti in neustrezno organizacijo dela in da je to privedlo tudi do posebnih ukrepov na Okrožnem sodišču v B.. V letu 2012 pa je bil izveden nadzor tudi nad njenim delom brez predhodno izvedenih drugih ukrepov in opozoril z ugotovitvijo, da ne ustreza več sodniški službi. Glede na posledice preobremenjenosti v službi in ob upoštevanju družinskih razmer tožnica meni, da se nanjo izvaja psihični pritisk z elementi mobinga.

Tožnica se ne strinja z ugotovitvami, ki se nanašajo na kriterij opravljenega dela pri odpravi in preprečevanju sodnih zaostankov. Sklicuje se na 159. člen Sodnega reda in pojasnjuje svoje odločitve glede vrstnega reda reševanja zadev. Vztraja pri trditvi, da je aktivno sodelovala pri preprečevanju sodnih zaostankov (projekt Lukenda) in da ji ni bilo nikoli očitano neupoštevanje vrstnega reda. Toženi stranki očita, da njenih navedb v tem delu ni upoštevala in nanje ni odgovorila.

Meni, da pri varovanju ugleda sodišča, ne more prevladati zgolj očitek, da je tožničino delo slabo in ni na strokovnem nivoju, zlasti zato, ker se do ostalih kriterijev in njenih pripomb tožena stranka in Personalni svet nista opredelila. Zatrjuje, da vse ostale kriterije izpolnjuje in da se kljub vsem že navedenim težavam (preobremenjenost, družinske razmere, zdravstveno stanje) trudi za varovanje ugleda sodišča. Toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da iz nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja niso razvidni kriteriji, na podlagi katerih bi moral temeljiti tako skrajen in nesorazmeren ukrep. Navaja, da je ugotovitev tožene stranke da tožnica ne izpolnjuje kriterijev iz 2., 3., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 29. člena ZSS v nasprotju z ugotovitvami Personalnih svetov Višjega sodišča v B. in Vrhovnega sodišča RS. Meni, da je ocena sprejeta v nasprotju z namenom ki ga je zakonodajalec imel pri določitvi kriterijev navedenih v prvem odstavku 29. člena ZSS in tudi v nasprotju s sodno prakso (sodba Upravnega sodišča I U 119/2009). V nadaljevanju navaja da 29. člen ZSS ne pozna kriterijev navedenih v izdelani oceni. Meni, da bi moral biti za očitane ji napake uporabljen 81. člen ZSS (disciplinska kršitev).

Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da po izvedbi vseh predlaganih dokazov izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi da tožnica ustreza sodniški službi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da tožnici v postopku niso bile kršene nobene zakonske in ustavne pravice. V postopku je tožena stranka upoštevala vso dosegljivo dokumentacijo, tožnici je bila dana možnost sodelovanja, v izpodbijani odločbi pa se je tožena stranka opredelila tudi do tožničinih navedb podanih v vlogi z dne 26. 11. 2013. Zato vztraja pri potrditvi ocene sodniške službe in ugotovitvi da tožnica ne ustreza sodniški službi.

Tožnica s pripravljalno vlogo prereka navedbe tožene stranke, dodatno pojasnjuje dejstva in okoliščine v zvezi s kršitvami, ki jih očita toženi stranki in predlaga nove dokaze (glede primerjalnih podatkov).

Tožba ni utemeljena.

Kriteriji, ki jih mora za oceno sodniške službe upoštevati personalni svet so določeni v prvem odstavku 29. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) v točkah 1. do 9. Ocena sodniške službe mora po drugem odstavku istega člena vsebovati vse kriterije določene v prvem odstavku. Po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS personalni svet z oceno ugotovi, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha. V takem primeru je pred učinkovanjem ocene, le-to potrebno predložiti v potrditev sodnemu svetu (prvi in drugi odstavek 33. člena ZSS). Če sodni svet ocene ne potrdi, personalni svet ponovno izdela oceno sodniške službe, s katero ugotavlja, ali sodnik izpolnjuje pogoje za napredovanje.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih v predloženih spisih izhaja, da je tožena stranka pred potrditvijo sporne ocene, izdelane z odločbo Personalnega sveta Višjega sodišča v B. in potrjene s sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, seznanila s postopkom. V postopku potrditve ocene je tožena stranka ugotovila, da ocena obravnava vse kriterije iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Na podlagi podatkov na katerih temeljita tudi ocena Personalnega sveta Višjega sodišča v B. in sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, tožena stranka ugotavlja, da je tožničino delo, s temeljitim prikazom njenega sojenja in predhodno opravljenim službenim nadzorom, ocenjeno natančno. Tožena stranka zato sprejema oceno, da tožnica ne ustreza sodniški službi. Tožnici pojasnjuje, da posledica ocene, da ne ustreza sodniški službi ni uvedba disciplinskega postopka, pač pa predložitev ocene v potrditev Sodnemu svetu. Tožena stranka po povzemanju opisa vseh segmentov tožničinega dela zaključuje, da tožnica, ki sicer izpolnjuje kriterije iz 1., 7. in 8. točke prvega odstavka 29. člena, ne izpolnjuje pa preostalih kriterijev vsaj na najnižjem zahtevanem nivoju, ne ustreza sodniški službi.

Iz izpodbijane odločbe je torej razvidno, da je tožena stranka v postopku potrditve ocene preverila tako zakonitost sprejemanja ocene kot tudi vsebinske razlage za obravnavano oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške službe. Brez podlage v predloženih spisih in v izpodbijani odločbi pa so tožbeni očitki o kršitvah pravil postopka in kršitvah ustavnih pravic tožnice. Tožnica v pritožbenem postopku zoper oceno, v vlogi z dne 26. 11. 2013 in v tožbi zgolj pavšalno navaja, da pri izdelavi ocene niso bili pravilno upoštevani vsi predpisani kriteriji. Tožbenih ugovorov glede kriterija delovnih sposobnosti (2. točka) kriterija sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj (3. točka), kriterija opravljenega dela pri odpravi in preprečevanju sodnih zaostankov (4. točka), varovanja ugleda sodnika in sodišča (5. točka) tožnica ni konkretizirala z dejstvi in dokazi, iz katerih bi lahko izhajalo, da so podatki na katerih temeljijo v oceni ugotovljena dejstva, nepravilni. Zato so po presoji sodišča, ki v celoti sprejema v izpodbijani odločbi ugotovljene kriterije, tožbeni ugovori neutemeljeni.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da so kriteriji iz 2., 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS odločilni pri sprejemu ocene sodniške službe in predstavljajo temelj sodniškega dela. Ker je bilo za tožnico na podlagi podatkov ugotovljeno, da dela večje, ponavljajoče napake, da pri delu ne kaže potrebne skrbnosti, da rezultati njenega dela pomembno odstopajo od dela drugih sodnikov v negativni smeri, je po presoji sodišča tožena stranka lahko sprejela oceno, da tožnica ne ustreza sodniški službi.

Ob dejanskem stanju, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, tudi sodišče lahko ugotovi, da tožnica vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS ne izpolnjuje na vsaj minimalnem nivoju, ki je potreben zato, da se ocena sodniške službe ne glasi, kot to določa 1. točka 32. člena ZSS. Sodišče zato v celoti sprejema razloge, s katerimi sta že Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in tudi tožena stranka, zavrnila tožničine ugovore, ki se nanašajo na opustitev primerjave njenega dela z delom drugih sodnikov, na napačno uporabo določb 29., 32., in 81. člena ZSS in kršitve pravil postopka. Sodišče zato tudi v tem delu sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in razlogov za odločitev, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne navaja.

Na drugačno odločitev v tem upravnem sporu pa ne morejo vplivati niti stališča v odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Upravnega sodišča Republike Slovenije, na katere se tožnica sklicuje. Iz navedenih sodnih odločb namreč ne izhaja, da je primerjava dela ocenjevanega sodnika potrebna pri ugotavljanju vsakega kriterija določenega v prvem odstavku 29. člena ZSS, nanašajo pa se tudi na drugačno dejansko stanje.

Ker je bilo pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici omogočeno, da se o izdelani oceni pred njeno potrditvijo izjasni, izvajanje predlaganih dokazov pa iz razlogov navedenih v 21. točki te obrazložitve, ni bilo potrebno, sodišče na podlagi vsega navedenega in dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.