Jedro

Delavcu je delovno razmerje prenehalo zaradi resnih razlogov, če je imel delodajalec, pri katerem so bila le štiri delovna mesta, zaradi neugodnega razmerja med tako imenovanimi režijskimi in proizvodnimi delovnimi mesti, resne ekonomske težave. Zato je bilo ukinjeno delovno mesto na katerem je delala tožnica.

Postopek ugotavljanja, da delo delavca trajno ni potrebno (30. člen ZDR iz leta 1990), je zaradi majhne organizacije lahko skrajšan, vendar to ne sme vplivati na temeljne pravice delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice na razveljavite sklepov tožene stranka o čakanju tožnice na delo za čas šestih mesecev z dne 30.7.1990 (A/2), o čakanju na delo za čas dveh let z dne 26.10.1990 (A/1) in z dne 23.11.1990 in o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.11.1992 (ne z dne 27.11.1992, B/8).

Zavrnilo je tudi njen zahtevek na plačilo razlike plače do zneska plače na delovnem mestu računovodja-administrator, ker je po vrnitvi k toženi stranki na podlagi pravnomočne sodne odločbe delo na tem delovnem mestu zavrnila.

Prisodilo ji je razliko nadomestila plače za čas od 26.11.1990 do 27.11.1992 v znesku 70 % nadomestila povečanega za dodatek za delovno dobo.

Ugotovilo je, da je tožničino delo postalo nepotrebno. Zaradi le štirih delovnim mest pri toženi stranki (direktor, izdelovalec štampiljk, graver, računovodja-administrator), od katerih je bilo eno ukinjeno (računovodja-administrator), pri toženi stranki ni bilo ustreznega delovnega mesta za tožnico. V času, ko je tožena stranka odločala o pravicah tožnice, sta veljala Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, v nadaljevanju: ZDR) in Splošna kolektivne pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90. v nadaljevanju: SKPG), ki je začela veljati 1.9.1990. Zaradi dokazanih resnih ekonomskih razlogov je bilo ukinjeno delovno mesto, na katerem je delala tožnica in na katerem sta bili dve izvajalki. Obema je prenehalo delovno razmerje. Zaradi organizacije postopka in števila delovnih mest tožnici ni bilo mogoče zagotoviti dela pri toženi stranki na drugem delovnem mesto. Tudi iskanje zaposlitve pri drugi organizaciji ni bilo uspešno.

Tožena stranka je sicer poenostavila postopek ugotavljanja, da navedeno delovno mesto ni več potrebno (zmanjšanje števila faz postopka, vključitev sindikata šele na drugi stopnji odločanja), vendar takšna poenostavitev ni vplivala na zakonitost postopka.

Tožnica je imela pravico do nadomestila plače, kot je bilo določeno v prvem odstavku 35. člena ZDR in 36. členu SKPG. Nadomestilo je bilo treba s sodno odločbo povečati za dodatek za delovno dobo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je njegove dejanske ugotovitve in pravne zaključke. Navedlo je, da je tožnica v letu 1990 sama povzročila, da ni mogla delati, ker je odklonila delo na delovnem mestu računovodje-administratorja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila pravočasno laično revizijo. V njej je predlagala, da naj revizijsko sodišče ponovno preizkusi sodbo sodišča prve stopnje. Smiselno je navajala, da so delavci tožene stranke ponaredili račune in zapisnike in da so uničili dokumentacijo. Čeprav je bila sodba sodišča druge stopnje pravnomočna že 31.5.1999, še vedno ni dobila denarja.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni. Na podlagi 386. člena ZPP/77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstvaka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve kršitve (sposobnost biti stranka, zastopanje v postopku) ni ugotovilo. Revidentka ni uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in takšnega razloga tudi ni utemeljila. Zaradi tega revizijsko sodišče v zvezi s kršitvami postopka izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

V tretjem odstavku 385. člena ZPP/77 je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa zaradi navedene določbe ZPP/77 ni dovoljeno.

Revizijsko sodišče je zato izpodbijano odločbo preizkusilo le glede uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V času, ko so organi tožene stranke odločali o pravicah tožnice, ki so predmet te revizije, sta veljala - kot sta pravilno ugotovili nišji sodišči - ZDR iz leta 1990 (veljal je od 24.4.1990 dalje) in SKPG iz istega leta, ki je začela veljati 1.9.1990. Odločitve organov tožene stranke so bile (razen odločbe z dne 30.7.1990) sprejete po navedenih datumih.

V 3. alinei prvega odstavka 29. člena ZDR je bilo določeno, da je delavcu, katerega delo začasno ni potrebno, treba zagotoviti nadomestilo osebnega dohodka za čas čakanja na delo. Ta pravica je bila tožnici zagotovljena, kar kaže vsebina izpodbijane odločbe z dne 26.10. 1990. Tako pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Pravice delavcev katerih delo trajno ni bilo potrebno, so bile urejene v 33. do 36. členu ZDR in 12. členu SKPG. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je to ugotovitev sprejelo, da so bili pri toženi stranki podani resni ekonomski razlogi za ukinitev delovnega mesta računovodja-adnimistrator. Ti razlogi so nastali predvsem zaradi neugodnega razmerja med tako imenovanimi proizvodnimi in režijskimi delovnimi mesti.

Pogoji za zakonitost ugotovitve, da delo delavca trajno ni potrebno so bili: Ugotovitev pristojnega organa, da je prišlo do presežka delavcev (prvi odstavek 30. člena ZDR) in da za ohranitev delovnega razmerja ni možnosti, ki jih določa drugi odetavek navedenega člena (razporeditev delavca, prekvalifikacija ali dokvalifikacija). Sprejet je moral biti program razreševanja presežnih delavcev in zagotovljeno sodelovanje sindikata (tretji odstavek navedenega člena).

Organizacija oziroma delodajalec je morala obvestiti zavod za zaposlovanje in organ družbenopoliotične skupnosti (31. člen ZDR). Na zboru delavcev z dne 24.10.1990 (A7) so bili sprejeti sklepi o ugotovitvi, da delo administratorja-računovodje ni več potredno, da se navedeno delovno mesto ukine in da delavki čakata na delo za čas dveh let. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil postopek izveden v skladu z navedenimi določili ZDR in SKPG.

Višina nadomestila osebnega dohodka je bila določena v zadnjem odstavku 36. člena SKPG. Za to višino je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bila ustrezno izplačana in je zato na podlagi navedene določbe SKPG tožnici prisodilo razliko.

Ugovor tožnice, da ji tožena stranka še vedno ni izplačala prisojene razlike plače, ni predmet te revizije.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče ob upoštevanju določb 393. člena ZPP/77 zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Rs, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.