Jedro

Oškodovana družba F.T. GmbH premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljala, ker pa je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, je s tem priznal tudi oškodovanje tega oškodovanca v višini 70.000,00 EUR, kot to izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Ker nihče ne sme biti okoriščen s kaznivim dejanjem, je sodišče prve stopnje pravilno, skladno z določilom členov 74 in 75 KZ-1, sprejelo odločitev o odvzemu premoženjske koristi.

Izrek

I. Pritožba obdolženega M.F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.F. pod točko I izreka napadene sodbe spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in v zvezi s členom 54 KZ-1, za katerega mu je določilo kazen eno leto zapora, pod točko II izreka napadene sodbe pa kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen štiri mesece zapora, na kar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje odločilo, da se izrečena zaporna kazen eno leto in tri mesece zapora izvrši tako, da obdolženi v roku največ dveh let od pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se 1 dan zapora nadomesti z 2 urama dela v splošno korist, kar pomeni, da je obdolženi dolžan opraviti 900 ur dela v splošno korist. Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila. Če obdolženi v celoti ali deloma ne bo izpolnjeval nalog, ki mu bodo določene v okviru dela v splošno korist, ali bo drugače kršil dogovorjene obveznosti iz dela v splošno korist, bo sodišče odločilo, da se izrečena zaporna kazen izvrši v obsegu do takrat neopravljenega dela v splošno korist. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 se obdolženemu odvzame premoženjska korist v višini 70.000,00 EUR, ki je bila povzročena na škodo družbe F.T. GmbH, v kolikor bo spoznana za odgovorno tudi obdolžena pravna oseba F.M.T. d.o.o., solidarno z obdolženo pravno osebo. V kolikor se premoženjske koristi v prej navedenem znesku obdolženemu ne bo moglo odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se oškodovani družbi S.L. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 105.081,85 EUR in U.L. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 21.602,97 EUR s pripadajočimi obrestmi v celoti napoti na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso v višini 210,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženi v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje vsa očitana mu kazniva dejanja okvalificirati kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, s čimer meri na kršitev kazenskega zakona. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona, in sicer v smeri, da sodišče prve stopnje za vsa obdolžencu očitana kazniva dejanja ni uporabilo člena 54 KZ-1, ki govori o nadaljevanem kaznivem dejanju, ni podana. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, ki je pravilno obdolžencu očitani dejanji opisani pod točko I/1 in 2 pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, glede kaznivega dejanja opisanega pod točko II, pa je pravilno ugotovilo, da navedeno kaznivo dejanje ne sodi v kvalifikacijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Za takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi navedlo tudi ustrezne razloge. Pritožbeno sodišče navaja, da za opredelitev, da gre za eno nadaljevano kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, kot so istovrstnost premoženjskih kaznivih dejanj in njihova povezanost glede na kraj, čas, način in druge okoliščine, ki pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost. V obravnavani zadevi pa vsi navedeni pogoji pri kaznivem dejanju, ki se obdolžencu očita v točki II izreka napadene sodbe, niso podani. Tako ni podana časovna kontinuiteta, prav tako pa se navedeno kaznivo dejanje pod točko II, razlikuje po kraju storitve glede na dejanji, ki se obdolžencu očitata pod točko I/1 in 2, in ki tvorita nadaljevano kaznivo dejanje. Ker torej v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o nadaljevanem kaznivem dejanju za vsa tri dejanja, ki se obdolžencu očitata, za kar se v pritožbi neuspešno zavzema obdolženi, mu ni bilo mogoče pritrditi.

5. Obdolženi v pritožbi nadalje navaja, da družbi F.T. GmbH ni nastala škoda v višini 70.000,00 EUR in da si sicer sam, niti družba F.M.T. d.o.o. ni pridobila navedene koristi. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavani zadevi je namreč obdolženec krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, zato je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 370. člena ZKP, ki določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki 370. člena ZKP, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obdolženec je priznal krivdo po obtožbi in s tem, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 in v zvezi s členom 54 KZ-1, in sicer na škodo družbe F.T. GmbH, kateri je povzročil premoženjsko škodo v višini 70.000,00 EUR. Oškodovana družba F.T. GmbH premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljala, ker pa je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, je s tem priznal tudi oškodovanje tega oškodovanca v višini 70.000,00 EUR, kot to izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Ker nihče ne sme biti okoriščen s kaznivim dejanjem, je sodišče prve stopnje pravilno, skladno z določilom členov 74 in 75 KZ-1, sprejelo odločitev o odvzemu premoženjske koristi.

7. Obdolženi pri tem, ko navaja, da je v obravnavani zadevi šlo le za eno nadaljevano kaznivo dejanje, in hkrati zato predlaga izrek nižje kazni, graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji. Ker v obravnavani zadevi ni bilo pritrditi obdolžencu, da gre le za eno nadaljevano kaznivo dejanje, je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, in jih tudi pravilno ocenilo ter obdolžencu določilo primerni posamični zaporni kazni ter mu izreklo tudi primerno enotno zaporno kazen v trajanju enega leta in tri mesece zapora. Pritožbeno sodišče namreč zaključuje, da je izrečena kazen pravična, sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 odločilo, da se bo kazen zapora izvršila na alternativni način, tako kot to izhaja iz izreka napadene sodbe, kar pa obdolženi ne graja.

8. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (člen 383/I ZKP), je o pritožbi obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določilu členom 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.